V okviru projekta pomoči osebam s težavami, ki so posledica iger na srečo, ste ustanovili spletni portal. Tam delujete kot strokovni delavec in svetovalec. Kakšno je pravzaprav vaše delo?
Mladihazarder.si je spletna točka za iskanje informacij in brezplačnih oblik pomoči pri težavah, ki so posledica igranja na srečo. Ključna motivacija za razvoj te spletne platforme je bila želja, da bi z njo dosegli ljudi, ki imajo tovrstne težave, nimajo pa dostopa do tradicionalnih oblik zdravljenja, bodisi zaradi sramu, telesne prizadetosti, oddaljenosti, pomanjkanja denarja ali drugih razlogov.
Spletišče in program smo zasnovali tudi ob zavedanju, da je zasvojenost z igranjem na srečo povezana z velikansko stigmo. Ljudi je njihovih lastnih težav sram, imajo nizko samopodobo, bojijo se razkritja, zato jih neradi delijo z drugimi. Praviloma ne iščejo
pomoči pri zdravniku, ampak skušajo poiskati alternativne oblike pomoči in splet je za to idealen.
Na spletišču delujem kot svetovalec, kjer odgovarjam na telefonske klice in elektronsko pošto ter prek aplikacije »live chat« komuniciram z uporabniki v realnem času. Spletišče je namenjeno iskalcem informacij, za nas pa predstavlja pomembno točko
detekcije tovrstnih težav ter omogoča vzpostavitev stika z uporabniki.
In vse je anonimno kot zaupni telefon na primer?
Zagotavljamo popolno anonimnost. Tudi ob vključitvi v program psihoterapije od uporabnikov ne zahtevamo osebnih podatkov, ti nas ne zanimajo. Zbiramo le informacije, ki imajo za nas statistično vrednost, kot so spol, starost, izobrazba, kraj bivanja in podobno, ter podatke, povezane z igranjem iger na srečo, morebitnimi dolgovi in pridruženimi zdravstvenimi težavami. Če se kdo želi razkriti, to stori prostovoljno in nekateri to storijo že v prvem elektronskem pismu. Praviloma se večja stopnja odprtosti vzpostavi ob neposrednem stiku s terapevtko, kjer se uporabniki sprostijo, vzpostavi se zaupen odnos in so pripravljeni deliti več o sebi.
Tem ljudem torej ponudite tudi psihoterapijo?
Drži, vendar se za tovrstno pomoč ne odloči vsak. Kot družba smo lahko veseli vsakega posameznika, ki stopi na pot okrevanja. Strokovno pomoč namreč poišče le majhen delež tistih, ki bi jo nujno potrebovali. Študije in druga literatura namreč kažejo, da jo poišče le kakih 10 odstotkov oseb z motnjo igranja na srečo. Občasno za psihoterapevtsko pomoč zaprosijo tudi bližnje osebe hazarderjev, tudi te namreč občutijo posledice škode, ki nastaja zaradi iger na srečo. Terapevtsko pomoč nudimo v Mariboru, Ljubljani in v Kopru in vsak uporabnik si sam izbere zanj najbližjo lokacijo.
Jim pred tem postavite kakšen pogoj?
Prvi pogoj za vključitev je vzpostavljena abstinenca, saj sočasno obiskovanje terapij in igranje iger na srečo nimata smisla. Drugi pogoj je izpolnitev posebnega anketnega vprašalnika, s katerim zbiramo statistične podatke o uporabnikih, poseben presejalni
psihometrični test pa nam omogoča oceno stopnje njihove ogroženosti zaradi igranja iger na srečo.
Koliko teh ljudi pri vas že poiskalo pomoč?
Iz leta v leto več. Lani smo imeli okrog 180 klicev, kar je nekje 60 odstotkov več kot leto pred tem. V naš program psihoterapij je lani vstopilo 57 oseb, od leta 2020 dalje pa okrog 260. Včasih se zgodi, da do prvega srečanja s terapevtko sploh ne pride, saj se uporabnik temu izmika. To je za nas znak, da je motiviranost uporabnika šibka ali pa da je prišlo do zdrsa. Posamezniki, ki razmišljajo o tem, da bi prenehali z igranjem iger na srečo, imajo do take odločitve ambivalenten odnos, so notranje razdvojeni. Po eni strani si želijo nehati, ker se zavedajo negativnih posledic, po drugi strani pa še vedno verjamejo v idejo, da bi jim nadaljnje igranje na srečo lahko pomagalo povrniti izgubljeni denar. Sanjarijo o kakšnem velikem dobitku. Zaradi tega nenehno nihajo med odločitvijo za spremembo in vztrajanjem v starem vedenju. Pomembno je tudi razumeti, da so zdrsi pri zasvojenostih normalnen pojav, so sestavni del procesa okrevanja.
