Hčerki Uli bi dovolila lepotno operacijo

Pravijo vam prva dama slovenske televizije, tako da vas moram najprej vprašati, ali vam je katera od oddaj, ki ste jih vodili, še posebej ostala v spominu?
Začela sem z oddajo Mladi za mlade, ki mi je omogočila, da sem lahko začela. Nato je prišla oddaja Križ Kraž, ki je trajala petnajst let, kar se mi zdi ena velika zmaga, da smo toliko časa zanimali gledalce, in ta oddaja me je tudi katapultirala. Najbolj dodelana oddaja pa je bila oddaja Res je!, kjer sem se tudi počutila najbližje sebi, ker so bile vključene emocije in se mi zdi zelo pozitivno, kako so se bili gostje pripravljeni počasi odpirati. Boris Cavazza, kot tudi še nekaj drugih gostov, mi je rekel, da je bilo kot pri spovedi. Potrebna je posebna moč, da pripraviš človeka, da se ti tako odpre.

V tej oddaji ste gostili tudi politike, kar je bilo za razvedrilne oddaje takrat nenavadno.
S politiki so se takrat na televizijah pogovarjali zgolj o stroki in na zelo "kravatast" način. Mene pa je zanimal predvsem človek, ne stroka in ne kravata, ki je bingljala s simbolno avoriteto. Preoblecite človeka v pižamo, pa bo takoj bolj krotek. Kot vsak drug slehernik.

Borut Pahor je nekaj let nazaj izjavil, da dokler on lahko Mišo Molk s fičkom podre na cesti, zvezd pri nas ni. Torej, kako je danes s tem "zvezdništvom" v Sloveniji? Se je od takrat kaj spremenilo?
Imamo jih ravno toliko, kolikor je manjši naš prostor. Na takšnem trgu lahko hitro zaideš pod žaromete. Imamo pa veliko "zvezd" v narekovajih, o katerih beremo v rumenem tisku in v večini primerov sploh ne vemo, kdo so, čeprav se pojavljajo v vsaki drugi reviji. Zvezde sicer na neki način zaznamuje denar in najbrž je Pahor s tem mislil, da on, kot znana osebnost vozi fičkota, jaz pa se sama "pojam" z vrečkami po cesti in nimam ljudi, ki bi namesto mene hodili po opravkih. Ne maram pa tega kompleksa majhnosti, da bi rekla, da zvezd pri nas nimamo – so pač takšne, kakršne v teh pogojih lahko zasvetijo.

Smo v obdobju poplave resničnostnih šovov in oddaj formata "popstars". Vsi bi radi zasloveli čez noč in se kopali v denarju po liniji najmanjšega upora in brez vsakršnih izstopajočih talentov. Se vam zdi, da smo se začeli zgledovati po povprečnežih?
Resničnostni šovi so sprovocirali to, da se da postati "zvezda" tudi na tak način, da nič posebnega ne ustvariš. V socializmu smo imeli politične in športne zvezde, zvezde pa so bile tudi televizijske napovedovalke in imeli smo zvezde slovenske popevke. Vendarje bila takrat politika tako mogočna, da socializem zvezdništva tudi ni prenesel – pod pretvezo, da smo vsi enaki. S prodorom večjih komercilanih televizijskih mrež in tabloidov pa se je odprl prostor tudi za tiste, ki si želijo slave kar čez noč. Njihov dolgoročni obstoj pa je vprašljiv, po mojem mnenju ti ljudje nimajo univerzalne usode. To so neki "ksihti", ki nato izginejo, če sami od sebe nič ne počnejo. Na koncu odloči kakovost!

Kdo pa se po vašem prijavlja na tovrstne šove? In zakaj?
Predvsem zaradi denarja in slave. V drugem planu pa tudi iz radovednosti, kar se mi zdi še najmanj škodljiv razlog. Če zaradi tega, potem to tudi pozdravljam, ker je prvi pogoj inteligence, da si radoveden. To pa so najbrž tudi ljudje, ki zlahka dobijo dva meseca "frej" (smeh).

Se vam zdi kaj moralno spornega pri tem, kako televizijske hiše tretirajo "goste" oziroma tekmovalce teh šovov? Ali za vas obstaja neki splošni kodeks ravnanja, spoštovanja gostov televizijskih oddaj?
Jasno je, da je to manipulacija – že to, da si ujet v neki svet, ki nima nobenega kontakta z realnostjo. Če nimaš odziva od zunaj, se ti tudi miselni profil zožuje. Seveda je manipulacija tudi, ko jim nastavljajo naloge in hkrati je to preverjanje njihovih zmogljivosti, tako fizičnih kot psihičnih. Sem pa že razmišljala, če je "reality show" postal bolj realen od resničnega življenja. Mogoče pa mi tu zunaj živimo "fake" življenja, svoj lastni Trumanov šov.

