"Tisti del pomoči, ki še ni bil porabljen iz prvega svežnja, je vključen v to številko," je povedal tudi finančni minister Janez Šušteršič o pomoči Grčiji v višini 130 milijard evrov. Ni znan natančen odgovor na vprašanje, kako se bo pomoč iz prvega programa prenesla v drugega, saj gre pri prvem za dvostranska posojila, pri drugem pa za poroštva. Sicer se bodo sredstva v glavnem črpala iz začasnega sklada za zaščito evra (EFSF), v katerem države v območju evra ne sodelujejo neposredno s plačili iz proračuna, ampak s poroštvi.
Delež posamezne države je sorazmeren njenemu deležu v kapitalu Evropske centralne banke (ECB). "Če bo prišlo do polne izvedbe predvidenih ukrepov, predvidenih poroštev, bo tisti del, ki odpade na Slovenijo, po sedanjih ocenah nekaj čez 600 milijonov evrov," je pojasnil Šušteršič.
IMF tokrat le 10 odstotkov
Za zdaj še ni znano, koliko bo prispeval Mednarodni denarni sklad (IMF). Omenja se, da naj bi prispeval deset odstotkov od 130 milijard evrov, torej 13 milijard evrov, medtem ko je pri prvi pomoči Grčiji ter pri pomoči Irski in portugalski prispeval približno tretjino.
Prva dama IMF Christine Lagard teh navedb danes ni potrdila. Pojasnila je, da bo IMF o tem odločil v drugem tednu marca.
Poleg tega prinaša dogovor o drugi pomoči Grčiji večji prispevek zasebnih upnikov, kot je bilo sprva predvideno. Ti bodo namreč državi odpisali za 53,5 odstotka nominalne vrednosti dolga, kar naj bi znašalo okoli 107 milijard evrov, medtem ko je bilo sprva predvideno, da bodo odpisali za 50 odstotkov nominalne vrednosti ali 100 milijard evrov dolga.
Evropski komisar za denarne in gospodarske zadeve Olli Rehn je državo opozoril, da se ne bo več mogla zanašati na veliko javno upravo, ki bo temeljila na poceni dolgu, ampak bo morala spodbujati konkurenčnost in investicije ter zagotoviti učinkovit in pošten davčni sistem.
Pri drugi pomoči Grčiji bodo sodelovale tudi Evropska centralna banka (ECB) in nacionalne centralne banke.
Poleg tega dogovor vključuje zelo strog nadzor nad izvajanjem varčevalnih in reformnih ukrepov, ki jih mora Grčija izvesti v zameno za pomoč. Pri strogem nadzoru sta vztrajali predvsem Nizozemska in Finska.
Ta nadzor vključuje vzpostavitev posebnega računa, s katerim bodo zablokirali del državnih prihodkov, da bi s tem zagotovili odplačevanje grškega dolga, in stalno prisotnost mednarodnih nadzornikov v Atenah.
Zaradi poslabšanja recesije potrebuje več denarja
Glavno odprto vprašanje v pogajanjih je bilo, kako zapolniti vrzel 5,5 milijarde evrov, kolikor je manjkalo, da bi drugi program pomoči zagotovil vzdržnost grškega dolga, torej njegovo zmanjšanje pod 120 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP) do leta 2020.
Mednarodni posojilodajalci, torej EU in IMF, so oktobra izračunali, da Grčija za ustrezno zmanjšanje dolga potrebuje 130 milijard evrov javne pomoči, a se je zaradi poslabšanja recesije izkazalo, da to ni dovolj.
Ker v območju evra niso bili pripravljeni zvišati javne pomoči, se je sam grški premier Lukas Papademos pogajal z glavnim predstavnikom zasebnih upnikov, prvim možem Inštituta za mednarodne finance (IIF) Charlesom Dallaro, da bi zasebni sektor povečal svoj prispevek.
Po navedbah virov so se pogajanja vlekla predvsem zato, ker zasebni sektor dolgo ni bil pripravljen pristati na povečanje svojega prispevka.
Za preprečitev bankrota Grčije je ključen 20. marec, ko državi zapade v plačilo za 14,5 milijarde evrov dolga. Pogajanja o pomoči so ves čas spremljali množični protesti Grkov proti novim varčevalnim ukrepom, s katerimi naj bi država prihranila 3,3 milijarde evrov.