Ste kdaj izračunali, koliko denarja so izgubili hazarderji, ki so pri vas poiskali pomoč?
V obdobju od leta 2020 do 2025 smo jih sprejeli nekaj čez 250, ki so skupaj izgubili kar 13 milijonov evrov, v povprečju je bil vsak ob približno 50 tisoč evrov.
Dejali ste, da je pogoj za vstop v vaš program abstinenca, kako to preverite?
Vse temelji na zaupanju. Zgodi se seveda tudi, da se kak uporabnik odloči za abstiniranje in vstopi v naš program, potem pa nenadoma izgine, ga ni na terapije ali pa z njimi nenapovedano preneha. Terapevtka ga kliče, mu piše, a se več ne oglasi, to je
za nas znak, da je prišlo do zdrsa.
Kolikim je uspelo premagati to odvisnost?
Na to vprašanje je praktično nemogoče odgovoriti, saj ne vemo, kako je z našimi uporabniki čez nekaj let. Vidimo pa, da k nam prihaja 20 odstotkov takšnih, ki so nekoč pomoč poiskali že nekje drugje. Zdrsi so pri zasvojenostih pogost in pričakovan del procesa okrevanja. Sam sem bil nekoč kadilec in sem s kajenjem dokončno prenehal šele v tretjem poskusu. Pomembno je tudi, kako posameznik na zdrs reagira. Čim prej je treba znova vzpostaviti abstinenco, analizirati sprožilce želje po igranju ter okrepiti strategije
spoprijemanja z njimi. Ključno je doseči stanje, ko lahko govorimo o stabilizirani abstinenci.
Kdaj lahko rečemo, da je igranje na srečo resnično problematično?
Problematično igranje je krovni izraz za različne težave, s katerimi se posameznik sooča zaradi svojega igranja na srečo, pri čemer večji obseg in intenzivnost težav lahko kažeta na zasvojenost. Obseg teh težav se ocenjuje s posebej za ta namen razvitimi psihometričnimi testi.
Ti, ki pridejo k vam, v bistvu že imajo velike težave?
Prihajajo predvsem tisti z že razvito motnjo igranja na srečo, kar je modernejši izraz za zasvojenost. Občasno pridejo tudi mladoletne osebe, te pripeljejo starši. Mladi se svojih težav običajno sploh ne zavedajo, saj zaradi hazardiranja ne doživljajo tako velikih pretresov, kot je izguba velikanskih vsot denarja, izguba službe ali razpad družine. Tudi starši potrebujejo določen čas, da problem prepoznajo, saj gre za nekemično obliko zasvojenosti brez izrazitih zunanjih pokazateljev. Za razliko od alkohola ali drog, kjer so
spremembe vedenja in videza očitnejše, je težave, povezane z igranjem na srečo, mogoče dolgo prikrivati.
Za hitrejše prepoznavanje je pomembno, da se o tem dobro poučimo. Študije namreč kažejo, da škodo zaradi igranja ene osebe z motnjo igranja na srečo občuti še šest drugih oseb. To člani njegove družine, prijatelji in sodelavci. Spomnim klica neke babice, ki je bila sočasno v skrbeh za vnuka, ki je zaradi hazarda zašel v resne težave ter za svojo hčerko, njegovo zaskrbljeno mamo. Zanimalo jo je, kako jima je mogoče pomagati.
Za pojav resnejših težav, ki izvirajo iz igranja na srečo, je nekaterim dovolj že eno leto, drugi potrebujejo dalj časa. Pri tem pomembno vlogo igrata tako vrsta igre kot tudi količina časa, denarja in koliko osebne energije posameznik vloži v igranje ter v fantazije o igranju.
Kaj igrajo ti mladi, ki v igralnice vendarle ne smejo?
Mladi nadvse radi igrajo na srečo, odločajo pa za igre, ki so jim najbolj dostopne. V igralnice jim do polnoletnosti ne dovolimo vstopa, to pa predvsem zato, da jih zaščitimo pred njimi samimi, pa tudi pred morebitnimi predatorskimi praksami dela igralniške industrije.
Naša zakonodaja mladoletnih oseb ne ščiti v smislu prepovedi igranja stav. Zato je njihova varnost odvisna izključno od ravnanj, ki temeljijo na dobri volji domačega ponudnika športnih stav ter prodajalcev v njegovi prodajni mreži. Odkar je ta družba v
maju 2022 prodajalcem naložila preverjanje polnoletnosti, v letnih poročilih zaznavajo upad prodaje na terminalih. To je sicer izboljšava v primerjavi s stanjem pred letom 2022, vendar takšna zaščita mladoletnikov, ni neprepustna in še zmeraj omogoča
nepravilnosti.