Kje so danes prepoznavna in verodostojna imena na RTV? Se vam zdi, da jih je bore malo v primerjavi s prejšnjimi leti?
Televizijski voditelj in moderator je bil nekoč častitljiv kader in uspešnih je bilo malo. Danes pa v ta prostor vstopajo misice, pevci in igralci. Če si zelo dober igralec, si lahko dober za eno oddajo, za en žanr. Dober televizijski voditelj bo v vseh žanrih korekten, v žanru, ki mu je blizu, pa odličen. Ljudje, ki niso usposobljeni ali rojeni za to "poslanstvo", jemljejo kruh tistim, ki so se za to izobraževali. Včasih smo šli skozi tri jezikovne tečaje, tečaje šole giba in dihanja. Danes letiš ven iz Big Brotherja in že vodiš svojo oddajo. Zelo sem občutljiva na jezik in danes se grozljivo "šlampa" s slovenskim jezikom. Jezik na cesti je drugačen kot zborno pogovorni jezik in najtežje je ujeti prav to kombinacijo.

Mi lahko zaupate primer nekoga, ki je "padel" v televizijske vode ter dela dobro in nekoga, ki dela slabo?
Nina Osenar me je pri Big Brotherju pozitivno presenetila. Ne vem sicer, kako bi se znašla v kakšnem zahtevnejšem talk-showu, vendar je to nalogo tudi govorno kar dobro opravila. Ni me motil niti njen smeh, ki včasih uide nadzoru. Potem pa je primer Žive Vadnov, ki je sicer zelo korektno dekle, a v oddajo ne prinese nič – ni energije, ni karizme. Živa veliko dela, a žal ne pusti sledi. Ne bom rekla, da je neuspešna, ampak ne vem, če kdaj res bo, ker moraš imeti to v sebi. Zvezda ni zgolj situacija, ampak dispozicija, potencial, ki ga nosiš v sebi.

So vas z mamljivimi ponudbami kdaj hotele k sebi zvabiti konkurenčne televizije?
Da, so poskusili. Tudi danes imam še en pogovor, o katerem ne morem še govoriti. Lahko pa vam povem za nazaj. Tomaž Perovič me je povabil na POP TV – šlo je za lepo povabilo, za talk show, a ker sem zelo lojalna te hiši (RTV) in ker sem bila takrat zelo ustvarjalna, sem ponudbo zavrnila. Danes pa se bom pogovarjala za malo drugačno mesto, najbrž bolj menedžersko.

Gre za isto televizijo?
Ne.

Gre pa za neko drugo televizijo?
Ja.

Kaj bi vam morali ponuditi, poleg dobre plače, da bi se odločili za prestop? Kaj je tisto, kar so vsi spregledali?
Zanimajo me predvsem dobri delovni pogoji in pa vizija. Kamorkoli grem, me zanima cilj – kaj si želijo kot medij ali inštitucija. Ne zanima me, če gre le za krajo kadrov konkurenci. Predvsem hočem vedno vedeti ZAKAJ si prav TAM želijo prav MENE. Če me ne poznajo, mi ne morajo kar tako nastaviti vabe.

Kdaj so vam pa na RTV Slovenija nazadnje ponudili vodenje oddaje?
Povabili so me, da bi vodila oddajo Piramida, še pred Eriko Žnidaršič. To si je programski direktor zelo želel. Nazadnje pa so me prosili, če bi sprejela vodenje bivšega TLP, ki je zdaj NLP. Ampak to so neke zgodbe, ki so zelo shirane. Tega ne bom rekla za Piramido, za katero se mi je zdela Erika zelo primerna in sem to takrat tudi povedala. Poleg tega le delujem neusmiljena, a se mi gost lahko zelo hitro zasmili – v Piramidi pa moraš biti zelo "sharp" in je Erika čisto prava za to. Oddajo NLP pa sem ustvarila skupaj z Bojanom Kranjcem, tako da ne morem vskočiti v "nadaljevanje" te oddaje, če sem verjela v tisto prvotno shemo in ekipo. Se mi pa zdi, da je šlo pri tej ponudbi bolj za klic na pomoč, čeprav sem vesela in hvaležna, da so mi to ponudili, a sem rada zraven že pri ustvarjanju projekta.

