Na Sejmu za ljubitelje živali, ki bo 11. septembra v Češminovem parku v Domžalah (v primeru slabega vremena bo sejem 18. septembra), bomo lahko božali in občudovali tudi hrte, ki so jih rešili v Slovenskem društvu za pomoč hrtom.
Njihovo Društvo je bilo leta 2008 ustanovljeno z namenom, da poizkušamo pomagati hrtom doma in v tujini. "Naša ekipa verjame, da si vsak hrt zasluži nov dom, vsak lastnik pa morebitno našo pomoč," pravi predsednica Slovenskega društva za pomoč hrtom Nina Žepič. Dodaja, da so v času svojega delovanja pomagali hrtom iz tujine, aktivno pa so reševali tudi problematiko zapuščenih hrtov v Sloveniji: "Žal so se kateri tudi pri nas znašli v nepravih rokah."
Vse ostale ščiti evropska zakonodaja
"Žal so hrti v Španiji zgolj lovsko orodje, brez statusa živega bitja. Tako so popolnoma nezaščiteni, brez vseh pravic in zato se jih lastniki v Španiji lahko brez vsake odgovornosti in kazni znebijo," nam je pojasnila Nina.
Dodaja, da je v Španiji zanimivo ravno to, da so tam vsi lovski psi, kamor poleg španskih hrtov - galgov spadajo tudi ptičarji in poenterji, lovsko orodje. Vse ostale pse ščiti evropska zakonodaja: "Tako so kazni za zapustitev ostalih pasem izredno visoke in celo presegajo naše kazni."
"Na Irskem in v Angliji gre na tekmovanjih na stezi za ogromne vsote denarja, ki jih zaslužijo lastniki, trenerji, ljudje, ki se s stavami ukvarjajo. Ob enem se davki od stav iztekajo na državne račune, zato interesa, da bi se tovrstna tekmovanja ukinila ni," opisuje Nina.
Pravi, da ob tem pozabljajo na tisoče greyhoundov, ki so vsako leto ubiti, ker ne dosegajo pričakovanj svojih trenerjev in lastnikov. "Kljub vsej pomoči iz tujine novo življenje zaživi le vsak četrti greyhound, vsi ostali pa so evtanizirani ali celo izginejo in jih nikoli ne najdejo," nam je povedala. Po samem zakonu ima trener po jenih besedah tam pravico ubiti vsakega hrta, ki v sedmih dneh ne najde novega doma, oziroma namestitve v zavetišču, kjer počaka na pot v Evropo.
Prodajajo jih tudi na Kitajsko
"Žal so se trenerji na Irskem, ob iskanju novih zaslužkov, domislili še prodaje hrtov na Kitajsko in Vietnam, kjer so hrti podvrženi mučenju, tekmovanjem v ekstremnih pogojih ter brez vsake možnosti posvojite," opozarja Nina. Vsi so po njenih izkušnjah v roku enega leta, ko ne zmorejo več tekmovati, ubiti, najdejo jih celo v pasjih klavnicah na Kitajskem.
V državah, iz katerih izhajajo hrti, torej Španija, Anglija in Irska ti hrti po Nininih izkušnjah težko najdejo domove. "Ljudje jih zaradi same vzgoje in tradicije težko sprejmejo kot družinske pse, ki bi jih želeli posvojiti. A na veliko veselje, se v vseh državah že odvijajo programi za vzgojo mladih, ki potekajo po šolah. Vsi skupaj verjamemo, da bo nova generacija otrok hrte že videla v drugačni luči," dodaja.
Rešitev bi bila sprememba zakonodaje
V Španiji je dolgoročne rešitve po Nininem mnenju potrebno iskati v spremembi zakonodaje, ki bi lovskim psom dala status živega bitja. S tem bi lahko strogo kaznovali kršitelje. "Izobraževanju mladih, ki že poteka in osveščanju ljudi o sami problematiki v njihovi domovini bi bilo potrebno dati še večji poudarek, tudi ob pomoči vladnih organizacij," pravi.
Na Irskem in v Angliji bi morali po njeni oceni v prvi vrsti zaprti stadione, kjer greyhoundi živijo in tekmujejo ter ukinititi stave na pasjih dirkah. "A žal bo to na kratki rok praktično nemogoče," ugotavlja.
Ni treba neumorno teči
Hrti so po Nininem opisu zelo nežni in mirni psi. "V stanovanju so praktično nemoteči, kljub velikosti skoraj da neopazni. Nimajo vonja, njihova dlaka je zelo kratka. Zmotno je mišljenje, da bodo morali posvojitelji s hrtom neumorno teči. Sploh ne, hrti bodo zadovoljni tudi s krajšimi sprehodi," pravi.
Njihova ekipa je dosegljiva na telefonski številki 031 507 305, preko e-pošte: drustvozapomochrtom@gmail.com in preko spletne strani http://www.pomoc-hrtom.si/
Nuskina zgodba
Nina je z nami delila tudi ganljivo Nuskino zgodbo (psička na fotografijah) ...