Je starost 18 let za vas prava starost?
Starost 18 let ni ustrezna za igranje iger na srečo, predvsem zaradi tveganja hitrega in obsežnega nastanka škode pri mladih. S takim stališčem se strinja tudi del stroke. Najbolj ogrožena skupina so mladi med 18. in 24. letom starosti, to kažejo številne študije opravljene na različnih koncih sveta. V tej skupini je delež problematičnega igranja nekajkrat višji kot v odrasli populaciji.
Stroka poudarja, da se možgani razvijajo vse do 25. leta starosti, zato je zvišanje starostnih omejitev smiseln ukrep za omejevanje in preprečevanje škodljivega igranja med mladostniki. Podobno mnenje je sprejela praktično že skoraj polovica držav v EU, ki so tudi temu primerno odzvale. Zvišale so zahtevano starost za igranje iger na srečo ali pa se na to pripravljajo. Nekatere države so starostno mejo dvignile le za obisk kazina, druge pa za vse oblike iger na srečo.
Sedem držav, pa tudi nekatere nemške zvezne dežele, je že uvedlo starostno mejo 21 let, Švedska je omejitev postavila na 20 let. Še štiri države pa se v tem trenutku na to spremembo pripravljajo, to so Nizozemska, Finska, Bolgarija in Romunija. Za dvig starostne meje na 21 let tudi v Sloveniji se tudi zavzemam tudi sam, saj so mladi za to industrijo preveč lahka tarča. Z dvigom starostne meje na 21 let bi enostavno in učinkovito preložili njihovo vključevanje v igre na srečo na kasnejše obdobje, s tem pa bi
v tej skupini mladih tudi preprečili ali vsaj omejili nastajanje škode.
Stroka poudarja, da se možgani razvijajo vse do 25. leta starosti, zato je zvišanje starostnih omejitev smiseln ukrep za omejevanje in preprečevanje škodljivega igranja med mladostniki.
Zakaj imajo eni težave z igrami na srečo, drugih pa ne?
Ljudje se med sabo razlikujemo in k igram na srečo pristopamo z različnimi motivi. Študije kažejo, da so najbolj ogrožene skupine revnejši deli prebivalstva, osebe z migrantskim ozadjem ter mladina, zlasti mladi fantje. Dobra četrtina uporabnikov v našem programu psihoterapije ima višjo izobrazbo, preostali pa srednjo ali nižjo. Če nekdo v igrah na srečo vidi popoldanski s.p ali pa bližnjico do finančne neodvisnosti, ter igra redno in intenzivno, je zelo verjetno, da se bodo pojavile težave. Dolgoročno namreč praviloma izgubi več, kot pa priigra. Zaigrani denar igralce slej ko prej začne obremenjevati in ob naraščajoči toleranci običajno postane glavni motivator za nadaljnje igranje in povečevanje vložkov.
Za pojav resnejših težav, ki izvirajo iz igranja na srečo, je nekaterim dovolj že eno leto, drugi potrebujejo dalj časa. Pri tem pomembno vlogo igrata tako vrsta igre kot tudi količina časa, denarja in koliko osebne energije posameznik vloži v igranje ter v fantazije o igranju.
Podobno velja tudi za alkohol. Nekateri pijejo le občasno, na primer kakšen kozarček tu in tam, in nimajo nobenih težav. Nekomu pa pitje lahko preraste v razvado in sčasoma v potrebo oziroma zasvojenost. To je ena plat medalje, druga pa je, da ljudje nismo enaki. Imamo različno možgansko kemijo, s sabo prenašamo različno prtljago iz otroštva, nekateri nosijo v sebi globoke čustvene rane in zato ves čas iščejo načine za njihovo celjenje.
Da se zamotijo, pozabijo.
Ja, nekdo poskuša omiliti svojo notranjo bolečino in poseže po alkoholu ali drogah, drugi bo iskal pobeg iz realnosti v igrah na srečo, nakupovanju, pornografiji ... Po svojih osnovnih strukturnih značilnostih so nekatere igre manj tvegane kot druge. Če loto igramo enkrat na teden za drobiž, smo razmeroma na varni strani. Če pa bi ga igrali vsaki dve minuti, bi se zasvojitveni potencial te igre izrazito povečal. Lahko pa nekdo igra loto enkrat na teden, hkrati pa tudi srečke, stave, ruleto in igralne avtomate. V takem primeru govorimo o součinkovanju, igranje lota je le ena izmed iger, ki jih posameznik igra redno, bodisi tedensko ali še pogosteje.