Imate torej na RTV bolj občutek, da se vas hočejo znebiti ali da se vas držijo kot klopa v bojazni, da jim ne bi ušli drugam?
Točno to sem se sama spraševala v zadnjem času. Kaj oni sploh o meni mislijo? Kaj čakajo? Ali si želijo, da grem? Ali so užaljeni, ker nisem sprejela tega, kar so mi ponudili? Smo partnerji ali smo vsak na svojem bregu? Zelo veliko se sprašujem o teh stvareh. Se mi zdi, da mi ponudijo takšne stvari, za katere vedo, da jih bom zavrnila. Če pa jim jaz kaj ponudim, pa je ali prevelik proračun ali ni pravi termin ali me je škoda za ob desetih zvečer. Res ne vem, ali hočejo, da grem, ali pa jim je hudo, ker ne najdemo nič skupnega. Je pa dobro, če programski direktor dejavno sodeluje pri vseh programskih vsebinah. Kljub temu, da se vidi, da gre za malo neugodno situacijo, se celo dobro pogovarjamo. Najbrž zaradi tega, ker premoremo veliko humorja. Jaz v takšnih primerih tudi nič ne zamerim. Ko se mi poskuša direktor izmuzniti na hodniku, takoj pospešim korak in pristopim do njega in ga vprašam, kako je kaj danes (smeh).

Se vam direktor pogosto izmika na hodniku?
Ja, včasih se mi zdi, da bi šel najraje čim prej dol po stopnicah, da se ne bi srečala. Najbrž je to nekakšna slaba vest, ker se ve, da sem jaz tukaj. In ve se, kaj znam početi in kaj bi počela. Odgovorni urednik razvedrilnega programa je rekel, da imam možnost, da pripravim kakšno "info-tainment" oddajo, ker Piramide junija ne bo več. Včasih se pogovarjajo z mano, a imam občutek, da nobeden izmed njih ne misli silno resno.

Torej imate le občutek, da vas imaju tu le zato, da jim ne bi ušli kam drugam?
Morda res mislijo, da smo vsi tako lojalni, da bomo kar ostali tu. Na srečo imam veliko kreativnega dela v delovni skupini EBU, kjer spoštujejo moje predloge in zamisli in to moje delo generalni direktor tudi ceni in podpira.

Kakšno funkcijo imate sploh danes na RTV?
Tu sem vodja projektov. Sicer sem mislila, da bo več večjih projektov, a je potem direktor dobil pomočnika, ki je prevzel te velike projekte. Imela pa sem tudi tečaje za voditelje in organizirala delavnico s tujimi predavatelji. V osnovi pa sem "programc" in bi rada še kaj delala na programu. In ta tišina, ki jo vedno zmoti kakšen pogovor, je že malo vprašljiva. Potemtakem bi bilo bolje, da bi bila samo tišina, takrat bi res vedela, da samo še čakajo, da bom šla. Zdaj pa mi dajejo "feedback", ki se ga ne morem okleniti.

Veliko je bilo govora o političnih pritiskih na RTV. Ste jih vi kdaj osebno začutili?
Meni je sicer takrat zvezala roke Mojca Menart, ki je bila programska direktorica in so jo tja postavili levičarji. V šali sem takrat dejala, da če že levica z menoj tako ravna, kako bo šele desnica (smeh). Mogoče sem malo naivna, ampak to sem rada, ker tako več doživim – zdi se mi, da bolj kot realen pritisk so problem prestrašeni ljudje.

Govorite o namišljenih političnih pritiskih?
Domnevam lahko, da je moja zgodba drugačna od tiste na informativnem programu. Ampak res dvomim, da nekdo kar naprej kliče v to hišo. Mislim, da je bolj problem v tem, da nekateri mislijo, da morajo kaj narediti tako in ne drugače, da bodo zadovoljili neka pričakovanja oblasti. Nevarnejša od cenzure je avtocenzura.

Pod katerim šefom ste se počutili najbolje?
Janezom Lombergarjem. On je bil odličen poznavalec in ustvarjalec programa, znal je brati predloge in znal je prebrati ljudi. Z njim smo skupaj naredili tri pilote oddaje Čez planke, od katerih si je vse ogledal in intenzivno sodeloval. Še posebej pa zaradi skupne presoje o kakovosti koncepta oddaje Res je, ko mi je bila dala možnost celotne pahljače ustvarjalnosti, s katero smo šli s prvo oddajo kar neposredno v program. Stal je za vsemi našimi programskimi vsebinami in bil pogosto tudi njihov pobudnik.

