Društvo za zaščito živali Ljubljana (DZZZ) se je pridružilo evropski peticiji za prepoved reje rejnih živali v kletkah v vsej Evropi. "Rejne živali v kletkah izjemno trpijo, ker je njihovo gibanje zelo omejeno in jim je preprečeno skoraj vse vedenje, ki je zanje naravno. Svinje morajo dojiti v boksih; zajci in prepelice vse svoje življenje preživijo v baterijah; zelo mladi telički so sami zaprti v oborah; tudi večina kokoši je še vedno v baterijski reji, race in gosi pa so prisilno hranjene v kletkah pri pridelavi gosjih jeter," so zapisali sporočilu javnosti, ki poziva k podpisu vseevropske državljanske pobude.
O problematičnosti reje rejnih živali v kletkah smo se pogovarjali z Nino Bakovnik iz DZZZ. Društvo si za odpravo kletk prizadeva predvsem iz moralnih razlogov: "Načeloma živali niso nič bolj bolne, kot so pri alternativnih oblikah reje. Obstaja pa pomembno moralno vprašanje: Ali je, recimo, prav, da kokoš sploh živi celo življenje na 750 kvadratnih centimetrih in lahko zgolj vstaja in se useda zato, da za naše udobje in potrošniške navade lahko zleže čim večje število jajc."
Minimalni pogoji, ki živalim ne omogočajo dostojnega življenja
"V Sloveniji rejo rejnih živali ureja Pravilnik o zaščiti rejnih živali, ki določa minimalne pogoje za zaščito rejnih živali, bodisi splošno za vse rejne živali bodisi za posamezne vrste rejnih živali. V Pravilniku so določene omejitve za rejo posameznih vrst živali v kletkah ali boksih, ki so določene glede na osnovne življenjske potrebe živali," ugotavlja Bakovnik.
Peticijo lahko podpiše vsak državljan EU.
Po podatkih spletnega portala Compassion in world farming (Sočutje v svetovnem kmetovanju) v kletkah živi okoli 57 odstotkov vseh kokoši pri nas, na Švedskem jih je v kletkah okoli 12 odstotkov, v Nemčiji okoli sedem, v Avstriji pa le en odstotek. "Posledice reje v kletkah so lahko različne tehnopatije (bolezni/poškodbe zaradi neustreznega življenjskega okolja) in motnje v obnašanju, predvsem pa gre za vprašanje etike," ugotavlja Bakovnik.
"Reja v kletkah je kruta, nepotrebna in v Evropi zanjo ni prostora."
Po kletkah živinorejci posegajo, ker zavzamejo manj prostora, strošek investicije je manjši in tako je dobiček od proizvodov večji. V namen potešitve velikega povpraševanje, se tako pozabi na naravne potrebe živali. "Kletke kljub 'obogatitvenim pripomočkom' živalim ne nudijo zadostnih pogojev, da bi le te izražale svoji vrsti specifično obnašanje," opozarja Bakovnik.
Potrošnik se morajo zamisliti, ali res želijo kupiti proizvod, ki je rezultat neprimerne reje, zaradi katere živali trpijo.
V DZZZ se zavzemajo predvsem za zmanjšanje intenzivnosti reje. "Nobena reja, ki je namenjena masovni proizvodnji, ni idealna za dobrobit živali. Intenzivnost reje močno vpliva na razmere, v katerih te živali živijo, zlasti z vidika omejenosti prostora in onemogočanja naravnega, za živali značilnega obnašanja. Manj intenzivna reja, reja brez kletk in z boljšimi življenjskimi pogoji za živali sicer zahteva več časa, truda in finančnega vložka, a pomembno je, da se začnemo vsi zavedati svoje odgovornosti in dejstva, da imajo naše prehranjevalne in potrošniške navade velik vpliv na druga živa bitja, s katerimi delimo svet. V kolikor se ne bomo pripravljeni ničemur odpovedati, v kolikor ne bomo namenili ali žrtvovali malo več časa, denarja in razmisleka tudi za te živali in bo naše udobje ostalo na prvem mestu, bodo rejne živali še naprej živele v krutih pogojih, kar pa je v današnjem času popolnoma nepotrebno."