Podobno je pri alkoholu: če uživamo pivo, vino in žgane pijače, se skupni vnos alkohola sešteva. Enako velja pri igrah na srečo, skupni učinek različnih iger povečuje tveganje za razvoj težav. Podatki kažejo, da približno 40 odstotkov uporabnikov, ki so se v zadnjih šestih letih vključili v naš program pomoči, igra tudi loterijske igre. To potrjuje pojav součinkovanja, saj posameznik z igranjem različnih iger postopoma razvija, ohranja in krepi hazarderski način razmišljanja.
Kako nevarni so igralni avtomati, ki jih je povsod veliko?
Še pred nekaj desetletji so imeli avtomati v kazinojih vlogo le nekakšne popestritve ponudbe, danes pa je to osrednji in daleč najbolj profitabilen produkt v kazino industriji. Nekoč je bil igralni avtomat preprosta kovinska škatla z ročico, tremi koluti in eno plačilno linijo. Poznal je le dve možnosti: zmaga ali poraz.
Igralci na avtomatu doživljajo občutke zmagoslavja tudi takrat, ko dejansko izgubljajo.
Sodobni multilinijski igralni avtomat pa ima vgrajen še en izid. Naš poraz v igri nam lahko predstavi kot našo zmago. Ta fenomen je dobil naziv »lažne zmage« (false wins). Ključna značilnost modernih avtomatov je torej sposobnost, da manipulirajo z igralci. Te
lastnosti nima nobena druga igra na srečo. Igralci na avtomatu doživljajo občutke zmagoslavja tudi takrat, ko dejansko izgubljajo. Stavite npr. 50 centov in nazaj jih dobite 30, vložite 45, nazaj jih dobite 25 in tako naprej. Igralni avtomat vse take dogodke upošteva kot zmage in jih pospremi z z vizualnimi in zvočnimi efekti. Na ta način se ustvari iluzija dobitka, čeprav ste v resnici del svoje stave izgubili. Namen tovrstne manipulacije z igralci je, da jih v igri zadržijo čim dlje, s pogostimi majhnimi dobitki pa jih spodbujajo k nadaljnjemu igranju. Krivulja izgube ni tako strma kot pri starem igralnem avtomatu.
Zakaj je torej igralni avtomat tako tvegan?
Omogoča hitro in neprekinjeno igro ter samotarsko oziroma od drugih ljudi odmaknjeno igranje. Del stroke mu je nadel ime »crack kokain« iger na srečo, predvsem zaradi njegovega izjemnega potenciala za zasvajanje. Je pravo nasprotje vsega, kar si predstavljamo pod pojmom »odgovorno prirejanje iger na srečo«.
Po prepričanju dela stroke je sodobni igralni avtomat izdelan z namenom, da povzroča zasvojenost. Zaradi svojih strukturnih značilnosti velja za najbolj dobičkonosno igro na srečo v zgodovini. Visoka dobičkonosnost pa je povezana z visokimi izgubami in drugo škodo, ki jo utrpijo nekateri igralci in njihove družine.
V zvezi s povzročanjem škode lahko navedem primer Prage. Češka prestolnica z 1,3 milijona prebivalcev je imela leta 2010 kar 16.000 igralnih avtomatov, danes pa v mestu ni več nobenega. Pred nekaj leti so s posebnim mestnim odlokom na območju mesta prepovedali vse elektronske igre na srečo. Posledično so se zaprli vsi igralni saloni, umaknjeni so bili tudi igralni avtomati iz gostinskih lokalov. Prepoved vseh elektronskih iger na srečo velja tudi za igralnice, dovoljena je le še živa igra. Pritisk javnosti zaradi škode, ki so jo povzročali igralni avtomati, je bil namreč tolikšen, da so bile mestne oblasti bile prisiljene nekaj storiti. Industrija se je ukrepu Prage seveda uprla z odvetniki in zadeva je romala vse do ustavnega sodišča. To je aprila 2025 potrdilo, da ima Praga, skladno z zakonodajo, pravico do regulacije iger na srečo na svojem ozemlju. Pragi so sledila še nekatera druga mesta na Češkem.
Kako nevarno je igranje na spletu?
Ob igranju na igralnih avtomatih je najbolj tvegano igranje na srečo preko spleta. Predvsem zaradi tega, ker igra na spletu poteka veliko hitreje. Pri igranju spletne rulete je po padcu kroglice vse, kar temu sledi, obdelano v trenutku: očiščena je miza, opravljena so izplačila in takoj je na vrsti naslednja igra. V minuti lahko odigramo dve ali tri igre. Ruleta ima visok potencial za zasvajanje že v igralnici iz opeke, igra se odvija veliko počasneje kot na spletu. V eni uri se ob običajni igri odvije le 30 do 40 iger, na francoski ruleti pa še manj.
