Konec aprila se je v Sloveniji odprla razstava Madžari v vesolju na Inštitutu Liszt Ljubljana. Razstavo je odprl raziskovalni astronavt madžarskega vesoljskega programa HUNOR Tibor Kapu skupaj z rezervnim astronavtom Gyulo Cserényijem. Medtem ko je Kapu edini od dvojice poletel v vesolje, pa vloga rezervnega astronavta ni prav nič manj pomembna.
Čeprav funkcija rezervnega astronavta morda ni znana vsem, je Gyula pojasnil, da je to nekaj popolnoma običajnega. Morda se to ne pove na glas, ampak vedno imajo rezervne astronavte, tudi pri Nasi.
To je en razlog, zakaj je postal rezervni astronavt, drugi pa tiči v tem, da Madžarska ni želela imeti le enega astronavta, saj selekcija in usposabljanje zahtevata veliko časa. "Razmišljali so dolgoročno," je pripomnil, "vemo, da se vesoljski poleti komercializirajo. Vidimo tudi, da bo v prihodnosti veliko možnosti za komercialne polete v vesolje. Obstaja možnost, da bo v vesolje poletelo več astronavtov in Madžarska hoče biti tega sposobna sama". Opomnil je, da delo astronavta ni le polet v vesolje, saj lahko astronavti po misiji počnejo veliko stvari tako znanstveno kot družbeno, kar je za Gyulo tudi pomembnejši vidik.
Usposabljanje te lahko psihično uniči
Za dvotedensko misijo so se sicer usposabljali dolga tri leta. Zanj osebno je bil psihološki vidik usposabljanja precej težji kot fizični. Dejal je, da je imel veliko srečo, da ga je žena močno podpirala. "To mi je ogromno pomenilo. Nisem prepričan, da bi mi uspelo, če je ne bi imel ob sebi. To mi je namreč dalo toliko samozavesti in motivacije, da sem kljub izčrpanosti uspel," je opisal ter dodal, da še nikoli v življenju ni bil tako utrujen kot med osnovnim treningom.
"Zato menim, da je psihološko veliko bolj zahtevno. Popolnoma razumljivo je, zakaj je ena glavnih točk pri izbiri astronavta psihološki izbor. Imeli smo kar nekaj psiholoških testov. To je izjemno pomembno, saj boste s posadko v zaprtem, stresnem okolju, kjer boste reševali težave in samo misijo. Za to potrebujete psihično uravnovešene ljudi."
Od podeželskega očeta do skoka iz helikopterja
Najtežji del vsega mu je bila sprememba iz običajnega podeželskega očeta, ki je strojni inženir, v osebo, ki nenadoma stoji na robu helikopterja in čaka, da skoči v vodo. Le nekaj tednov kasneje je izvajal akrobatske lete in poskušal ohraniti zavest med visoko gravitacijsko obremenitvijo. "Vse je ekstremno. Bilo je, kot da sem na vlakcu smrti, vsak naslednji korak mi je predstavljal ogromen izziv. Resnično verjamem, da sem se med usposabljanjem naučil, da če vidiš neko oviro, jo lahko zmanjšaš na tako majhne korake, da jo dokončno preskočiš," je opisal. Bistvo se skriva namreč v majhnih korakih, je prepričan Gyula, zaradi česar je vsak cilj dosegljiv, tudi postati astronavt.
"Bilo je neverjetno, res. Težko je opisati občutek. Res je čudno. Rekli so nam, da bomo poskušali plavati. Odvrnil sem, da to ni mogoče, jaz sem kul in tega ne bom počel. Zdaj pa imam še posnetke, kako se mi noge premikajo, čeprav tega nisem želel, bilo je avtomatično. To je ena najboljših stvari, ki jih lahko narediš v življenju," je Gyula opisal svojo izkušnjo.
Poudaril je, da astronavti nosijo veliko bremena, saj so odgovorni za izpolnitev svojega poslanstva, za izvajanje poskusov ter za grajenje zaupanja. "Vanje je položeno veliko upanja in zaupanja. To je velika odgovornost, ki pa se je sam ne bojim. Verjetno bi bil v raketi rahlo živčen, ampak vseeno presrečen."
Nič ni nedosegljivo
Vsakemu posamezniku polaga na srce, naj so pogumni ter naj vedno poskusijo uresničiti svoje želje in ambicije. "Če misliš, da imaš dobro zamisel, jo uresniči. Poskušaj, trudi se. Morda najprej ne bo uspelo, ampak enkrat bo že. Loti se stvari z vsem srcem in ne obupaj," svetuje vsem mladim, ki se jim njihove sanje morda zdijo tako daleč kot samo vesolje.
