Josipa Perković, 45-letna lastnica zagrebške restavracije Fini kutić, je bila na dopustu na Jadranu ogorčena nad gostinsko ponudbo.
"Javno želim povedati, da je gostinstvo na Jadranu prevara. Njihov moto je: pridi, odrl te bom in tudi če nikoli več ne prideš nazaj, se bo že našel en nov butl. In prav imajo. Strežejo premožni britanski in avstralski mladini, ki ne pozna razlike med lignjem in bistveno cenejšim kratkoplavutim lignjem. Če dnevno pride od 20 do 30 takih gostov, so zaslužili za celo leto," pravi Josipa, ki se je na dopustu čudila dalmatinski "kulinariki".
Hobotnica izpod peke za dva je v Primoštenu 67 evrov, v isti restavraciji lastnik za pet evrov prodaja kozarev vina. V Zagrebu je buteljka manj kot tri evre! V znani dalmatinski gostilni je na mizo dobila paradižnikovo juho iz vrečke. Priloge so razred zase: pomfri šest evrov, blitva s krompirjem pa osem evrov. Cromarisov brancin stane 35 evrov, za tridecilitrsko stekleničko vode Jana pa računajo pet evrov. »Nisem neumna. Pri meni stane evro in pol, pa jo kupim od posrednika.
Josipa Perković
V restavraciji je naročila dagnje na buzaro, slišala je, kako so jih ribiči gostincem prodajali za evro po kilogramu. Cena v restavraciji: 20 evrov. Ni šlo za kakšno mojstrovino: razkuhana čebuila, malo vode in najcenejši paradižnikov koncentrat.
"Sprašujem se, kako lahko te ista dagnje kupim za tri evre za kilogram in porcijo prodam za šest, vsakemu gostu brezplačno ponudim še ribjo juho, pa se finančno pokrijem in normalno poslujem. S tem da gre v moje školjke svež česen in peteršilj, vrhunski prošek in ribja osnova, njihove pa plavajo v razkuhani čebuli iz Konzuma in suhem peteršilju iz vrečke," pravi. Dodaja, da je na mizah dalmatinskih gostiln poceni olje iz supermarketa za manj kot tri evre za liter, zaradi katerega ima riba okus po zažganem, gosta pa peče v ustih.
Lani se je nad nelojalno konkurenco jezil tudi dalmatinski gostinec.
V drugi restavraciji je naročila lista in po pol ure so prinesli ribo na krožniku, zalita je s smetano in okrašena z rezino limone. Ko je natakarja vprašala, kaj naj naredi z limono, saj se bo smetana sesirila, če jo bo stisnila nanjo, je natakar dejal le, da je to specialiteta šefa kuhinje.
Po dalmatinskih kuhinjah je v glavnem Cromarisova riba, ki stane med šest in sedem evrov na kilogram, spretni gostinci pa jo prodajo kot vrhunsko divjo ribo za 85 evrov na kilogram.
"Nič nimam proti Cromarisovim ribam, dobre so, a če jih kupiš za šest evrov, kako ji lahko prodaš po 13-krat višji ceni. Jasno, da bi vsak rad zaslužil, ampak na pristajam, da me ima nekdo celo poletje za norda. Več prijateljev mi je reklo, da v Dalmaciji sploh ne hodijo v restavracije, ne samo zaradi cen, ampak zaradi kakovosti hrane, ki jo strežejo," pravi Perkovićeva.
Pri sardelah premajhen zaslužek
Izpostavila je še, da v restavracijah ob morju ni mogoče dobiti sardele ali salpe, vrhunskih rib, ker se z njimi ne da tako dobro zaslužiti, kot se da, če gojeno ribo prodajaš kot divjo.
Fotografija je simbolna.
dezurni@zurnal24.si
Poletni dopust je samo enkrat ne leto in nam na misel ne pride, da bi ga zabili na Hrvaškem. Letos Sardinija. Božanska hrana, vinska lista, da jo vikaš. Narava prečudovita, domačini prijazni.
Pa kaj se zdaj vtika. Ona ima odprto restavracijo celo leto, ob morju pa se splača samo čez sezono. Mislim, da je malo faušije v tem postu.
Tale intervju ima toliko smisla kot če bi šli intervjujat mariborskega gostinca kaj si misli o restavracijah v Ljubljani. Drugače navedene cene v intervjuju ne odstopajo prav nič od dražjih slovenskih gostiln. Pač stvar lokacije in za kakšno klijentelo je… ...prikaži več narejena gostilna, nič pretresljivega. Jaz na Hrvaškem dam za pivo in večerjo manj kot kjerkoli doma, samo pač ne sedim na glavni promenadi.