Varanja med Slovenci je več, kot si lahko zamislite

Nezvestoba je senca, ki se vsakomur v življenje prikrade vsaj enkrat, zato je potrebno razbijati mite in tabuje, povezane z nezvestobo in o nezvestobi govoriti na glas, je prepričana umologinja Tjaša Ravnikar.

»Ker samo tako lahko lažje in hitreje presežemo svoje bolečine ali črne sence, ki jih neprestano nosimo s seboj. Vsaj vsakokrat, ko pride na vrsto tema: nezvestoba. Pa če jo doživimo ali zgolj o njej razmišljamo in se pogovarjamo,« pojasnjuje predavateljica, RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in centrih za socialno delo po Sloveniji, ki se v svoji praksi pogosto srečuje s pari in izzivi, povezanimi z odnosi.

»Dejstvo je, da je nezvestoba del naših življenj. Večina ljudi se sreča z njo, pa v kakršnikoli obliki že. Ali varamo, ali smo varani, ali poznamo nekoga, ki vara, morda nekoga, ki je bil prevaran. Morda starš, sorojenec, prijatelj ali znanec. Zagotavljam vam, da tudi če mislite, da okoli vas ni nikogar “takšnega”, bi bili presenečeni nad “skritimi življenji”, ki vas obdajajo,« pripoveduje. Zato iskreno spodbuja in izziva vse, da si upamo o tem spregovoriti.

Da si dovolimo o tej tematiki razmišljati in s tem širiti svoje miselne okvirje. Le tako lahko izjemne stiske in bolečine osmislimo ter jih hitreje in lažje razgradimo, če in ko se nekje pojavijo.

Ko se podre svet, a da se tudi drugače

Marsikaj se spreminja čez čas, pravi, a dejstvo, da je sosedova trava bolj zelena in da se prepovedano zdi slajše, se ne spreminja nikoli, je odločna sogovornica. »Prav tako se ne spreminja dejstvo, da se nam z obstoječimi miselnimi okvirji čez noč zaradi nezvestobe podre svet, kot hišica iz kart. Nezvestoba iz zaveznikov ustvarja sovražnike in iz znancev neznance.«

Pa ni nujno, da je tako. »Vse več je primerov, ki dokazujejo, da se da tudi drugače. Da sicer huda izkušnja lahko rodi ali se prerodi tudi v nekaj lepega,« dodaja Ravnikarjeva.

Za to, je prepričana, pa potrebujemo zgolj voljo do novih (spo)znanj, ki so že med nami.

Razširimo svoja obzorja in posledično zmanjšajmo prehitro in prelahko obsojanje. Če pa nečesa ne obsojamo, še ne pomeni, da to podpiramo. Lahko pa zaradi tega manj trpimo.

Tjaša Ravnikar, umologinja, predavateljica, RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in centrih za socialno delo po Sloveniji.

Kako torej spremeniti svojo miselnost? Umologinja Tjaša Ravnikar nasvete strne v 5 točk:

1. Um je najpomembnejši spolni organ, ki v resnici ne loči fizičnega seksa od sočne in žive predstave, ko si morda poredno zamišljamo, kako se z nekom poljubljamo. Vemo, da nas lahko vznemiri in vzburi tako fizičen dotik, kakor tudi zgolj misel. In s tem izhodiščem se nam močno zamaje definicija, kaj nezvestoba sploh je. Vsak posameznik jo bo definiral drugače. Ampak, kje se sumničavost konča? Če zaenkrat še - hvala Bogu - ne moremo partnerjem brati misli, kako bomo vedeli, na koga vse je danes pomislil? Se morda v mislih poljubil? V čem je razlika, da partner gleda pornografijo, se samozadovoljuje ali si v trgovini predstavlja, kakšno frizurico ima spodaj tista seksi oseba, ki prodaja in poleg tega omamno diši?

Zakaj torej nekatere stvari  “spregledamo” zgolj zato, ker nam niso otipljive, pa zato nič manj “realne”? Je res vseeno, če se celo življenje nekdo dotika zgolj nas, a v mislih nosi nekoga drugega? Eno dejstvo je, da vsi “flirtamo”, samo da so nekateri zadržani zaradi strahu, nekateri zaradi sramežljivosti in tretji zaradi razuma. Pa da smo ljudje tudi bitja spolne privlačnosti. Seveda spolna privlačnost ni enako seks, je pa temeljni element, ki se že lahko smatra za nezvestobo, glede na “zahtevnost” naših pričakovanj in standardov.

2. Kar se nezvestobe tiče, smo ljudje naivni, pristranski, iracionalni in celo hinavski. Vsi zase menimo, da se to nam ne more zgoditi, kažemo s prstom in zmajujemo z glavo. Toliko imamo tudi za povedati o egoizmu in narcisizmu. Ali ni morda največji egoizem, da hočemo imeti nekoga samo in izključno zase? Za vedno? Ali ni morda narcistično meniti, da lahko nekomu nudimo in zagotavljamo popolnoma vse, kar bi kdajkoli lahko potreboval in si želel? Za vedno?

3. Zagotovo bi se zmotili v naslednjih trditvah, če bi vas vprašala po odgovoru. Zato kar povem. Ženske so veliko večje “raziskovalke” mesenih poželenj, kot bi menili na prvo žogo. In moški so mnogo slabši ljubimci, kot bi jim hoteli pripisati. Žal.

4. Nezvestoba je velikokrat podcenjena v smislu, da gre samo za ceneno meseno poželenje. Resnica je celo nasprotna. Vedno gre za iskanje nečesa. Sebe starega ali novega, pozornosti, pomembnosti, nežnosti, potrditve, ljubezni, igrivosti, mladosti ipd. In čeprav bi raje verjeli, da nezvestoba pomeni konec zveze, pravzaprav pomeni klic na pomoč in željo po ohranitvi zveze.

5. Ne posplošujmo in ne mečimo v isti koš. Dejstvo je, da smo ob vsakem partnerju drug človek in prepričanja, kot so “ah, takšen/ takšna pač je”, “kdor je varal enkrat, bo tudi drugič”, “ne bo se spremenil/a” so brezpredmetna. Naše zveze so odraz našega psihičnega stanja in dejstvo, da nas ne vežejo več toga sistemska (religiozna) pravila nam omogočajo luksuz odločanja. Naj znotraj ali zunaj tega vsak par doreče svoja pravila igre, ki mu ustrezajo.

»Kakorkoli, vedno, ko se odločamo, kako in kaj, naj bo merilo, kaj se dogaja z našo samozavestjo. In ne glede na to, da se želimo “zavarovati” pred bolečino in razočaranjem, poudarjam, moramo širiti svoje miselne okvirje in koncepte, da ne ostanemo v vlogi žrtve ali reševalca, ne vlečemo zamer ali v nedogled tuhtamo, kako in zakaj,« sklene sogovornica.

ZDRAVJE Kranj Primer dobre prakse sodelovanja strokovnjakov s posameznih področij obravnave otrok in mladostnikov v Kranju

Zdravje Nova epidemija, ki je zaradi vročine in poplav prizadela na stotine ljudi

dezurni@styria-media.si