Na socialnih omrežjih se je razširil prispevek z naslovom „Utapljanje ne izgleda kot utapljanje“ italijanskega strokovnjaka za reševanje iz vode Maria Vittonea, katerega prevod so objavili na spletni strani potapljaškega društva DPD Jezero. V njem avtor opozarja, da do utopitve lahko pride zelo hitro, ker se lahko vse skupaj dogaja precej neopazno. „Z izjemo redkih primerov človek zaradi psiholoških dejavnikov med utapljanjem ne more poklicati na pomoč,“ piše Vittone. „Govor je drugotnega pomena, dihanje mora biti zagotovljeno, da človek lahko govori. Med utapljanjem oseba ni dovolj časa na površini, da bi zajela zrak, izdihnila in zakričala.“
Starši, zapomnite si to: otroci, ki se igrajo v vodi, so glasni. Takoj, ko utihnejo, preverite, zakaj je nastala tišina.
Mario Vittone, italijanski reševalec
Ko otrok zajame zrak, ne more kričati
Poleg tega utapljajoča oseba ne more pomagati in nakazati, da je v težavah. „Naravni nagon prisili roke, da so iztegnjene in odrivajo vodo izpod telesa,“ opisuje Vittone. "Potiski navzdol omogočajo utapljajoči osebi, da potisne usta iz vode in skuša zajeti zrak. Zaradi naravnega odziva organizma na utapljanje oseba ne more prostovoljno kontrolirati rok.“ Opozarja, da se lahko utopitve zgodijo, ko so starši poleg, ker ne opazijo pravočasno, da se z njihovim otrokom nekaj dogaja.
Nekdanji reševalec iz vode se je vozil s svojim čolnom, nakar je nenadoma oblečen skočil v vodo. Z vso močjo je plaval proti paru, ki se je zabaval v vodi med zasidranim čolnom in plažo. "Verjetno ta človek, ki plava proti nama, misli, da se utapljaš," je mož rekel ženi. V vodi sta se zabavala s pljuskanjem po vodi in glasno kričala. "Nič ni narobe … kaj počne!?" je žena vprašala malce nejevoljno. "Midva sva v redu!« je zakričal mož proti njemu. Vseeno se nekdanji reševalec na ta stavek ni oziral in je še naprej z vso močjo plaval naproti. "Umakni se!" je zakričal, ko je priplaval do njiju in se pognal naprej. Zakaj? Takoj za njima, kakšnih 5 metrov stran, se je utapljala njuna 9-letna hčerka. Reševalec je priplaval do nje in jo rešil. Deklica ga je takoj prijela in v solzah zakričala: "Oče!" (Odlomek iz prispevka: Mario Vittone, Utapljanje ne izgleda kot utapljanje)
Tihe utopitve, ko so v ozadju zdravstveni razlogi
Da utapljanje večinoma ni videti, tako, kot je prikazano v filmih, pritrjuje tudi slovenski reševalec, Jurij Šerbec, podpredsednik Zveze reševalcev iz vode Slovenije. „Ni nujno, da otrok kriči,“ pravi Šerbec. „Nekateri ne dajo od sebe niti glasu. To, kar vidimo v filmih, kako utopljenci krilijo z rokami, vidimo zelo redko. Nekdo, ki je v agoniji, samo čofota z rokami, nekateri pa še to ne in gredo takoj pod vodo.“ Tihe utopitve so zlasti nevarne, ko so v ozadju zdravstveni razlogi, npr. da oseba v vodi izgubi zavest.
