Ko je slovenska reprezentanca 11. oktobra leta 1997 doma z 1:3 izgubila proti Hrvaški in v prvi kvalifikacijski skupini za svetovno prvenstvo 1998 osvojila zadnje mesto z le eno osvojeno točko, smo bili na dnu. Takrat se je izplačala in posrečila poteza predsednika NZS Rudija Zavrla, ki je na selektorsko mesto ničvrednega in demoraliziranega moštva postavil Srečka Katanca, čigar trenerski CV je bil pravzaprav prazen. Ostalo, kot radi rečemo, je zgodovina.

Svetla točka – Samir Handanovič © Saša Despot

Po dveh velikih tekmovanjih in sanjskem scenariju, ki ga je pisal naš najplodnejši nogometni rod, je bilo jasno, da nič več ne bo, kot je nekdaj bilo. Uspehi so za seboj povlekli pričakovanja. Ta so, realna ali ne, tukaj tudi danes. Pa čeprav je prizorišče zdaj pregovorno deževno ali mrzlo Celje, čeprav je evforija le daven spomin in je vstopnico za tekmo naše izbrane vrste mogoče kupiti minuto pred srečanjem. In čeprav so nogometaši, ki so spisali našo nogometno pravljico, igralsko več ali manj v pokoju. Javnost se je razvadila. In noče brez izstreljenega naboja dvigniti rok v zrak.

Bi jih vseeno lahko kdo dvignil? Na udaru sta seveda znova selektor in predsednik. Rudi Zavrl se zdi nesmrten, čeprav verjetno prebija zadnje mesece svojega zadnjega mandata. Matjaž Kek je precej bolj ranljiv. Presenetljivi Zavrlov izbranec (po "košarici" Darka Milaniča ) ni stabiliziral slovenske nogometne barke. Po začetnem rahlem dvigu krivulje ni sledila nadgradnja dela Branka Oblaka . In Slovenci znova neprepričani zremo v nove kvalifikacije, ki nam po zadnjih izkušnjah ne prinašajo nič dobrega.

Predzadnje mesto, 11 točk, razlika v danih in prejetih zadetkih -7 in le tri zmage. Statistika pravzaprav pove več, kot lahko to pot povedo besede, pa čeprav je glede na zadnje predstave  morda celo prizanesljiva. Slovenija je le enkrat zbrala manj točk, plodnejše pa so bile tudi kvalifikacije za svetovno prvenstvo 2006, po katerih se je plaz kritik usul na Branka Oblaka, ki je po klavrnem začetku ciklusa in poraznem vzdušju v ekipi postal "kolateralna škoda" predsednika Zavrla.

Aspirin, gospod selektor? © Saša Despot

In kakor je novo reprezentanco v prejšnjih kvalifikacijah gradil Oblak, je tokrat selekcijo v roke prevzel Kek. Ta je precej zamenjal, na poti ostal brez Milenka Ačimoviča , Boruta Mavriča in Aleksandra Knavsa ter odpisal Nastjo Čeha , Ermina Rakoviča (ki ga je pred tem vrnil v izbrano vrsto) in Mateja Mavriča . Mladi in nekoliko manj mladi, ki so v zadnjih tekmah tvorili jedro tistega, kar naj bi bilo selekcionirano v tem "že izgubljenem" ciklusu in naj bi ustvarjalo boljše čase našega nogometa v kvalifikacijah za SP 2010, so razočarali. Edina pridobitev silnega ustvarjanja in sestavljanja je tako vratar Samir Handanovič , drugi pa nazadujejo ali stagnirajo. Tudi Matjažu Keku ni uspelo rešiti uganke glede kreacije igre naše reprezentance, ob Ačimovičevem odhodu pa je največ stavil na Roberta Korena , Valterja Birso in Daliborja Stevanoviča . Na žalost prvi, kot kaže, nikoli ne bo postal igralec, ki bi vodil igro reprezentance, drugi še ni dozorel, tretji pa z nenehnimi poškodbami že dobiva "cimerotičevske" razsežnosti. Poškodovan je tudi Dare Vršič , ki je ponujeno minutažo solidno izkoristil, vendar je še eden v vrsti tistih, ki jih je treba čakati. Imamo čas?

Lestvica skupine G

1. Romunija 29 2. Nizozemska 26 3. Bolgarija 25 4. Belorusija 13 5. Albanija 11 6. Slovenija 11 7. Luksemburg 3

Posledično je brez pravega učnika ostal tudi napad, ki pa prav tako ostaja dolžnik. Klemen Lavrič , ki je edini v tem ciklusu sodeloval na vseh srečanjih, je sicer prvi strelec ekipe s štirimi goli, kljub temu pa je ostal nedorečen. Kek je na koncu spoznal, da partnerstvo Trboveljčana in prvega strelca druge nemške lige Milivojeta Novakoviča prinaša preveč enodimenzionalno igro, vendar je zaradi odsotnosti Rakoviča in dolgotrajne poškodbe Mirana Burgiča ostal brez pravega "gol-igralca", ki ga ta reprezentanca potrebuje kot Sahara vodo. V pomoči napadalcem so zatajili tudi bočni branilci, ki so pozabili na predložke in šepali v obrambi. Premalo, premalo.

Ob kreaciji manjka tudi vodja, ki pa si ga selektor ne more izmisliti. Naravnega pa ni na vidiku. V takem primeru bi ekipa potrebovala več navdiha s klopi.

Vas je Kek prepričal, da ga je sposoben ponuditi?