Pred 40 leti je Bosch izdal elektronsko kontrolno enoto za zračne blazine za avtomobile. Kontrolna enota igra ključno vlogo pri zaščitni »detonaciji«. Deluje kot kontrolni center za blazino, ki rešuje življenja.
Pred štiridesetimi leti se je Bosch povezal s podjetjem Daimler-Benz AG in zagnal proizvodnjo prve elektronske kontrolne enote za zračne blazine, s čimer je odločno povečal varnost potnikov. Od masovne proizvodnje decembra 1980 je Bosch proizvedel več kot 250 milijonov kontrolnih enot za zračne blazine, pri tem pa je stalno izboljševal tehnologijo. Raziskovalci nesreč pri podjetju ocenjujejo, da so sprednje zračne blazine, stranske zračne blazine in zračne blazine za glavo od predstavitve kontrolnih enot za trgu pomagale rešiti okrog 90.000 življenj po vsem svetu.
Boschevi inženirji so od leta 1977 sodelovali s proizvajalci vozil pri razvoju prve elektronske kontrolne enote za zračne blazine, pri tem pa na 60 modelih vozil opravili več kot 6000 preizkusov trka. Danes je za pripravo kontrolne enote za zračne blazine na masovno proizvodnjo potrebnih več kot 1,8 milijona simulacij nesreč.
Prava odločitev v milisekundah
S senzorji notranjega in zunanjega pospeševanja, stopnje nihanja in pritiska najsodobnejša kontrolna enota za zračne blazine določi vrsto nesreče ter njeno resnost in po potrebi sproži zračno blazino in zategovalnik varnostnega pasu. V samo desetih milisekundah (kar je desetkrat hitreje od pomežika človeka) algoritem sprožilca analizira podatke senzorjev in določi, ali je voznik preprosto pohodil zavoro, se zaletel v parkirano vozilo, povozil robnik ali pa je bilo vozilo udeleženo v resni prometni nesreči oz. obstaja nevarnost prevrnitve vozila. V primeru nevarne situacije sistem sproži pirotehnični plinski generator. V 30 milisekundah je zračna blazina popolnoma napihnjena in lahko zaščiti tako voznika kot tudi potnike.
Prvi sistem zračnih blazin, ki so ga začeli masovno proizvajati decembra 1980 in nato vgrajevati v vozila Mercedes-Benz razreda S, je bil sestavljen iz treh komponent – napetostnega pretvornika, rezerve energije in kontrolne enote. Skupaj je imel 170 delov. Te komponente so nadzirale samo zračno blazino in zategovalnik varnostnega pasu voznika, dodatno pa tudi sopotnika. Današnja dvanajsta generacija kontrolnih enot zračnih blazin ima pol toliko sestavnih delov in lahko upravlja do 48 zadrževalnih naprav, med drugim sprednje in stranske zračne blazine, kolenske zračne blazine in zategovalnik pasov.
Današnja vozila imajo nameščenih tudi do devet zračnih blazin, ki se lahko sprožijo posamezno glede na vrsto nesreče. Po nesreči sistem prav tako pošlje signal, da prekine dotok goriva oz. izklopi visokonapetostno baterijo pri električnih vozilih. Poleg tega sistem podatke o nesreči posreduje drugim sistemom v vozilih – npr. eCall, ki po sprožitvi zračne blazine samodejno pokliče dežurne službe.
Avtomatizirana vožnja je le eno področje, kjer so te možnosti relevantne, saj na višjih nivojih odpre popolnoma nove koncepte in več manevrskega prostora, tudi za voznike: svoj sedež lahko zavrtijo, se obrnejo proti potnikom in si zagotovijo udobnost. Ob vse večji fleksibilnosti sedežev v vozilu bo zelo pomembno imeti tudi poseben nadzor nad zračnimi blazinami in zategovalniki pasov. Zato se poveča kompleksnost zahtev za kontrolne enote zračnih blazin, na tem področju pa družba Bosch dela že danes.
Kontrolne enote za zračne blazine in avtomatizirana vožnja
V prihodnosti bodo podatki vse več senzorjev v vozilih lahko omogočali celo boljšo komunikacijo med funkcijami, ki upravljajo zračne blazine, zategovalnike pasov in druge funkcije. Takšna komunikacija lahko poteka nekako tako: sistem hitro prepozna bližnji trk in pred trkom npr. avtomatsko postavi potnike v sedeči položaj, ki zmanjša tveganje poškodbe. Tako se lahko sprožijo zračne blazine in aktivirajo zategovalniki pasov, s čimer se v nesreči zagotovi najboljša mogoča zaščita vsakega posameznika v vozilu.