Ste zelo odprto liberalni. V nekem intervjuju ste dejali, da bi legalizirali javne hiše in homoseksualne poroke ter da se vam zdi ponesrečeno, da na takšen način (referendum) odločamo o oplojevanju samskih žensk. Ali odkrito podpirate katero od političnih strank?
Stranke konkretno ne. Podpiram pa programe in odločitve.

Po načelih sodeč bi vas lahko uvrstili bolj na levo stran – ali pač?
Ko odločamo o svobodi nekoga drugega, ne smemo gledati skozi neko politično stranko, predsodke ali ideologijo. Tu se mi zdi, da je treba biti res napreden. Ta načela še danes podpiram in tudi živim na tak način. Že nekaj časa se močno vrača mentaliteta krščanskih vrednot ... vsak naj ima svojega boga. Nihče ne more pridigati drugim o svojem bogu, enem in edinem, če pa je nekdo lahko tudi zenovec, budist ali karkoli drugega. Če pa ima nekdo občutek, da ga čuva angel na rami, pa toliko bolje. Ideološki pristop k temu pa se mi zdi nekorekten – da se delimo na verne, neverne, liberalce, konservativce. Bojim se dvojne morale. Bojim se, da bi pri spovedi dobila odpustek, ko bi kaj narobe naredila in bi šla zmolit očenaš ... in vse bi bilo rešeno. Imam svojo vest in ta mi zadostuje. Ne potrebujem ne marskističnih krožkov ne spovednic. Jaz želim sama s sabo opraviti in drugim želim samo dobro. Strah me je preplašenih ljudi.

Vas je kdaj bolj aktivno zanimala politka? Ali pa mogoče v prihodnosti?
Me je že, me še in mislim, da me tudi še bo. Ne vem pa, kako bom zmogla živeti v teh floskulah, ker sem zelo konkreten človek.

Pa so vam že kaj ponujali v tej smeri? Lahko navedete kakšen primer?
Lahko vam dam primer in povem, da so bili to levi in desni.

S politiki pa baje tudi prijateljujete. Nam lahko izdate kakšna konkretna imena?
Z nekaterimi se vikam, z drugimi pa se tudi tikam. Tikam se tudi z nekaterimi, ki jih vidim manj, z nekaterimi, ki kdaj kosijo z menoj, pa se tudi vikam. Nazadnje sem šla na zajtrk z Borutom Pahorjem. Janeza Janšo recimo poznam še iz časov, ko sem bila moderatorka njegovih prvih volilnih nastopov. Odvisno, kaj hočejo od mene – če se bom v nečem našla, bodo tudi to dobili. Takrat sem kampanjo vodila tako za Janšo kot tudi za LDS in sem se z vsemi odlično razumela.

Slovite po tem, da imate slog in eleganco, ki se kažeta od znotraj ven. In kot ste sami nekoč izjavili, "ne date vsakomur". Kaj naj bi pravzaprav to pomenilo, oziroma na koga se nanaša? Je treba biti v življenju selektiven, da se ohrani slog?
Marsikje je treba delati selekcije in to zato, da imaš več časa za ljudi in stvari, ki te res zanimajo. Zelo pomembno se mi zdi, da imaš sebe rad in spoštuješ drugega. Da ne daš vsakomur, pomeni tudi, da ne daš vsakomur možnosti – da si lahko izbereš. Ko govorim o eleganci, ne govorim samo o vizualni, ampak tudi o karakterni. Eleganca je čistost v pristopu. Meni je zelo dragoceno, če se mi ljudje odprejo. Najlažje je odreagirati neumno in spontano. Eleganca pa nam omogoča, da se pogovarjamo deset, dvajset let, namesto da se spremo po petih letih.

Bi svoji hčeri pustili na lepotno operacijo, če bi vas vprašala za nasvet?
Ja, bi ji. O tem sva se že velikokrat pogovarjali in ona je eden od tistih ljudi, ki so zelo proti (smeh). Če bi šlo res za neki problem, potem ja – če pa bi šlo za kaprico, pa mislim, da bi se dalo rešiti s pogovorom.

Kje pa je meja lepotnih posegov? Starost, kompleksi ...?
Vsak si jo postavi sam. Vas bi mogoče motila štrleča ušesa, jaz pa bi vam ravno zaradi tega lahko dala kompliment.