Ko gre za otroke, opozarja, da morajo biti neprestano pod nadzorom staršev ali skrbnikov. „Dostikrat se mi primeri, da ni starši rečejo, naj popazim na njihovega otroka,“ razlaga Šerbec. „A povem jim, da moram paziti na vse, ne le na enega. Poleg tega me lahko ravno v tistem trenutku pokličejo, a moram nekomu pomagat.“
Otroka je potrebno imeti "na očeh" ves čas
Po njegovih izkušnjah je že trenutek nepazljivosti staršev lahko dovolj, da pride do tragične nesreče. „Starši morajo neprestano opazovati otroka,“ poudarja Šerbec. „Ko je v vodi, morajo biti z njim v vodi, ko se igra poleg vode, naj bodo največ en meter stran. Večinoma se ne zavedajo, kako hitro lahko pride do utopitve. Otrok, ki ne zna plavati in pade v bazen, se lahko zelo hitro potopi na dno in se utopi, ker ne more zakričati, a bi ga kdo slišal.“
Veliko nesreč, ko so poleg stari starši
Dosti utopitev se po besedah Šerbeca zgodi, ko na otroke pazijo stari starši, ki pri posredovanju niso tako hitri in predvsem v sladki vodi. „V sladkih bazenih in jezerih je več utopitev, ker nismo tako plovni kot v slani vodi,“ razlaga Šerbec in navaja raziskavo, ki je pokazala, da je imela več kot polovica utopljencev zdravstvene težave. „Ko so izgubili zavest, so se zelo hitro potopili na dno. V prvi minuti so možnosti, a rešimo življenje 90 odstotne, do desetih minut padejo na en odstotek.“
„Le če starš ali skrbnik otroka neprekinjeno gleda, lahko zagotovimo skoraj sto odstotno varnost.“
Jurij Šerbec, Zveza reševalcev iz vode Slovenije
Ne zanašajte se na reševalce
Pomembno je, da se starši in skrbniki, ki so na kopališču z otroci, ne zanašajo le na reševalce. „Če imaš nekaj ljudi v bazenu, zelo hitro opaziš, da se nekaj dogaja,“ pravi Šerbec. „Če jih je veliko, se igrajo, skačejo, potapljajo, je lahko že prepozno, ko opaziš, da nekaj ni v redu. Reševalca zmotijo tudi druge stvari, npr. gostje, ki ga sprašujejo za informacije, poleg tega skrbi za kopališče, za ležalnike in kopališki red, zato se nanj ne moremo 100 odstotno zanesti.“
Otroke je glede obnašanja v vodi in na kopališčih potrebno vzgajati od začetka, pomembno pa je tudi med kopanjem skrbimo in pazimo drug za drugega. „Pogosto se zgodi, da otroci tekajo okoli bazena brez rokavčkov in padejo v vodo,“ opisuje Šerbec in še enkrat opozarja, kako pomembno je, da jih imamo ob vodi neprestano pod nadzorom. „V Ljubljani se je zgodilo, da je otrok pobegnil čez prehod, ko so starši še kupovali karte, stekel proti bazenu, skočil vanj, a ker je bila voda pregloboka, se je pričel utapljati.“
400 metrov v štirih minutah
Nevarnost ne preži le za neplavalce, ampak tudi za otroke, ki že znajo plavati. „Lahko rečemo, da nekdo plava, ko komaj pride od enega roba do drugega,“ opisuje Šerbec in poudarja, da mora biti s slabimi plavalci nekdo v vodi. „Plavalna pismenost v Sloveniji je načeloma dobra, a če nekdo preplava 25 ali 50 metrov in mora počivati, to ni dober plavalec. Dober plavalec preplava 400 metrov v štirih minutah.“
Svetuje, da ob prihodu v bazen oz. kopališče, preberemo kopališki red, preverimo, kje so reševalci in reševalna oprema. „Če skačemo, preverimo globino vode in prvega skoka nikoli ne izvedemo na glavo, ampak na noge,“ opozarja Šerbec. „In, za konec, skrb za drugega je ključna. Ko gremo na bazen, se dogovorimo, da bomo pazili eden na drugega.“
Jaz mislim da je to preprosto nemogoče, saj starši takoj opazijo vsako nepravilnost. Še jaz opazim, pa nimam otrok.
Ker bebo pa nima pamža na očeh.. ?