"Tisti del Nuskine zgodbe, ki jo poznamo mi se je začel hladnega januarskega večera, leta 2007, ko sem v italijanskem časopisu zasledila žalostne zgodbe španskih hrtov. Priznam, članek meje ganil do srca. V enem samem trenutku sem opustila sanje o malem o nakupu malega italijanskega hrta in pogleda spletno stran za pomoč hrtom.
Vse ostalo se je odvijalo zelo hitro. Ko se je mož malo kasneje vrnil domov sva skupaj pregledala internetno stran za pomoč hrtom. Najino oko se je ustavilo na prvi galgici Nuski. V tistem trenutku sva oba vedela, da, Nuska mora priti v Slovenijo, ker jo v našem domu čaka veliko ljubezni in sreče. Že isti večer sva napisala elektronsko sporočilo ekipi za pomoč hrtom .Spala nisva najbolje. Čakala sva odgovor. Dopoldan se je vlekel. Popoldan pa je prišlo sporočilo, da je Nuska prosta in čaka nov dom. Še isti trenutek sva vedela, da Nuska dom ima…
Dva dni sva preživela v nekakšnem transu. Vsi trije z najinim osemletnikom smo se pripravljali na prihod naše galgice.
V petek pa se je čas za trenutek ustavil.
Dopoldan so me poklical član posvojitvene ekipe in mi dejal, da je dobil Nuskine izvide krvi, ki so pokazali, da je Nuska okužena z Leishmanio. V istem trenutku mi je priznal, da naši veterinarji v Sloveniji o tej okužbi ne vedo veliko, če bi jo vzeli mi je ponudil vso svojo pomoč in ob enem tudi ponudil možnost, da Nuski najde dom kje v Italiji, kjer so veterinarji bolje seznanjeni z boleznijo. Nam pa je dal možnost, da nam najde drugo galgico. Za kar se z Damjanom po tehtnem premisleku nisva odločila. V tistem trenutku nama je bilo bližje sodelovanje z italijanskimi veterinarji v primeru če bi Nuska zdravljenje potrebovala, ko da najino princesko za vedno izgubiva…
Čas do posvojitve je hitro tekel, le da so se napotkom o posvojitvi umaknile dolge študije o Leshmanii, ker smo želeli biti z okužbo kar najbolje seznanjeni.
Sama sem imela to srečo, da sem Nusko pričakala v Modeni. Vse skupaj je bilo zelo čustveno. Hrtki so bili kljub utrujenosti in stresu tako zelo prijazni in željni ljubezni, da se ti trga srce…
Tako je naša princeska po dolgi poti zasedla velik del kavča v naši dnevni sobi in za zmeraj osvojila naša srca. Najbolj pristen stik je že v začetku navezala z najinim Žanom. Zelo hitro se je prilagodila novemu načinu življenja in počasi se začela kazati njena vesela plat. Takrat je bilo v v naši dnevni sobi kot na fronti. Po zraku so letele igrače in kosti. No, včasih tudi Nuska. Njen svet zunaj so še vedno prostrani travniki daleč stran od cest, kjer se lahko igra s svojimi pasjimi prijatelji in uživa v sproščeni igri, ki je prej ni poznala. Kot mali otrok spoznava nove kraje, se veseli snega, počitnic ob morju, lovljenja galebov. Z nami je vedno in povsod. Mirni spremljevalec, ki se v nekaj trenutkih spremeni v družinskega zabavljača in klovna, ki nam v vsakem trenutku pokaže, da z veliko žlico zajema življenje. Novo življenje, ki ji je bilo podarjeno, ko so jo prostovoljci tam daleč v Španiji rešili smrti na železniških tirih.
Kaj reči na kocu začetka nove Nuskine zgodbe. V tem skupnem letu nam nikoli niti za trenutek ni bilo žal, da je to nežno bitje postalo del našega življenja. S sabo je prinesla del španskega sonca, ki nas bo vedno grelo. Veseli smo, da smo Nuski pomagali pozabiti temne plati življenja. In zame ni lepšega kot občutek, ko se zjutraj stisne k meni v posteljo in sanja svoje sanje. Sanje, katere smo ji s posvojitvijo pomagali uresničiti.
Z Nuskino posvojitvijo smo vedeli, da obstaja pot tudi za druge galge in greyhounde v Sloveniji. Leta 2008 smo tako ustanovili Društvo za pomoč hrtom in pomagali tudi ostalim, 400 hrtom, ki živijo življenje, ki si ga zasluži vsak pes.
Leta tečejo, a Nuska še vedno ostaja z nami. Njen gobček je šarmantno siv, pojavljajo se starostne težave, ki jih rešujemo skupaj. A, ko jo pogledaš v oči veš, da živi polno življenje, obdana z našo skrbjo in ljubeznijo. Vse to smo ji pomagali uresničiti s pomočjo čudovitih prostovoljcev v Španiji in posvojitvijo v Sloveniji.
