Zdravje > Aktualno
3633 ogledov

Od sosedov je izvedela, da je preživel

1/3
ZD Ljubljana
V času, ko sta z zetom moje izvajala masažo srca sosedu in čakala prihod reševalcev, sta prišli na kraj dogodka iz stanovanja v bloku tudi žena in mladoletna hči. Hči je planila v jok, zakričala: "Oči, radi te imamo!."

Renata Batas je patronažna medicinska sestra v Zdravstvenem domu Šiška v Ljubljani. Tisto sredo je bila pri pacientki, da ji naredi prevezo kronične rane. Pacientka je živela v prvem nadstropju stanovanjskega bloka, v času obiska pa bil v sosednji sobi njen zet. Ko je zaključila s prevezo je zet opazil, da ne sliši več soseda, ki je kosil zelenico pred blokom. Šel je na balkon in ga videl ležati na tleh. "Pridite prosim, greva pomagat, sosed leži spodaj," ji je rekel.

Odhitela sta in Renata je že na stopnicah poklicala 112, saj je slutila, da je nekaj zelo narobe. "Ko sva prišla z zetom moje pacientke do soseda, sva ugotovila, da ni kazal znakov življenja, ni se odzival na klice, trepljanje, pulz ni bil tipen, ni dihal. Preko mobilnega telefona se mi je oglasil dispečer na številki 112, vključila sem zvočnik – ostala na zvezi, odložila mobilni telefon na tla in pričela s temeljnimi postopki oživljanja, sprostitev dihalnih poti ter z masažo srca, pri kateri sva se izmenjavala," se spomni patronažna sestra. 

Žensko v bližini je prosila, naj gre po defibrilator v bližnje Društvo upokojencev. "V dveh minutah po odhodu mladenke po defibrilator je bil na kraju že tudi reševalec na motorju. Vstavil je pacientu »i – gel«, katerega sem pridržala, on pa je še namestil elektrode defibrilatorja. Čez nekaj minut je bila na kraju dogodka celotna ekipa z reševalnim vozilom. Ves proces ABCDE od začetka oživljanja do prihoda reš 

V času, ko sta z zetom moje izvajala masažo srca sosedu in čakala prihod reševalcev, sta prišli ven iz stanovanja v bloku tudi žena in mladoletna hči. Hči je planila v jok, zakričala: "Oči, radi te imamo!", mama jo je držala par metrov stran od nas. "Ko to slišiš, ni enostavno, a ostaneš osredotočen na oživljanje, kasneje pa to pride za teboj," se spomni. 

Ko je oživljanje prevzela reševalna ekipa, je hči večkrat vprašala zdravnika, ali bodo očka ohranili živega, jih prosila, da ga oživijo, zdravnik ji je dejal: "Trudimo se, da ga ohranimo pri življenju".

"Ko se je vse začelo, sem se počutila nekako hladno, otopelo, misli so mi švigale 500 na uro - kaj, kako, kdo… Prisoten je bil neznansko močen občutek odgovornosti, saj sem zdravstveni delavec, oči so uprte vame, morda je bilo tudi malce strahu, da ne bi uspelo. Ko so gospoda, ki smo ga oživljali, odpeljali v UKCL, sem se odpravila z avtomobilom še k preostalim pacientom na domu, s tem da sem pred naslednjim obiskom posedela v avtu par minut, da zbistrim svoje misli," svoje občutke opiše Renata. 

Čez dni dni je šla znova v isti blok k pacientki na prevezo kronične rane, na vhodnih vratih je zagledala prilepljeno daljše pismo, zahvalo, napisano na roke. Napisala jo je hči gospoda, ki so ga oživljali. Od sosedov je izvedela, da je pacient preživel.

 | Avtor: ZD Ljubljana ZD Ljubljana
"Kakorkoli, po 38 letih delovne dobe, od tega 30 let v patronažnem varstvu, sem se počutila v naslednjih dneh izčrpana, a hkrati vesela, da se je vse tako uredilo," je končala svojo pripoved. 

dezurni@styria-media.si

Komentarjev 2
  • slava68 13:44 08.april 2024.

    Takšnim človekoljubnim dejanjem mediji namenjajo premalo pozornostii. Zlo pa prinašajo iz vsega sveta, če ga ni dovolj doma.

  • Ender3 13:37 08.april 2024.

    Globok priklon in veliko spoštovanje gojim do takšnih prisebnih ljudi.