Nova raziskava, v kateri je sodelovala tudi Univerza v Ljubljani, je pokazala, da je imela več kot četrtina ljudi, ki redno meditirajo, v preteklosti že "izjemno neprijetno" izkušnjo s prakticiranjem meditacije, med drugim so občutili strah in popačena oziroma izkrivljena čustva.
Med udeleženci raziskave, v kateri je kot raziskovalec sodeloval Sebastjan Vörös z ljubljanske filozofske fakultete, jih je 25,6 odstotka dejalo, da so že doživeli izjemno neprijetno izkušnjo v povezavi z meditacijo, pri čemer je bil delež pri moških (28,5 odstotka) višji kot pri ženskah (23 odstotkov).
Večja verjetnost za neprijetno izkušnjo poleg tega obstaja pri ljudeh, ki so se udeležili meditacijskega odmika, so se ukvarjali le z "dekonstruktivnimi" tipi meditacije, kot sta vipassana ali koan, ter tistih, ki imajo večkrat ponavljajoče se negativne misli.
Po drugi strani je študija, ki je vključevala internetni vprašalnik na vzorcu 1232 ljudi, ki imajo vsaj dva meseca izkušenj z meditacijo, pokazala, da imajo verniki manj možnosti, da bi doživeli izjemno neprijetno izkušnjo.
Kot meni Vörös, je zadnjo ugotovitev mogoče interpretirati, da verniki ob nastopu nenavadnih izkušenj te lažje vpnejo v konstruktivne interpretativne sheme, ki jim pomagajo izkušnjo osmisliti in integrirati v širšo življenjsko zgodbo. "Zaradi tega izkustvo, ki je nenavadno, ne postane nujno tudi neprijetno, strašljivo ali boleče," je dodal.
Kaj je meditacija in kako deluje?
Vörös je za STA zapisal, da rezultati kažejo, da bi "veljalo v prihodnje več raziskovalne pozornosti nameniti celotnemu spektru izkušenj, ki se porajajo med različnimi oblikami meditativne prakse".
"Namesto vnaprejšnjih - velikokrat nereflektiranih in nepreverjenih - predstav o tem, kaj meditacija je in kako deluje, bi veljalo zbrati, razvrstiti in proučiti čim več poročil tudi o neprijetnih ali strašljivih izkušnjah, ki so jih ljudje deležni med meditativnimi praksami," je zapisal.
Po njegovih besedah bi predvsem veljalo "nadrobneje proučiti, kdaj in kako do njih pride (vpliv konteksta, osebnosti, izbrane prakse itd.) ter ali in kdaj so takšne izkušnje integrativni del same meditativne prakse (in lahko torej prispevajo k dolgoročni pozitivni osebnostni preobrazbi) in kdaj predstavljajo odklon oz. anomalijo (in bi jih bilo potemtakem potrebno preprečiti oz. minimizirati)".
Koristna, kaj pa posledice?
Ta zadnji vidik je po njegovih besedah še posebej pomemben, "saj bi moral biti cilj nadaljnjih raziskav dobiti karseda stvarno sliko o naravi in dinamiki meditativne prakse, pri čemer se je potrebno ogibati tako trenutno silno priljubljenemu ekstremu idealizacije kot, v luči študij, kot je naša, morda porajajočem se ekstremu demonizacije" meditacije.
Podobno po pisanju spletne strani Psychcentral meni tudi Marco Schlosser, glavni avtor študije, ki je dejal, da se je večina raziskav doslej "osredotočala na koristi meditacije, vendar pa je treba nabor meditativnih izkušenj, ki jih raziskujejo znanstveniki, razširiti".
Raziskava, v kateri so poleg Vörösa sodelovali raziskovalci University College London in nemške univerze Witten/Herdecke, je dosegljiva na naslovu https://doi.org/10.1371/journal.pone.0216643.
