Zagotavljanje prehranske varnosti in s tem tudi samooskrbe je kompleksno vprašanje, ki so ga krize v zadnjih letih dodatne izpostavile. Za večjo lokalno oskrbo s hrano v Sloveniji je treba infrastrukturne ukrepe nadgraditi s tržnimi, pravijo strokovnjaki biotehniške fakultete. Ministrstvo poudarja tudi strogo varovanje kmetijskih zemljišč.
Osnova vsake prehranske varnosti - kar ni enako kot prehranska samooskrba - so kmetijska zemljišča in kakovostna tla, zato je v primeru Slovenije bistveno, da se strogo zavarujejo najbolj produktivna kmetijska zemljišča, so za STA izpostavili na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
To si prizadeva za učinkovitejšo in hitrejšo uveljavitev instituta trajno varovanih kmetijskih zemljišč, s čimer bi po njihovem zaščitili proizvodni potencial kmetijskih zemljišč, ki se lahko kadarkoli aktivira v kriznih razmerah.
Na prebivalca Slovenije le 0,08 hektarja njivskih površin
Slovenija spada v skupino držav z najnižjim deležem njivskih površin na prebivalca v EU, dosega namreč 0,08 hektarja. "Zato krepimo varovanje predvsem njiv. V praksi to pomeni v največji možni meri preprečiti pozidavo ali opuščanje kmetovanja na teh zemljiščih," so podčrtali na ministrstvu.
Slovenija ima tako bistveno premalo kmetijskih zemljišč v uporabi oz. premalo naravnih danosti za zagotavljanje zadostne samooskrbe. Večletni podatki kažejo, da so stopnje samooskrbe v Sloveniji najvišje in tudi najbolj stabilne pri živalskih proizvodih, razen pri prašičereji.
Več kot 100-odstotno samooskrbo Slovenija dosega pri mleku, perutninskem in govejem mesu, kar je po pojasnilih kmetijskega ministrstva pomembno pogojeno z naravnimi danostmi za kmetijstvo pri nas in tudi zgodovinskim razvojem kmetijstva.
Drugače je pri rastlinski proizvodnji. Tam so velika medletna nihanja, kar po navedbah ministrstva kaže na prenizko odpornost tega segmenta kmetijstva na podnebne spremembe.
Iz podatkov od leta 2003 dalje je razvidno, da je zlasti suša tista naravna nesreča, zaradi katere je ocenjena škoda daleč največja. Sušo pogosto spremlja vročinski stres, poleg suše pa so v zadnjih letih vse pogostejše tudi pozebe.
Samooskrba s sadjem leta 2000 66-odstotna, lani 16-odstotna
Slovenija tako pri zelenjavi, določenih vrstah sadja in žit ter omenjenem prašičjem mesu v pretežnem delu sloni na uvozu. Med drugim se je samooskrba s sadjem v zadnjih dobrih dveh desetletjih bistveno zmanjšala in znaša v letih, ko nimamo spomladanske pozebe in drugih ujm, le še okoli 30 odstotkov. V letu 2023 je bila samooskrba s sadjem 16-odstotna, v letu 2000 pa 66-odstotna, kažejo statistični podatki.
Statistični podatki kažejo, da je Slovenija na področju agroživilskih proizvodov neto uvoznica. V letu 2023 je izvozila za 2,1 milijarde evrov agroživilskih proizvodov in uvozila za 3,7 milijarde evrov teh proizvodov. Večina izvoza in uvoza agroživilskih proizvodov poteka z državami EU, največ s Hrvaško, Italijo, Nemčijo, Madžarsko in Avstrijo.
"Za dosego večje stopnje samooskrbe je nujno vlagati v raziskave in razvoj, izboljšati infrastrukturo, zagotoviti ustrezno izobraževanje za kmete ter spodbujati sodelovanje med kmeti, znanstveniki in drugimi deležniki. Tako bo Slovenija lahko bolje izkoristila svoje potenciale in zmanjšala svojo odvisnost od uvoza hrane," so navedli pri kmetijskem ministrstvu.