Dober primer pretiravanja, ki vodi v obsesijo, je recimo Michael Jackson.
Ja, grozljivka. To so lahko tudi obsesije. Če hočeš nenehoma nekaj popravljati, najbrž nisi sam s sabo čisto spravljen in na tak način poskušajo ljudje popravljati tudi dogodke. Če ima ženska premajhne ali prevelike prsi, pa naj si jih poveča ali pomanjša. Ampak, če ti pa nekaj "špehca" malo čez hlače rine in potem začneš popravljati vse po vrsti, se pa hitro lahko uloviš v past. Saj sem imela tudi sama lepotno korekcijo ... se mi zdi, da se tu še vedno preveč radi ukvarjamo z drugimi in da je to pri nas še vedno tabu tema. Potem pa naši pravijo kako "fejst baba" je za svoja leta Sophia Loren in ne vedo, da je imela izkušnje z izjemnim strokovnjakom – ampak, ker je iz tujine, ji je to oproščeno. Našim ženskam pa bodo to očitali! Pri nas to ni tako ne pogosto – lepotne popravke imajo tudi politiki, gospodarstveniki in drugi, tako ženske kot tudi moški. Pa kaj?

Tolerirate lepotne posege tudi pri moških?
Bolj ne (smeh). Če si moški zmanjša kakšen strašen podbradek, to že. Vendar zdaj si vgrajujejo prsne in ritne mišice – to mi pa ni všeč. Sem za korekcije, ne pa za ponovno stvaritev lastnega telesa. Kot ste že povedali, lahko to res vodi v čisto obsesijo.

Ste bolj za metroseksualce ali bolj za kavbojski tip moškega stare šole?
Sicer je lepo videti, da je moški negovan in da ima rad vodo (smeh)! Tudi ne maram dolgih in zanemarjenih brad. Da pa bi se depiliral in mazal z vsemi možnimi kremami in tako porabil več časa v kopalnici kot jaz – to pa ne! So mi bolj všeč takšni, ki znajo konja zajahati (smeh)!

Je težko iti na zmenek z Mišo Molk? Se vam zaradi strahospoštovanja avtomatično podredijo ali vas ravno zaradi tega poskušajo nadvladati?
Tudi jaz sem po navadi na prvem zmenku preplašena in tako sploh ne bi opazila, da je "on" tudi. Rešuje me to, da se znam iz sebe tudi ponorčevati. Verjetno pa zaradi tega, ker sicer le navzen delujem bolj kot tank, morda kakšen do mene ni pristopil. Z nekim moškim, s katerim sem se dobivala, sem imela občutek, da nikoli ni bil spontan v pogovoru, ampak da si je izbiral teme, da se je vsakič prej pripravil na klepet. Nekateri se hočejo tako izkazati, drugi pa malo poniknejo.

Nam poveste kakšen konkreten primer, ko ste si želeli, da bi bilo večera čim prej konec?
Kakšne zelo osebne ne bom povedala. Lahko pa povem, da ko sem bila zelo bolna z vročino, mi je neki moški privlekel nešteto sestavin, da mi bo kuhal. In je res kuhal ... dve uri! Medtem ko mi je umazal celo kuhinjo, sem skoraj zaspala. Takrat sem videla, da mu gre bolj za to, da se pokaže, kaj in kako zna. Na koncu nisem mogla pojesti aranžirane pojedine, ker sem imela že vsega "poln kufer". Mogoče sva po tistem kdaj šla še na kakšno kavo, ampak iz tega ni bilo kaj več, ker sem dobila občutek, da se je prišel razkazovat, ne pa "cajtat" mojo gripo.

Se honararji na RTV še vedno ne razlikujejo med sabo glede na zvezde, ikone, ki prinašajo gledanost in kvaliteto, in tiste druge? Nekoč ste dejali, da je vse skupaj preveč podobno veleblagovnici namesto butiku. In da ni razlik tam, kjer bi bile potrebne.
To se je malo spremenilo v zadnjih letih, ko se je vzpostavil trg prehajanja televizijskih zvezd na konkurenčne televizije – tako imenovana kraja zvezd. Tako da se človeka danes plačuje glede na iztržek, ki ga ima televizija od njega, na lojalnost in na čas, v katerem se določena oddaja prikazuje. Sašo Hribar, Lado Bizovičar, Jonas, Erika Žnidaršič in podobni so malce razburkali ta trg, da so te honorarji postali takšni, kakršni bi morali biti. Moj absurd je, da sem v službi, ker bi morala biti zunaj na trgu in biti dobro plačana in delati. Dober voditelj mora biti na trgu! Ampak po navadi je premalo oddaj. Zdaj ne vemo, kaj bo počel Jonas, ko bo konec Milijonarja, in kaj bo počela Erika, ko bo konec Piramide.

