Da pes ni darilo, vsi pasjeljubci ponavljamo neprestano. In ko smo ravno pri tem, tudi druge živali, kot so ribe ali mačke, niso primerna darila. Pa vendar kar ne morem verjeti, da veliko število psov, ki jih srečujem pri svojemu delu, pride v družine kot neke vrste darilo za rojstni dan, božič ali zaključek šolskega leta. Večina se sicer odloča za manjše pasme, saj naj bi bili takšni psi lažji za obvladovanje. Tako je med "darilnimi psi", ki jih osebno poznam, predvsem veliko predstavnikov majhnih do srednje velikih pasem, ki se jih na vsem poznanem spletnem oglasniku, prodajalci in preprodajalci prodajajo po nekoliko bolj dostopnih cenah.
Številni starši se ravno zaradi cenovnega razloga odločajo za pse brez rodovnikov. Tudi oglasi so velikokrat sestavljeni v smislu: "Bodo majhni in primerni za otroke! Ne puščajo dlake in se ne slinijo." Super! Ravno to iščemo! Majhno darilo, ki ne bo umazalo stanovanja!
Tri žalostne zgodbe
Pa poglejmo resnične primere treh različnih družin (imena so spremenjena) s tremi različnimi psi:
Prvi je Boni. Star je sedem mesecev. Družina ga je kupila 7-letni hčerki za rojstnodnevno darilo. Boni je mešanec, ki so ga kupili kot jorkširskega terierja brez rodovnika. Pri sedmih mesecih ima pet kilogramov. Izgleda res kot jorki, vendar je precej večji in še vedno raste. Starši z grozo ugotavljajo, da to ni tisto, kar so kupili. Poleg tega, Boni veliko laja in rad uničuje.
V petih mesecih, odkar ga imajo, je lajanje napredovalo, tako da imajo sedaj hude težave s sosedi. Do hčerke je sicer prijazen, razen ko preveč sili vanj. Takrat Boni renči in kaže zobe. Sedaj gredo na morje, pa ne vedo, kam naj ga dajo v varstvo. Psa imajo sicer izjemno radi, vendar so nesrečni in imajo z njim veliko skrbi. Boni je nesrečen in njegova družina prav tako.
Drugi kuža je Dina, štiri leta stara beaglica iz lovskega legla. Z visečimi ušesi in toplim pogledom je pravi "cuker". Kupili so jo sinu za uspešen konec osnovne šole. Cela dva meseca počitnic je bila center njegovega vesolja, a je z vstopom v srednjo šolo sinu pričelo primanjkovati časa in interesa za psičko.
Sedaj jo občasno pelje na sprehod, za njo pa skrbita starša. Dina je tipična beaglica; izjemno živahna, trmasta, velikokrat glasno zahteva svoje in kadar kaj zavoha, potisne gobec k tlom, "izklopi" ušesa in gre po svoje, uplenila je že številne miši in podgane ter jih tudi pojedla. Nekajkrat je že ušla in je ni bilo nazaj po več ur. Če na sprehodu sreča druge pse, odreagira glasno in agresivno. Ko je sama doma, tuli in uničuje, zato jo vsako jutro pred službo peljejo k babici, ki si je ne upa peljati na sprehod, saj preveč vleče in se zaganja v druge pse. Dina je nesrečna, prav tako njena družina, ki jo ima rada, a z njo komaj shaja.
Tretji kuža je Ringo, pet let star husky razstavne kvalitete z nebesno modrimi očmi. Za rojstni dan ga je dobil 15-letni sin, čeprav je mama temu vseskozi nasprotovala, a jo je prepričal s čudovito sliko male kepice, ki jo je našel ob oglasu na spletu. Ringo je na seznamu nevarnih psov, saj je že večkrat pobegnil in pomoril več divjih in domačih živali, napadel manjše pse in za piko na i ga je že dvakrat zbil avto. Ob polni luni vedno tuli.
Mama, ki je prevzela popolno skrb nad psom, odkar je šel sin študirati v drugi kraj, ima Ringa neskončno rada. Hkrati pa priznava, da nikoli več v življenju noče imeti psa. Ringo je nesrečen in na robu nevrotičnosti, saj je zaradi svojega vedenja večino dneva zaprt v pesjaku, iz katerega končno ne zna pobegniti. Tudi njegova lastnica je nesrečna, saj ga mora tako zelo omejevati, da pravzaprav še nikoli ni bil namerno izpuščen iz povodca, ker se boji, da bo zopet ušel.
