Hilux po svetu spada med prodajne težkokategornike med pick-upi, pri nas pa se je zadnja leta kljub rastočemu trgu teh na pol delovnih, na pol stilskih vozil, držal bolj ob strani oziroma so bili tekmeci agresivnejši. Bržkone tudi v bodoče večjega preboja ne bo naredil med tistimi, ki pick-upa kupujejo predvsem za stas. Ford ranger in še posebej VW amarok sta dokaz, kako daleč je že mogoče zapeljati v smer združevanja s prvinami klasičnih suvov, tudi kar se tiče nastopaštva in zmogljivih motorjev.
Zaradi kvalitetne izdelave in trpežnosti pa bi hilux gotovo moral požeti zanimanje med tistimi, ki resnično potrebujejo najprej uporaben delovni stroj, nato pa še statusno vozilo ali avto za prevoz družinskih članov. Za kupce zato najbolj tekmuje z nissan navaro ali mitusbishijem L200 ter sorodnim fiatom fullbackom.
Polni LED in casio ura
Hilux že oblikovno daje vedeti, da ni avto “za šparat”, saj ga odlikuje visok odmik od tal in tako oblikovana previsa, da na terenu omogočata visoke vstopne in izstopne kote. Keson ni največji, je pa zelo širok in zato uporaben, nanj je mogoče naložiti za dobro tono tovora. Seveda pa je za čisto izrabo praktično nujna nadgradnja vsaj v obliki prekrivnega roloja. Sijoči lok lepo dopolnjuje zunanjost prek 5,3 metre dolgega avta, testni avto je imel še plastično korito kesona. Vsi ti trije uporabni dodatki nanesejo skoraj 2.300 evrov doplačila.
Notranjost je precejšen skok naprej v primerjavi s prejšnjo generacijo v smislu udobja. Bolj naravno sedenje za volanom, več odlagališč, robustna plastika je bolj lična, hkrati so tu moderna pomagala vključno z opcijo velikega infozabavnega zaslona na dotik ter različnimi asistenčnimi sistemi, tudi polnimi LED žarometi. In seveda tista enostavna “casio” ura na vrhu armaturne plošče. Deluje, in to je tako kot ostale stvari pri hiluxu bistveno! Zadnja sedežna klop zadosti normam glede prostornosti za dva odrasla, a težko kaj več kot to.
Parkirni senzorji in kamera so pogoj za samozavestno manevriranje vzvratno na bolj tesnih mestih, a nissan navara je šla po tej plati še dlje z možnostjo 360-stopinjskih kamer, ki precej olajšajo tudi druge scenarije na zahtevnejših odsekih.
Pohvalo si toyota hilux gotovo zasluži glede aktivne varnosti, kjer pri višjih dveh stopnjah opreme nudi serijski nabor pomagal: samodejno zaviranje AEB s prepoznavo pešcev, opozorilo na nenamerno prehajanje pasov, prepoznavanje znakov … Tudi druge njegove zaščitne lastnosti so takšne, da ima v predalu vseh pet Euro NCAP zvezdic, kar je velika redkost pri teh vozilih.
Med vožnjo se pokaže, da hilux ostaja predvsem pick-up. Zadnje vpetje z listnatimi vzmeti kar prosi, če mu lahko naložimo nekaj sto “kilc”, saj takrat zadek deluje precej bolj mirno. Je pa manj tresenja, kar je dokaz, da so res izboljašali vzvojno togost. Lega novodobnih pick-upov v hitrih ovinkih ali po avtocesti je sicer neprimerljivo izboljšana v primerjavi s prejšnjimi generacijami, a to še vedno niso vozila za hitrosti in hilux tu ni izjema.
Zato pa je veliko bolj domač izven asfalta na kolovozu ali gozdni poti, kjer pride do veljave priklopljivi 4x4 pogon. Je sicer direktne sorte, kar pomeni, da v ostrih ovinkih avto nekoliko vleče, a je toliko bolj učinkovit. Ko zmanjka zarisane poti, je čas za vklop reduktorja. Hilux takrat postane stroj za trasiranje. Ko želi narava vrniti udarec in zavrteti kolesa, pa je tu še en hiluxov joker - 100-odstotna blokada zadnjega diferenciala. Pa ustavi, če moreš! Koristna novost med sistemi je asistenca za spust, za tiste, ki vlečejo priklopnike, pa asistenca za nadzor stabilnosti prikolice.
Pri pogonu hilux od kupca ne zahteva dolgotrajnih primerjanj teh in onih podatkov. Motor je le eden, 110-kilovatni štirivaljni dizel s prostornino 2,4 litra. Da, tekmeci nudijo več in močnejšo izbiro, Toyota pa obljublja, da bo za zahtevnejše stranke kmalu ponudila še nekaj zmogljivejšega. Velika prostornina sicer pomeni veliko navora, pa še pri nizkih vrtljajih ga hilux da že vsega od sebe, kar omogoča enostavno pospeševanje in prepričljivo terenko delo.
Testni avto je imel avtomatski menjalnik. Je prilagojen za delo na terenu in nudi višjo raven udobja pri umirjeni vožnji. A ima tudi slabe plati, saj je dokaj pozen pri prestavljanju in še posebej pri hitrem pospeševanju povzroča veliko hrupa. Ni dober niti za porabo, med različnimi režimi dolinske vožnje je neobteženi hilux zahteval med 9 in 10 litri goriva.
Testni avto je sodil v samo špico ponudbe. Hilux z executive opremo stane 36.800 evrov, s samodejnim menjalnikom še 1.500 evrov več. Z nekaj razumno ocenjenimi dodatki je še vedno ostal pod 40 tisočaki, kar je primerljivo tekmecem, še vedno pa precej ceneje od velikih suvov.
Podatki o vozilu (Toyota hilux executive, aut.)
Motor: štirivaljni, dizel, 2.393 ccm
Moč in navor: 110 kW (150 KM), 400 Nm pri 1.600 vrt./min
Zmogljivosti: 170 km/h, pospešek: ni podatka
Poraba: 9,4 l/100 km
Cena: 38.300 €
PLUSI: off-road zmogljivosti, občutek dolgotrajnosti, varnostna in asistenčna oprema
MINUSI: samo en motor, vožnja pri neobloženem kesonu