Na splošno velja, da čim hitrejša je igra, večji potencial ima za zasvajanje. Ena od študij pravi, da pri rednem igranju igralnih avtomatov lahko razvijemo zasvojenost tri do štirikrat hitreje kot pri igranju kart ali športnih stav.
Ali vprašate ljudi, kaj najpogosteje igrajo?
S pomočjo posebnega vprašalnika od uporabnikov izvemo, katere igre igrajo, kako pogosto jih igrajo ter koliko denarja namenijo zanje. Velika večina naših uporabnikov igra sočasno več različnih iger, med temi pa nekatere na oba načina, s fizičnimi vplačili in preko spleta. Analiza zadnjih šestih let pravi, da slaba polovica težav izvira iz igranja stav, približno enak odstotek se nanaša na kazino igre, preostanek pa na špekulacije in loterijske igre. V zadnjih dveh letih strmo narašča število uporabnikov s težavami, ki so posledica igranja v spletnih kazinih.
Kaj se zgodi, ko igranje na srečo preide v zasvojenost? S kakšnimi primeri se srečujete? Se k vam obračajo tudi svojci?
Zasvojenost je stanje, v katerem posameznik težko nadzoruje, ali omejuje željo po igranju iger na srečo. Ta skupina je posebej ranljiva in izrazito občutljiva na dražljaje, ki jih industrija uporablja za spodbujanje nadaljnjega igranja. V večini primerov pa to ni edina težava. Pri približno 60-odstotkih naših uporabnikov je prisotna depresija, podobno pogosto se pojavljajo tudi nespečnost, anksioznost in tesnobnost. Zloraba alkohola je prisotna pri približno 20-odstotkih uporabnikov, droge jih uživa okoli pet odstotkov.
Pri nekaterih uporabnikih naletimo na komorbidnost, ko se zasvojenost z igranjem na srečo prepleta z zlorabo alkohola in drog.
Težave povezane z alkoholom, drogami ali obojim bistveno zmanjšujejo možnosti za uspešno opuščanje igranja na srečo. Prisotnost teh dejavnikov namreč deluje kot sprožilec za zdrs v stari vzorec vedenja. Eden izmed uporabnikov nam je že v prvem sporočilu zapisal, da se lahko vzdrži igranja in abstinira, ko pa se popije preveč alkohola, se ponovno vrne k igranju.
Zato je pogosto nujno najprej obravnavati potencialne sprožilce igranja na srečo, ki zameglijo presojo naših dejanj, kar uporabnikom tudi svetujemo. Sprejmemo sicer vse, imajo pa takšni primeri praviloma slabšo prognozo.
Kaj se dogaja v možganih teh ljudi?
Pomagal si bom z razmšiljanjem nekega britanskega psihiatra, ki razlaga nekako takole: Zasvojenost z igranjem na srečo ni odraz šibke volje. Je motnja v delovanju možganov, ki jo izkorišča industrija iger na srečo. Ko postanemo z igranjem na srečo zasvojeni, je zelo težko prenehati, saj smo z igranjem povzročili spremembe v lastnih možganih. Zasvojeni možgani so možgani, ki smo jih s ponavljanjem natrenirali, da burno reagirajo na pojav želje, povezane z igranjem na srečo, tem impulzom pa se vse težje ali pa sploh več ne morejo upreti.
Različne študije po svetu so pokazale, da okrog 60 odstotkov vse zbrane realizacije iger na srečo prispevajo igralci, ki so zasvojeni ali pa igrajo na problematičen način. Pomemben del prihodkov industrije iger na srečo tako temelji na tej ranljivosti, zato takšne prihodke težko označimo za zdrave prihodke. Če se ozremo na odpravljanje zasvojenosti in drugih negativnih posledic igranja na srečo, stroka priporoča vedenjsko kognitivno terapijo kot najbolj primerno obliko zdravljenja.
Ampak psihoterapija verjetno ni čarobna paličica?
Seveda ne, vsak med nami se sam spopada s svojimi demoni, kamor sodi tudi zasvojenost. Brez primerne motivacije posameznika in njegovega aktivnega sodelovanja ni mogoče storiti nič. Občasno naletimo tudi na posameznike, ki pridejo s figo v žepu.
Psihoterapija je eden od pomembnih virov pomoči, zelo pomembna je tudi podpora družine in širšega okolja. Naš skupni cilj je, da se abstinenca sčasoma stabilizira, da ne prihaja do nihanj med abstinenco in ponovitvami, ampak do trajnejše spremembe. Pri
nekaterih posameznikih gre za kronično stanje, kar pomeni, da zahteva dolgotrajno, pogosto tudi vseživljenjsko skrb in pozornost.
