Njegovo ime lahko v slovenščino naravnost prevedemo kot hudič, kar izraz diablo pomeni v španščini, vendar pa hudič ni zares botroval njegovemu imenu, vsaj tisti iz pekla ne. Lamborghini je namreč svoje avtomobile vedno poimenoval po znamenitih bikih, ki so nastopali v španskih bikoborbah in diablo je bil eden izmed njih.
Diabla so v devetnajstem stoletju vzgojili na posestvu vojvode Verague, ozemlja, ki se je raztezalo preko današnjih Nikaragve, Kostarike in Paname, zaslovel pa je predvsem po epski bitki z bikoborskim asom El Chicorrom 11. Julija1869 V Madridu.
Lamborghini diablo svojemu vzorniku gotovo ne bi delal sramote, saj je šlo za enega zadnjih če ne celo zadnji italijanski špartanski superšportni avtomobil stare šole, ki je v svoje središče postavljal voznika, za katerim je bil motor V12, med voznikom in sovoznikom pa je bil velikanski greben, ki je skrival klasični ročni menjalnik.
Gandinijev otrok
Tako kot njegova predhodnika miuro in countacha, je tudi diabla oblikoval italijanski oblikovalec Marcello Gandini, ki si je zanj zamislil podobno ostre linije kot jih je imel countach. Pozneje so mu diabla vzeli iz rok. Leta 1987 je namreč Lamborghinija kupil Chrysler in njegovim vodilnim ostre Gandinijeve poteze niso bile všeč. Svoji oblikovalski ekipi, ki jo je vodil Tom Gale, so zaupali preoblikovanje diabla, ki je leta 1990 tako na svet prišel s precej manj agresivnim videzom. Gandini je bil nad njihovim delom menda izjemno razočaran.
Ko so ga 21. Januarja 1990 končno predstavili javnosti, jo je lamborghini diablo kljub temu izjemno navdušil. V primerjavi s predhodnikom je imel veliko bolj zglajene oblike, bil je tudi bolje opremljen, saj je imel popolnoma nastavljive sedeže in volanski obroč, električne šipe in zmogljiv avtoradio, pozneje pa tudi servo volan in celo ABS. A to je bilo bolj ali manj vse udobje, ki je bilo na voljo vozniku.
Boj s hudičem
Ta se je namreč moral med vožnjo spopadati s silovitim, sprva 5,7-, pozneje pa 6-litrskim motorjem V12 z računalniško vodenim večtočkovnim vbrizgavanjem goriva, ki je razvijal moči od 362 do 444 kilovatov, odvisno od letnika ali različice. In pri tem se je moral spopadati še s težkim volanom in še težjo sklopko ter hrupom in vročino, ki sta v kabino prodirala od motorja, ki je svoje prave potenciale razvil šele nad 7.000 vrtljaji na minuto. Ker je imel menjalnik le pet stopenj, je diablo že v prvi prestavi pospešil čez 100 kilometrov na uro, ki jih je dosegel v malo več kot štirih sekundah. Voznik je bil poleg tega v avtomobilu pomaknjen tako naprej, da je imel občutek, kot da na tleh vozi vojaško letalo in tudi razgled je bil temu primeren.
Vožnja je bila torej vedno boj s hudičem in z diablom so se pogosto opekli celo profesionalni vozniki. A tisti, ki so ga znali ukrotiti, baje trdijo, da niso nikoli več sedli v avtomobil, ki bi jim nudil enake občutke.
