Romunska avtomobilska znamka Dacia je že poldrugo desetletje v lasti francoskega Renaulta, ki jo je začel potopoma prevzemati leta 1999, a že pred tem je bila močno povezana s to francosko znamko, saj je od nje dejansko pridobila pravice za proizvodnjo sovjega prvega in drugega modela, dacie 1100 in dacie 1300. Prvi avtomobil je bil preimenovan renault 8, drugi pa je izhajal iz renaulta 12 in dolga leta ostal nosilni izdelek tovarne.
Avtomobilska tovarna Dacia, oziroma Uzina de Autoturisme Pitesti (UAP) je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nastala kot projekt romunske politike, ki je potrebovala avtomobil, s katerim bi lahko čim hitreje in učinkoviteje motorizirala Romunijo. Pri tem so si pomagali tudi s starim državotvornim mitom o nastanku Romunov in Romunije.
Dacia Felix
Kot je namreč učilo propagandistično romunsko državotvorno zgodovinopisje, ki se je začelo oblikovati konec osemnajstega stoletja in zasnovalo sodobno romunsko narodno identiteto, je na ozemlju današnje Romunije nekoč bila namišljena dežela Dacia, v kateri se je romunski narod oblikoval v nosilca civilizacije sredi slovanske teme. Ta dežela je postala mitski simbol narodove samopodobe. Vanj je sodila tudi deloma resnična teorija o dačansko-rimskem izročilu, po kateri naj bi Romuni nasledili dve veliki ljudstvi: Rimljane in Geto-Dačane. V zdrave, trdne, delovne, junaške in svobodoljubne Dačane naj bi se namreč med kratko rimsko okupacijo pod cesarjem Trajanom naselil duh rimske civilizacije.
V začetku devetnajstega stoletja so to pokrajino poimenovali »Dacia Felix«, srečno Dacio, v kateri sta se cedila mleko in med. Poleg Vlaške in Moldavije je bila vanjo vključena tudi Transilvanija, ki je bila pred prvo svetovno vojno pod madžarsko (oziroma avstro-ogrsko) oblastjo. Romunski nacionalisti v devetnajstem stoletju so zato gojili zamisel, da Romuni niso bili »geschichtloses Volk«, narod brez zgodovine, kot bi menil kakšen nemški zgodovinar, ampak narod, ki se je po poreklu vzdigoval celo nad Germane in Madžare, da o Slovanih sploh ne govorimo.
Ko se je romunska komunistična partija aprila 1964 pod novim sekretarjem Nicolajem Ceausescujem oddaljila od Moskve in svoj statut očistila vseh namigovanj na oktobrsko revolucijo, je vodilno vlogo v komunistični prenovi dežele z delavskega razreda prenesla na socialistični narod kot tak. To je pomenilo spremembo Leninovega načela o družbi, ki bi bila »nacionalna po obliki a socialistična po vsebini« v načelo o družbi, »socialistični po obliki in nacionalistični po vsebini«. V praksi je to žal pomenilo, da je že tako težko življenje v državi za navadne ljudi postalo še težje.
Odločitev za licenčno proizvodnjo
To državno zamisel je Ceausescu gojil, ko je leta 1965 postavljal temeljni kamen nove avtomobilske tovarne v Pitestiju, mestu kakih 100 km severozahodno od Bukarešte. Romunija, ki je letno uvozila 9000 avtomobilov, naj bi po novem postala moderna in samozadostna socialistična država tudi v tem smislu. Novi avtomobil, po mitski deželi imenovan Dacia, je postal simbol narodove poti v bleščečo socialistično »Dacio Felix«, v kateri se bosta poleg mleka in medu pretakala tudi nafta in plin.
Tudi izbira kraja, kjer so postavili tovarno, ni bila ravno naključna, saj so v Mioveniju, manjšem kraju v okolici Pitestija, kjer danes stoji Dacijina tovarna, že med letoma 1942 in 1945 po ukazu romunskega voditelja maršala Iona Antonescuja gradili izpostavo romunske letalske tovarne IAR, ki naj bi izdelovala 600 letalskih motorjev na mesec. Gradnjo je prekinil konec druge svetovne vojne, po kateri so v prostorih najprej uredili železniške delavnice, potem pa so na tam zgradili novo avtomobilsko tovarno. Po drugi strani je v Pitestiju bila tudi ena največjih romunskih rafinerij nafte.
Partijskih funkcionarjev ni motilo, da so novi romunski 'ljudski' avtomobil razvili v kapitalistični Franciji. Odločitev o izdelavi popolnoma romunskega avtomobila je bila namreč megalomanska in popolnoma nerealistična, saj nihče po eni strani ni imel niti znanja za zahtevni razvoj, po drugi strani pa ni bilo niti volje niti časa čakati na pravi domači izdelek. Zaradi tega so v navdihu realizma objavili mednarodno ponudbo za nakup licence, na katero so se odzvali Renault, Peugeot, Fiat, Alfa Romeo in Austin. Po preskusu renaulta 10, peugeota 204, fiata 1100D, alfa romea 1300 in mini morrisa, so se odločili za renault 12, ki pa je bil še v fazi prototipa.
Začasna rešitev
Ker je bil novi avtomobil napovedan šele za leto 1969, tovarna pa je bila zgrajena že leta 1968, so vmesni čas premostili z izdelovanjem licenčne kopije renaulta 8, ki se je v Romuniji imenovala dacia 1100 in je, sprva samostojno, potem pa skupaj z dacio 1300, tekoče trakove zapuščala do leta 1972.
Dacia 1100, ki jo je leta 1968 iz tovarne pripeljal kar diktator Nicolae Ceausescu in dobil v last tudi primerek s serijsko številko 75, je bil seveda v vsem, razen imenu in oznakah, identična francoskemu renaultu 8. To pomeni, da je bila štirivratna in štirisedežna limuzina z motorjem v zadku in zadnjim pogonom ter prtljažnikom pred potniško kabino. Med skoraj 38.000 izdelanimi daciami 1100 je bilo tudi okrog 100 močnejših dacij 1100S, s katerimi so v sedemdesetih letih dirkali na državnem prvenstvu v rallyju.
A dacia 1100 je kljub temu, da se je izkazala za razmeroma uspešen izdelek, do konca proizvodnje leta 1972 ostala le začasna rešitev, ki jo je kmalu nasledila veliko bolj uspešna naslednica dacia 1300, o kateri - in njenih mnogih različicah ter naslednicah novi, supernovi in solenzi - pa lahko več preberete naslednjič.