Kako vemo, da je nekaj narobe s tem človekom?
Opazimo določene spremembe v vedenju, ki pa si jih na začetku lahko povsem napačno razlagamo. Če sumimo, da partner ali drug član družine svoje hazardiranje pred nami skriva, je pomembno, da čim prej razčistimo, ali je kaj na tem. Na začetku lahko
naletimo na poskuse manipulacije. Pogosto se najprej pojavi zanikanje, vendar lahko z vztrajnostjo in pozornim opazovanjem pridemo do potrditve, da gre za hazardiranje. Temu običajno sledi zmanjševanje pomena igranja in zatrjevanje, da je vse pod nadzorom. Ko si nekdo od naših začne sposojati denar, je to pogosto znak, da je stanje že zelo kritično. Sorodnikom zmeraj svetujemo, naj s hazarderjem sedejo za mizo, se odkrito in brez obsojanja pogovorijo o svojih skrbeh ter jasno povedo, da so na njegovi strani in da želijo pomagati.
Z anketiranjem smo ugotovili, da je kar 27 odstotkov naših uporabnikov v preteklem letu resno razmišljalo o samomoru.
Pomembno je, da pristopijo mirno in ljubeče, da se oseba ne zapre, ampak začuti varnost in podporo. Prav tako svetujemo, naj iskreno povedo, da tudi sami trpijo in občutijo posledice njegovega igranja na srečo. Najbolj žalostni so klici mladih mamic z majhnim otrokom ali celo dojenčkom, ki povedo, da je na poti drugi otrok in da so pravkar ugotovile, da njihov mož hazardira. Začeli so
se namreč vrstiti klici ljudi, ki zahtevajo vračilo izposojenega denarja.
In kaj vi potem v takem primeru naredite?
Taki osebi ponudimo psihoterapevtsko pomoč, saj je tudi žrtev škode, povzročene z igranjem iger na srečo, čeprav sama ne igra.
Torej njej ponudite psihoterapevtsko pomoč in kaj ji predlagate glede moža?
Pogovor med partnerjema, takojšnjo vzpostavitev abstinence, mož pa naj se oglasi pri nas. Posebno previdnost zahtevajo primeri, ko se pojavijo grožnje s samomorom, teh je med vsemi zasvojenostmi največ prav pri hazardu. Z anketiranjem smo ugotovili, da je kar 27 odstotkov naših uporabnikov v preteklem letu resno razmišljalo o samomoru.
Za kakšen pristop k tej problematiki se pravzaprav zavzemate vi?
Zavzemamo se za javnozdravstveni pristop k obravnavi problematike iger na srečo, ki predstavlja sodoben odgovor na škodo, ki jo povzročajo igre na srečo, in je bistveno učinkovitejši od sistema, ki je trenutno v uporabi v Sloveniji. Obstoječemu sistemu pravimo »odgovorno igranje«. V praksi to pomeni, da država z zakonodajo odgovornost za zaščito igralcev in njihovega zdravja prenese na prireditelje iger na srečo, ti pa jo nato preusmerijo na ramena igralcev.
In igralniška industrija se ob tem samo še širi.
Sistem odgovornega igranja državi in politiki zagotavlja alibi, hkrati pa industriji omogoča, da blokira spremembe zakonodaje ali jih vsaj preloži v prihodnost. Industrija obstoječe stanje izkorišča tudi za širitev svojih kapacitet in ponudbe.
Javnozdravstveni pristop pomeni, da fenomen iger na srečo sistematično spremljamo z raziskavami, s katerimi preverjamo, kolikšen je delež problematičnega igranja in zasvojenosti v družbi. Ob tem skrbimo za preventivo in omejujemo razširjenost in dostopnost iger na srečo. Z omejevanjem ali prepovedjo oglaševanja pri mladih zmanjšujemo povpraševanje, saj oglaševanje pritegne tudi tiste, ki sicer sploh ne bi igrali.
Če v neko urbano okolje postavimo igralnico, ta ne potrebuje nobenega oglaševanja. Že to, da obstaja, je dovolj velik magnet, da jo bodo ljudje obiskovali. Ljudje so od nekdaj radi igrali na srečo in bodo igrali tudi v prihodnje. Ko pa igralnica začne oglaševati, je njen cilj aktivacija tistih, ki sicer ne bi igrali, pa v igralnico pridejo zaradi nagradnih iger, vstopnih bonusov ali drugih spodbud. Žal se na te spodbude najbolj odzivajo mladi do 25. leta, saj težje prepoznajo strategije v ozadju. Igralnice in saloni jih skušajo pritegniti, ker vedo, da se bo del teh mladih dolgoročno vključil v igranje in bodo predstavljali njihov stalni vir zaslužka.