Izpostavili so tudi, da so dolgoročne pogodbe znotraj verige preskrbe s hrano ključne za delovanje in razvoj verige, dodatne napore pri tem pa bi po navedbah ministrstva morale narediti zadruge.
Zelo pomemben vidik pri povečanju samooskrbe je, kot so dodali, tudi pravilen pristop k trženju lokalno pridelanih proizvodov. Zato država tudi tem področjem namenja več ukrepov oz. finančnih podpor v okviru razpisov, ki izhajajo iz strateškega načrta aktualne skupne kmetijske politike.
Zgraditi namakalne sisteme
Tudi po oceni strokovnjakov z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je za večjo lokalno oskrbo s hrano infrastrukturne ukrepe treba nadgraditi s tržnimi. Sicer pa je po njihovem osnova, da zgradimo 20.000 hektarjev namakalnih sistemov, skladišča in nekaj rastlinjakov.
Ključna naloga po njihovem pa je, da se na skladu kmetijskih zemljišč vzpostavi implementacijska skupina petih polno zaposlenih, ki bodo učinkovito povezali celotno verigo, od sredstev do podpore pri načrtovanju na terenu. "Ta ukrep mora temeljiti na učinkoviti tržni strategiji povezane prehranske verige - ki pa je ni," so v skupnem odzivu glede nedavno javno objavljenih nekaterih navedb glede razmer v slovenski samooskrbi navedli strokovnjaki z biotehniške fakultete.
V Sloveniji imamo z namakalnimi sistemi opremljenih več kot 6500 hektarjev kmetijskih zemljišč, kar nas po deležu uvršča med države z najnižjim deležem namakanih površin. A dejstvo je, da velik del Slovenije dolgo ni potreboval namakanja, zdaj pa državo v prilagoditve silijo podnebne spremembe, so spomnili na ministrstvu.
Ocenjujejo, da se premalo ljudi zaveda, da brez namakalnih sistemov - med te spadajo tudi sistemi za zaščito pred slano - v prihodnje ne bo stabilne proizvodnje in kakovostnih pridelkov v času suše. Ena od težav je pomanjkanje interesa med lastniki zemljišč, ugotavlja ministrstvo.
Namakalni sistemi z dobrimi rezultati in hkrati novimi izzivi
Strokovnjaki z biotehniške fakultete so glede namakanja postregli s konkretnimi primeri učinkovitih rezultatov. Tudi v izjemno mokrem letu 2023 so denimo pridelovalci na Gorenjskem na kapljično namakani površini pridelali 20 ton na hektar več čebule kot na nenamakani površini. Deset dni brez padavin v zgodnjih občutljivih fazah rasti čebule odločilno vpliva na pridelek na koncu, so izpostavili.
"Iz poskusov v Klečah v obdobju 2020-2024 vemo, da natančno vodenje namakanja zelenjave zmanjša porabo hranil. Dopolnilno namakanje oljnih buč je že nekaj let stalnica, s katero premostimo spomladansko in poletno sušo na severovzhodu države. Iz poskusov v nasadih oljk v obdobju 2018-2023 nad Koprom vemo, da namakanje izboljša pridelek," so med drugim nanizali.
Hkrati pa opozorili na nove izzive pri namakanju, ki so povezani s pomanjkanjem vode in nujnostjo trajnostnega načrtovanja. Hkrati so tudi potenciali za rabo vode v Sloveniji razmeroma neugodni.
Sicer pa se kompleksnost vprašanja prehranske varnosti in samooskrbe med drugim dotika tudi področij zagotavljanja zadostnih količin semen, fitofarmacevtskih sredstev in veterinarskih zdravil ter drugih.
Vprašanje prehranske varnosti odpira ekonomska, okoljska in družbena vprašanja ter ga brez sodelovanja več resorjev in politik ni mogoče primerno nasloviti, so še poudarili na kmetijskem ministrstvu.
