Bilo je pred prazniki, ko je v pisarni zazvonil telefon:
"Res najlepša hvala, da ste vložili izvršbo proti meni."
"Gospod, bili ste pri nas z Reksom pred tremi meseci in do danes niste poravnali računa. Poslali smo vam nekaj opominov in vas skušali priklicati preko telefona, a ste bili nedosegljivi."
"Nimam denarja in psa tako ali tako ni več."
Kri mi je bušnila v glavo. To se mi zgodi, ko začutim, da se me polašča jeza. In razočaranje. Razočaranje, da se prerekam za plačilo storitve, ki so jo strokovno opravili veterinarji. Veterinarji, ki so opravili vsaj pet let šolanja na veterinarski fakulteti, nadaljevali z izobraževanji v tujini in so predani svojemu delu s srcem in dušo.
Najpomembnejši so jim pacienti. Ko priporočajo lastnikom, da svojega ljubljenca zaščitijo pred zajedalci ali mu pri preventivnem pregledu očistijo zobe ali opravijo biopsijo sumljive tvorbe, vzamejo vzorec krvi; vse to storijo z namenom, da bo žival živela dolgo in srečno življenje in ne, ker bi se jim pred očmi risali evri.
V resnici je pogovor o plačilu stvar, pri kateri se veterinarji počutijo najmanj prijetno. Za svojega pacienta si želijo najbolje. Ko se izkaže, da lastnik ne zmore finančnega zalogaja, je čas, da se veterinar odstrani iz dogovarjanj. Vse prevečkrat se je namreč dogajalo, da je veterinar prevzel del stroška na svoja ramena. Lažje to, kot se spopadati z obtoževanjem, da bi žival lahko preživela, če bi lastnik imel denar.
Z živalmi je kot z ljudmi ...
Ljudje se premalo zavedamo, kaj pomeni imeti domačo žival. Če pripeljemo v naš dom ljubljenčka, pa najsi ga kupimo ali posvojimo, smo odgovorni za njegovo zdravje in življenje. Ko se odločimo za mucka, kužka, hrčka ... Moramo vedeti, da smo dobili novega družinskega člana, ki ga je potrebno hraniti, negovati, z njim obiskati veterinarja. In z živalmi je kot z ljudmi; starejši, ko smo, pogostejši so obiski zdravnika. Še vedno iščem odgovor na vprašanje, kaj je v naših glavah, da zavarujemo boljše gorsko kolo, medtem, ko na zavarovanje domačih ljubljencev pozabljamo? Nesreče se dogajajo in noben veterinar si ne želi podoživljati trenutkov, ko sprejme poškodovanega psa, ga več ur operira, pri izstavitvi računa pa posluša obtoževanje lastnika, da je grabežljiva baraba. In težko verjamem, da v teh situacijah uživajo lastniki.
Veterinarji imajo vso pravico, da so za svoje delo plačani. Če želimo dobro opraviti delo, potrebujemo opremo, zdravila, kakovosten material, kar si lahko privoščimo le, če zaračunavamo svoje storitve.
Zadnje čase se na trgu pojavlja vse več veterinarskih ambulant, ki ponujajo storitve po super nizki ceni. Verjemite mi, da si to lahko privošči le ambulanta, ki ne upošteva strokovnih standardov. Cene so nizke na račun nižje usposobljenosti veterinarjev, neustreznih anestezijskih protokolov, predpisovanja neustrezne in nezadostne terapije, varčevanja pri kakovosti potrošnega materiala ... Večina lastnikov ne ve, kaj se dogaja za zidovi teh poceni ambulant. Prepričana sem, da če bi vedeli, bi se jim izognili v velikem loku.
Kljub vsemu je na večini klinik strokovno osebje, ki se zaveda odgovornosti svojega dela. To so veterinarji, ki jim je najpomembnejša dobrobit pacientov. Jeza in razočaranje, ki sem ju občutila ob jutranjem klicu, zbledita, ko na stopnicah srečam veterinarja. Rravnokar je zaključil z večurno operacijo hrbtenice. Obraz mu žari, ko reče: "Operacija uspela, Lajka bo hodila še dolga leta, lastnik te čaka, da se dogovorita glede plačila."
Tina Breznik, univ.dipl.ekon. je zaposlena na PRVA-K kliniki za male živali, kjer je odgovorna za organizacijo poslovanja, finance in upravljanje s človeškimi viri.
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Žurnal24.si.