Kako velik problem imamo po vaše z igrami na srečo v Sloveniji?
Tega ne vemo, saj ne opravljamo primernih reprezentativnih raziskav. Na voljo so podatki iz raziskav opravljenih v letih 2008 in 2010.
Kakšno je stanje danes, lahko ocenjujemo le posredno, na podlagi klicev, ki jih beležimo vsi, ki nudimo pomoč prizadetim. Samo v naši organizaciji smo v letu 2025 zabeležili 60- odstotno rast klicev iskalcev pomoči. Pri ocenjevanju obsega problematike si lahko pomagamo tudi s podatki o izdanih samoprepovedih, ki jih uveljavljajo igralci in jih vsako leto pripravlja FURS.
Podatki FURS kažejo, da se je število samoprepovedi igranja med slovenskimi državljani v zadnjih treh letih povečalo za 20 odstotkov.
Dejali ste, da število ljudi, ki se obrnejo na vas, iz leta v leto raste. Kakšne so te številke?
Predlani smo zabeležili približno 110 klicev, lani okoli 180, letos pa že okoli 60, pa je za nami šele prvo trimesečje.
Se vi zavzemate, da bi šli po poti Prage?
Ni ukrepala le Praga, ukrepajo številna mesta in države. Mestni svet v Bratislavi je leta 2017 in še enkrat leta 2020 sprejel sklep o prepovedi vseh igralniških iger v mestu, zaradi pravnih zapletov pa tam igralnice danes še zmeraj obratujejo.
Po padcu berlinskega zidu je po vsej vzhodni Evropi prišlo do hitre širitve igralništva. Kar je bilo nekoč strogo prepovedano, je nenadoma postalo široko dostopno. Države nekdanjega vzhodnega bloka so svoje trge igralniški industriji večinoma odprle brez
resnih omejitev, ta pa je priložnost hitro izkoristila in se razširila prek vseh razumnih meja. Danes morajo vse te države svoje napake popravljati. Tri baltske države so omejile ponudbo igralniških iger, omejile oglaševanje in zvišale starostno mejo na 21 let.
Zvišanje zahtevane starosti za igranje na srečo pripravljata tudi Bolgarija in Romunija. Tudi slovenski zakon o igrah na srečo dopušča preveliko prisotnost igralništva. Država lahko podeli do 15 koncesij za igralnice in 45 za igralne salone, kar je glede na majhnost našega ozemlja veliko preveč. Sam se zavzemam za to, da bi bila ponudba igralniških iger, predvsem igralnih avtomatov, pri nas manjša od obstoječe, trenutno je preobsežna.
na posamezni lokaciji, v krogu 15 kilometrov od igralnice pa največ 15. Pri nas pa smo zgornjo mejo števila avtomatov v salonih postavili na dvesto. Na ta način so naši igralni saloni v bistvu že igralnice, le da nosijo drugačno ime. Če v slovenski igralni salon
postavite dve mizi za black jack in eno ruleto, dobite igralnico. Te tri mize so pri nas edina razlika med salonom in igralnico.
Sam se zavzemam se za to, da bi bila ponudba igralniških iger, predvsem igralnih avtomatov, pri nas manjša od obstoječe, trenutno je preobsežna.
V tem trenutku imamo devet igralnic in 23 igralnih salonov, pri čemer je v posameznem salonu v povprečju približno 160 igralnih avtomatov. Naše igralnice so večinoma ob zahodni meji, kar je praksa, ki jo uporabljajo številne države. Cilj je privabiti goste, ki
živijo na drugi strani meje ter hkrati pritegniti domače igralce. Večina slovenskih igralnih salonov deluje predvsem na domačem trgu in cilja na lokalno prebivalstvo. Izjema so saloni ob meji, na primer v Novi Gorici in okolici Trsta, kjer je ponudba tako zgoščena, da ima praktično vsaka cesta proti Trstu svoj igralniški objekt.
In kako je s tem v prestolnici?
