Mednarodna znanstvena ekipa, v kateri je sodeloval slovenski raziskovalec Miha Krofel, je kot prva raziskala odnos med dvema največjima evropskima predstavnikoma družine psov, volkom in zlatim šakalom. Raziskovalci so odkrili, da je interakcija med vrstama zelo močna ter da je najverjetneje ravno upad populacij volkov omogočil širjenje šakala v Evrop
Rezultate raziskav so znanstveniki predstavili v obliki dveh člankov, objavljenih v uglednih znanstvenih revijah Nature Communications in Hystrix. Pri obeh študijah je sodeloval tudi Krofel.
V preteklosti so bili volkovi razširjeni po celotni Evropi z izjemo nekaterih obalnih predelov in otokov. Nato pa so jih tekom 19. in 20. stoletja ljudje iz velikega dela njihove naravne razširjenosti iztrebili ali pa močno zmanjšali njihovo številčnost.
To je šakalu omogočilo, da se razširi in poseli izpraznjena območja, je pojasnil Krofel, raziskovalec Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete v Ljubljani.
Kot je dejal, je zlati šakal sicer domorodna vrsta v Evropi, vendar je tisočletja živel omejen le na obalna območja ob Mediteranu in Črnem morju. V zadnjih desetletjih pa se vrsta pospešeno širi po vsej celini, tudi v Sloveniji.
Raziskovalci so preverili tudi, kaj se zgodi s šakali, ko se volkovi vrnejo na območja, od koder so bili v preteklosti pregnani. Raziskali so osem območij po Evropi, kjer so si populacije volkov opomogle, in za skoraj vse ugotovili, da so po vrnitvi volkov šakali izginili ali pa se premaknili na rob volčjih teritorijev.
V lanskem letu je bilo v Sloveniji približno 60 volkov, monitoring za letošnje leto pa pravkar poteka. V Sloveniji so stalno prisotni teritorialni tropi predvsem v južni Sloveniji, na Kočevskem, Dolenjskem, Primorskem in Notranjskem. Posamezni volkovi prihajajo tudi na Gorenjsko, vendar v splošnem velja, da v severnem delu Slovenije tropi volkov niso več prisotni, vse odkar so bili tekom 20. stoletju iztrebljeni, je pojasnil Krofel.
Edino območje, kjer so se šakali obdržali, je del Srbije, kjer so volkovi še vedno pod močnim pritiskom zaradi odstrela, tako da ne uspejo vzpostaviti stabilnih tropov.
Na podlagi tega so raziskovalci zaključili, da samo prisotnost volkov še ni dovolj, da preženejo šakale. Volkovi morajo hkrati imeti možnost preživeti v zadostnem številu in formirati stabilne trope, da lahko opravljajo svojo ekološko funkcijo.
Te ugotovitve je potrdila druga študija, v kateri so poleg interakcij med volkovi in šakali raziskali tudi odnose med drugimi pari večjih in manjših plenilcev. Rezultati so namreč pokazali, da je nadzorovanje številčnosti in razširjenosti manjših plenilcev (šakalov, kojotov in lisic) uspešno šele, ko veliki plenilci (volkovi in dingi) živijo v naravnih gostotah na večjih območjih.
Prisotnost volkov in šakalov zaznavajo z oponašanjem njihovega tuljenja
Prisotnost teritorialnih tropov volkov lahko zaznajo z več metodami. Slovenski raziskovalci uporabljajo predvsem metodo oponašanje tuljenja volkov, s katerim izzivajo njihovo oglašanje, s tem pa beležijo njihovo prisotnost. Metodo izvajajo na terenu v poznih nočnih urah, ko so volkovi najpogosteje aktivni.
Z oglašanjem se raziskovalec na nek način pretvarjajo, da je mlad volk, ki je prišel na določeno območje ter ga zanima, ali je teritorij še prost. V kolikor so teritorialni volkovi na tem območju prisotni, se ti praviloma odzovejo nazaj s tuljenjem. "To je podobno, kot da bi odgovorili, 'ne ne, to območje je že zasedeno, pojdi stran ali pa te bomo napadli'."