Ste na slovenski televiziji morda opazili kakšno svojo naslednjico? Katera je iz pravega testa?
Zadnje čase zelo prepoznavna je Bernarda Žarn, ki dela vse – ampak je čisto drugačna kot jaz. Sicer sva dobri prijateljici, a ne bo zasedla mojega mesta, ker je popolnoma drugačna. Bernarda postaja nekako obraz nacionalne televizije. Mojca Mavec pa tudi spet na čisto drug način – ona se mi zdi veliko boljša na terenu kot v studiu.

Kaj pa voditeljica NLP, Tjaša Železnik, ki je sicer igralka?
Joj, ne vem, če je bila to dobra izbira ... ne vem, kaj so imeli v mislih, ko so dali skupaj ta par. Onadva se očitno ne ujemata.

Veliko se je govorilo, da so gledalci zelo nenaklonjeni še posebej novemu voditelju Dejanu Pevčeviću.
On je bil vržen v prevelike čevlje. Nobene prave možnosti ni imel. Voditelj ali novinar mora biti zelo radoveden in prej se moraš pripraviti ter se oborožiti z znanjem. Ne vem, če sta onadva dovolj radovedna. Zdaj bo Tjaša nekaj časa sama, tako da bomo videli, ali jo je on oviral ali ne.

Kaj pa Jurij Zrnec in Lado Bizovičar kot nov televizijski tandem?
Tega sem se sicer zelo veselila, ker takšnih stvari pri nas manjka. Oddajo bi jaz sicer skrajšala – vem pa, da je tako dolga zato, da konkurira Mariu Galuniču. Lado je zelo prodoren sogovornik in bi se lahko izpilil za dobrega voditelja, pa se mi zdi, da se včasih malo šemi. Jurij Zrnec je izjemen imitator, vendar se mi nekateri štosi zdijo otročji. Njuna oddaja je "mix of everything". Všeč mi je, ker ni nobene avtocenzure ... se mi pa zdi oddaja malo razcefrana, pa kljub temu nujna na medijskem prizorišču.

V Sloveniji je že od nekdaj eden od nacionalnih športov metanje polen pod noge. Imate v slovenskem medijskem prostoru več prijateljev ali več sovražnikov?
Bom povzela besede Marlenne Dietrich, ki je rekla: "Nekateri so me tako ljubili, da so me drugi sovražili." Moraš jim biti strašno simpatičen ali pa strašno antipatičen. Če kdo reče: "Ta je pa lušna," ali pa: "Ta je pa fajn človek," potem že vem, da to ni vse skupaj nič.

Se pravi je pomembno, da je burna reakcija, ne glede na to, kakšna je?
Tako je!

Kakšno glasbo radi poslušate?
Gotan Project, Melisso Ethridge, Thievery Corporation, Air, Buddha Bar, kadar kuham ali telovadim. Pa tudi Marija pomagaj od Pankrtov mi kdaj prav pride.

Kateri je vaš najlubši filmski igralec in zakaj?
Jack Nicholson, za katerega drugi govorijo, da je zavaljen prasec – meni pa je ravno to všeč! Z njim pa bi res šla na večerjo in bi se mu najbrž zelo hitro tudi usedla v naročje (smeh)!

Kakšno oddajo bi radi vodili danes?
Vodila bi oddajo v stilu Oprah show, zelo odprto, v sproščenem okolju, mogoče kar v kakšnem klubu ob kavi. Ravno zdaj imam tu pred sabo shemo za novo oddajo z delovnim naslovom Mišin rdeči kavč, kjer bi se z gosti pogovarjali o fobijah in problemih, ki nas pestijo vsak dan – od paničnih napadov do depresij. Mislim, da je glavni problem, ker se ljudje v večini primerov ne vedo, na koga se obrniti. Oddaja na Kanalu A Katarina se mi je zdela ponesrečena, ker so imeli za resne teme, kot je nasilje, v studiju gostjo Sanjo Grohar, ker ji je njen fant enkrat eno primazal. To se mi zdi degradacija tako pomembne teme.