Raziskave kažejo, da okrog šest do osem odstotkov ljudi živi z narcistično osebnostno motnjo (NOM). Več študij kaže, da je narcisizem v družbi, predvsem v zahodnih kulturah, v porastu. Lahko bi rekli, da nas prežema kultura narcisizma in potrošniška družba ga še kako spodbuja. Narcistične lastnosti so čedalje pogosteje opazne pri vodilnih kadrih, v politiki, med zvezdniki in na družbenih omrežjih.
Narcistična osebnostna motnja se odraža v obliki globoke potrebe po občudovanju, pretiranega občutka lastne pomembnosti in pomanjkanja empatije. "Takšnim ljudem je pogosto skupno tudi, da so navdušeni le nad lastnimi idejami in stremijo k temu, da se vse vrti okoli njih, ne glede na stiske ljudi okrog njih, ki jih takšno vedenje prizadene," navajajo na spletni strani programa Omra.
Osebe z NOM pogosto močno vplivajo na kakovost življenja ljudi, s katerimi so v vsakodnevnem stiku, še posebej s tistimi, s katerimi so v najbolj intimnih odnosih. "Ti ljudje morajo delati na sebi, da se lahko izvijejo iz tega patološkega odnosa ali vzpostavijo meje," je ob svetovnem dnevu narcistične zlorabe in zavedanja njenih posledic dejala Mirjana Furlan, psihiatrinja, ki že vrsto let vodi skupino za samopomoč družinskim članom oseb z osebnostno motnjo.
Kot z alkoholikom
"Če si ti v odnosu z osebo, ki ima to motnjo, je približno tako, kot če bi bil z alkoholikom, ki je prepričan, da ne pije." Sicer je narcisa težko prepoznati. "Ti ljudje so lahko karizmatični, šarmantni, uspešni, prijazni, navidezno sočutni. A šele za zaprtimi vrati, običajno v intimnih odnosih se pokaže tista njihova druga, temna plat. Ta pa je lahko zelo huda," je povedala novinarka Irena Pan, ki je o tej osebnostni motnji, tudi zaradi osebne izkušnje v družini, pisala v knjigi. Po njenem so otroci še posebej prizadeti, odraščati ob narcisu je namreč zelo težko. "Narcistični starš se povsem osredotoča nase, vse se vrti okoli njega. Poznam zgodbo matere, ki je bila nazven zelo mila, spoštovana. Najljubška igra, ki se jo je šla s svojima majhnima hčerkama je bila, da se je pred njima pretvarjala, da je mrtva. Ko sta bili deklici že povsem histerični, je vstala in dejala, da bi rada videla, kako radi jo imata."
Narcistični starši
Narcistični starš lahko gre tako daleč, da ga ne skrbi za osnovne potrebe otroka, saj se z njim ne želi ukvarjati in misli predvsem na svoje potrebe. "Gredo do takšnih skrajnosti, da si tisti, ki ne odrašča v takšni družini težko zamisli, kaj takšnega. Takšni starši so lahko ljubosumni na svoje otroke, lahko so izjemno nasilni in so brez kakršnekoli empatije," je povedala Irena.
Sindrom narcistične zlorabe
Tudi Aleksandra Kocmut je knjigo napisala na osnovi lastnih izkušenj, z narcisizmom se je namreč pobliže spoznala v preteklem partnerskem odnosu. "Šlo je tako daleč, da sem bila resnično v hudi stiski. Ves čas se sprašuješ, zakaj. Napetost, strah, dvom vase, občutek, da moram skočiti iz lastne kože," je povedala.
Dolgotrajna zveza z osebo z izraženimi narcističnimi potezami je uničujoča za celotno bit posameznika in lahko privede do sindroma narcistične zlorabe. Sindrom narcistične zlorabe je izraz, s katerim poimenuje skupino simptomov, ki se lahko pojavijo kot posledica dolgotrajnega odnosa z osebo z močno izraženimi narcističnimi potezami in se kažejo predvsem kot vsiljivi spomini na narcisa, izogibajoče vedenje, čustvena otopelost, anksioznost in nihanje razpoloženja." Najhujši je občutek krivde, tega občutka se je najtežje rešiti. To je tisto, kar jih drži v odnosu z narcisom, ki jih prepričujejo, da so oni krivi za vse."
In kako se rešiti iz takšnega odnosa?
Najprej je treba delati na sebi, ugotoviti, katere so zdrave meje in kako jih postaviti in ne obupati, smo še slišali. Pa delo na sebi, predvsem na pridobivanju samozavesti in zmanjšanju občutka krivde. Če se tega znebiš, je to ogromen uspeh, ki ne traja samo leto dno, je povedala psihiatrinja. "Na skupine prihajajo predvsem ženske z izkušnjo v partnerstvu. Brez samozavesti, izredno slaba podoba, občutek krivde. Pot do rešitve je zelo dolga, žrtve narcisov pozno poiščejo pomoč," je povedala. Najprej je treba delati na sebi, ugotoviti, katere so zdrave meje in kako jih postaviti in ne obupati, smo še slišali.
Tudi ljudje, ki trpijo za narcistično osebnostno motnjo, redko poiščejo strokovno pomoč. To je predvsem posledica njihovega dojemanja lastne podobe, saj se vidijo kot izjemni, briljantni in superiorni. Le majhen delež poišče zdravljenje in še to, ko dosežejo dno ali ker jih partner prisili, da gredo na terapijo. Na žalost je njen uspeh precej nizek tudi zaradi resnosti motnje. Statistični podatki kažejo, da približno 40 odstotkov oseb, ki iščejo zdravljenje, to na koncu opusti. Napredek in spremembe se namreč dogajajo zelo počasi, zato so lahko malodušni ali se med terapijo počutijo neprijetno. To jih tudi pripelje do odločitve, da zdravljenje prekinejo in se povrnejo k starim vedenjskim vzorcem.
dezurni@styria-media.si
a zdej so problem politiki? hvala da ste nas obvestili ... sicer naj pa politiki obiščejo bavdka, da jih mine vsaka negativna energija ... ne vem, slišal sem, da je pri bavdku super
K slabi uspešnosti terapij prispeva tudi to, da so psihoterapije drage, zaradi česar si ljudje težko privoščijo daljše psihoterapije in jih tudi zaradi pomanjkanja denarja prekinejo.
Predvsem ruski troli!