Včasih se zgodi, da se volkovi raziskovalcem približajo. "Ko pa potem ugotovijo, da gre v resnici za ljudi in ne volkove, se obrnejo in pobegnejo. Volk ima namreč precej močan strah pred človekom. Nevarnosti, da bo zdrav volk napadel človeka, praktično ni," je poudaril Krofel.
Najboljši način za učenje oponašanja tuljenja volkov je poslušanje teh živali v naravi, pomagajo pa si tudi s posnetki, ki so na voljo na spletu. Za dobro oponašanje pa je pomemben predvsem trening, je poudaril Krofel, ki tuljenje običajno trenira doma ali pa v avtu.
Podobno metodo izzivanja oglašanja uporabljajo tudi za popisovanje šakalov. Razlika je v tem, da pri tej metodi uporabijo zvočni posnetek šakalov, saj jih je težje oponašati.
Veliki plenilci pomembni za ohranjanje ravnovesja
Velike plenilce, kot je volk, po besedah Krofla potrebujemo za ohranjanje dinamičnega ravnovesja v naravi. Med drugim opravljajo ekosistemsko storitev preprečevanja prekomerne namnožitve manjših plenilcev, kot so tudi šakali, je dejal.
Večina manjših plenilcev je bila namreč tekom evolucije ves čas pod vplivom velikih plenilcev, zato niso razvili tako močnih mehanizmov samoregulacije. Nasprotno pa veliki plenilci pritisku od zgoraj niso bili podvrženi, zato so morali razviti lastne mehanizme za samoregulacijo. Ti mehanizmi največkrat temeljijo na teritorialnosti.
"Zdaj vemo, da če se želimo s to ekosistemsko storitvijo okoriščati, moramo vrhovne plenilce ohraniti v stabilnih skupinah in zadostnih gostotah," je poudaril Krofel. Če jim to omogočimo, so precej bolj učinkoviti pri nadzorovanju številčnosti šakala, kot je to možno na primer z izvajanjem odstrela, je razložil.
Poseganje v naravno stanje ima pogosto negativne učinke. Novejše raziskave so pokazale, da odstrel, na katerem je dolgo temeljilo upravljanje volkov in preprečevanje napadov na domače živali, ni učinkovit za omejitev škod. Volkovi, ki izgubijo ključnega člana tropa, postanejo manj uspešni pri lovu na svoj naravni plen (jelenjad, divje prašiče, srnjad) in zato lahko po odstrelu volka pride še celo do pogostejšega plenjenja domačih živali.
Za boljšo zaščito domačih živali
Po drugi strani so izkušnje s terena pokazale, da se lahko z boljšo zaščito domačih živali, kot so pravilna uporaba električnih ograj ter pastirskih psov, te škode precej zmanjšajo. Eden od slovenskih projektov je denimo pokazal, da se je na ta način škoda, ki jo povzročajo volkovi v Sloveniji, zmanjšala za več kot 70 odstotkov, je izpostavil Krofel.
V Sloveniji smo sicer na področju upravljanja s prostoživečimi živalmi, vključno z zvermi, precej napredni, je menil Krofel. "Zdaj že precej dobro vemo, kaj je tisto, kar učinkuje, in tisto, kar ne, in to se tudi vse pogosteje uporablja v praksi. Zdi se mi, da dobro napredujemo, je pa še vedno kar nekaj možnosti za izboljšave."
Raziskovalno delo v tujini
Krofel raziskovalno deluje tudi na berlinskem inštitutu IZW (Leibniz Institute for Zoo and Wildlife Research). V okviru inštituta sodeluje pri terenskem delu v tujini, in sicer v Afriki, kjer raziskuje leoparde in geparde, ter v Mongoliji, kjer preučuje snežne leoparde v gorstvu Altaj.
Problemi pa so, kot je dejal Krofel, podobni povsod. Tudi tam veliki plenilci živijo na območjih z živinorejo, zato prihaja do napadov na domače živali in konfliktov z rejci živine, je pojasnil Krofel. "Tudi tam ima znanost pomembno vlogo pridobivanja informacij, ki lahko naredijo upravljavske ukrepe bolj učinkovite ter olajšajo sobivanje ljudi in velikih mačk," je še dodal.