V Ljubljani deluje ena igralnica in štirje igralni saloni, vsi obratujejo 24 ur na dan. V teh objektih je skupaj približno devetsto igralnih avtomatov, kar predstavlja gostoto okoli tri avtomate na tisoč prebivalcev. Ljubljana je lani dobila tudi salon v središču mesta, na
Čopovi, kamor tak objekt ne sodi. Naš zakon žal ne predpisuje minimalne razdalje od občutljivih območij, kot so stanovanjska območja, šole, ambulante, cerkveni objekti ipd. Zanesljivo je mogoče trditi le, da igralnega salona ni dovoljeno odpreti v pritličju stanovanjskega bloka, medtem ko glede drugih morebitnih lokacij ni popolne gotovosti. V Mariboru je neko podjetje pridobilo koncesijo za igralni salon na Lentu, okoli katerega namerava v prihodnosti zgraditi tri stanovanjske bloke. Za primerjavo - hrvaška zakonodaja predpisuje 500 m miminalne razdalje od občutljivih območij.
Za še eno primerjavo moramo nujno pogledati na našo zahodno mejo. Na širšem območju Kopra, kjer živi približno 120 tisoč prebivalcev, je gostota igralnih avtomatov izjemno visoka in znaša okoli 14 avtomatov na 1000 prebivalcev. Še huje je v Novi
Gorici z zaledjem, kjer živi okrog 50 tisoč prebivalcev. V tem okolju gostota dosega približno 40 avtomatov na tisoč prebivalcev, kar že spominja na razmere v Avstraliji oziroma jih celo presega. Slovensko povprečje znaša približno 3,5 igralnega avtomata na tisoč prebivalcev, medtem ko je avstralsko povprečje precej višje in znaša okoli 8 avtomatov na tisoč prebivalcev. Največjo gostoto igralnih avtomatov ima zvezna država Novi Južni Wales. kjer ta dosega približno 12 avtomatov na tisoč prebivalcev, kar je najvišja vrednost v
Avstraliji.
Ljubljana je lani dobila tudi salon v središču mesta, na Čopovi, kamor tak objekt ne sodi.
Upam, da tako predstavljeni podatki pojasnijo, kako obremenjena so z igralniško ponudbo določena okolja v Sloveniji. Kar zadeva zaščito igralcev, lahko navedemo pozitiven primer družbe HIT, ki je nekaj let izvajala sistem ONI, s katerim je pred pretiranim igranjem skušala zaščititi lokalno prebivalstvo. Sistem je posameznikom dovoljeval največ štiri obiske igralnice na mesec, za peti obisk pa je bilo treba vložiti pisno prošnjo. Čez čas so s tem ukrepom prenehali, saj so ugotovili, da igralci v primeru omejitev preprosto odidejo v sosednje igralne salone. Omejevanje dostopnosti igralniških iger se ureja tudi z omejevanjem obratovalnega časa. Avstrijska zakonodaja na primer določa, da morajo biti igralni saloni vsak dan zaprti najmanj šest ur.
Slovenija pa zaenkrat še ni nakazala, da bi šla po tej poti?
V Sloveniji zakonodaja igralnicam in igralnim salonom dopušča visoko stopnjo samoregulacije, tako na področju oglaševanja kot tudi obratovalnih časov. V razmerah močne konkurence to vodi v medsebojno tekmovanje med ponudniki, kar se odraža s povečanim oglaševanjem. Primer za to je lahko Ljubljana, kjer deluje ena igralnica in več igralnih salonov, poleg tega pa je zelo blizu tudi Grosuplje. Trije ponudniki igralniških iger na tem trgu nagovarjajo iste igralce. Posledica te konkurence je, da igralnica in vsi saloni obratujejo 24/7.
Skratka, na področju iger na srečo je pri nas še za veliko postoriti, najprej pa se mora v naši družbi spremeniti naš pogled na iger na srečo. V tem trenutku smo menda edina nevladna organizacija, ki se ukvarja z zagovorništvom na tem področju in si prizadeva vplivati na spremembe zakonodaje. Poskušali smodelovati tudi na lokalni ravni, vendar smo ugotovili, da za tovrstne pobude v mestnipolitiki ni prav nobenega interesa. Še več, naši napori so se izkazali kot nekakšna nebodisigatreba motnja pri načrtovanem širjenju igralniške dejavnosti v Mariboru. Pred letom in pol je Svetovna zdravstvena organizacija v svojem medijskem sporočilu opozorila na škodljive posledice iger na srečo ter poudarila nujnost njihovega omejevanja in medsektorskega sodelovanja.
Problematika iger na srečo ni bila še nikoli doslej vključena v predvolilne programe slovenskih političnih strank.
vanda.levstik@styria-media.si
Je Lckyss tudi izgubil tistih 50.000, ki jih nikoli ni imel? Iz enakega razloga tudi Ender3 pogreša to vsoto.
Največji odvisniki so tisti, ki v nedogled ponavljajo isto napako misleč, da bo tokrat bolje..pa ni.. To je sicer definicija zarukanosti, govora pa je o volivcih SDS..