S temi psi ni nič narobe
Sedaj si najbrž mislite: "Hudiča! Kaj je narobe s temi psi!? Pa saj to je grozno!". Ja, da je to grozno, se z vami popolnoma strinjam, vendar s temi psi ni nič narobe. So popolnoma normalni psi, ki počnejo to, kar počnejo psi, ki jih ni nihče vzgojil. Vsak od psov, katerih zgodbe sem opisala, izkazuje tipične značajske karakteristike za pasmo, ki jo predstavlja. Vsi trije imajo težave z ločitveno tesnobo in prav vsi trije se v svojem življenju grozno dolgočasijo, saj nimajo "nič pametnega" za početi.
Od tod njihovo lajanje in uničevanje. Prekipevajo od nakopičene energije, za katero lastniki niti ne vedo, da se pravzaprav kopiči in niti ne vedo, kako to energijo sprostiti.
Vsi trije psi so prišli v moj bioresonančni studio ker naj bi imeli alergije. Vsi trije so se namreč neusmiljeno praskali in si grizli tace tudi do krvi. Testiranje ni pokazalo alergij, ampak visok nivo stresa. Njihova "zdravstvena" težava ni bila povezana s fizičnim, temveč s psihičnim zdravjem.
Kaj je z njimi zdaj
Vsi trije psi so s svojimi vodniki sedaj vpisani v različne programe vzgoje psov.
Bonija so starši in hčerko vpisali v pasjo malo šolo, tam se je ona naučila pravilnega obnašanja do psa, Boni pa ima svoj ventil za sproščanje energije; druži se z drugimi psi, hkrati pa že sedaj kaže velik potencial za agility. Hčerka sedaj bolj razume, da je Boni živo bitje, ki si kdaj želi svoj mir.
Tudi starša sta se udeležila že nekaj predavanj s področja psihologije psov. Na splošno se je vez med Bonijem in njimi precej utrdila. Sedaj je lahko sam doma in ta čas pridno prespi, njegovi uničevalski pohodi so preteklost. Ko se druživa vrne domov je vključen v dnevne dejavnosti in zvečer pa utrujen pade v svojo posteljico. Boni je srečen pes in gre letos prvič s svojo družino na morje, saj je zelo priden in z njim ni težav.
Dina je žal še vedno problematična in se še vedno grize, saj se lastniki zaradi pomanjkanja časa žal niso odločili za vzgojo. Kadar jo uspejo fizično pošteno utruditi, je nekaj prihodnjih dni pridna in se ne grize. Še vedno je nesrečna, vendar s tekom ob kolesu in oprsnico proti vlečenju vsaj nekajkrat tedensko porabi svoje zaloge energije.
Ringu lastnica zaradi preteklih izkušenj še vedno ne zaupa popolnoma. Vpisala sta se v program prevzgoje in delata po principu pozitivnega pogojevanja. Ukvarjata se s canicrossom, sin pa je zadolžen, da med vikendi opravi z njim vsaj dva treninga vleke. Odkar so mu omogočili, da vleče, je psihično precej bolj stabilen. Že eno leto ni pobegnil ali poškodoval kakšne živali. Še vedno tuli v luno. Kljub temu je Ringo srečnejši in bolj umirjen, njegova lastnica pa prav tako.
Ne kupujte ga otroku
Preden torej kupite svojemu moledujočemu otroku psa kot darilo, dobro premislite, kakšen je vaš življenjski stil. Dobro preberite več različnih opisov pasme, ki vam je všeč.
Če je na seznamu kakšna od značilnosti, ki je za vas potencialno moteča, jo ne zanemarite, temveč vzemite resno! Na papirju morda ne izgleda tako grozna, a v realnosti so lahko določeni značaji zelo moteči, če jih moraš prenašati vsak dan.
In ne slepite se, da bo vaš drugačen. Številni viri navajajo določene pasme, ki jim naj ne bi izpadala dlaka. Dlaka izpada vsem. Enim več, drugim manj. Tudi med posameznimi predstavniki pasme so razlike. Pravzaprav se mi zdi, da je podatek o izpadanju dlake popolna neumnost.
Če se odločite za psa, potem dlake definitivno bodo. Pri enih več pri drugih manj. Nobena pasma ni primerna za otroke. Sploh ne za majhne otroke. Ja, seveda lahko sobivajo in se med seboj obožujejo, vendar je vaša naloga, da vzgojite in enega in drugega. Psi zahtevajo voljo, čas in nenazadnje denar. Sploh v primeru, ko uničujejo ali imajo zdravstvene težave.
Zato vas v imenu simpatičnega mladiča, ki vas gleda iz slike na oglasu prosim, da se odločite za psa le, če si ga resnično želite vi in ne samo vaš otrok.
Prof. bio. Maja Napret vodi svoj bioresenančni studio za male živali PetSanus.
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Žurnal24.si.
Super članek - pohvalno!!!