Sončno dopoldne. Lenobno sva si sedela nasproti in si malo gledala v oči, malo pa mižala. Prah je brezčasno lebdel nad mizo in svetloba se je lomila v kozarcih, polnih albanskega konjaka. Ni bilo prezgodaj. Temu je vedno sledila ljubezen. In vedno sva poslušala glasbo, ki ni bila ne mirna ne predivja, ampak polna zgodnjega poletja. Tako je bilo tistega julija vsak dan in upal sem, da se bo navada razvlekla v jesen, zimo, novo pomlad … ko je nenadoma kratko zacingljal telefon, ki je ležal na kupu starih časopisov. Dvignila se je, da bi mi ga podala, a ji je roka zastala in pred mano je na glas prebrala sporočilo, ki mi ga je poslala plavolasa Inge iz Linkopinga, švedskega študentskega mesta. ''Halo, naslednji teden grem na izobraževanje v Avstrijo. Če imaš kaj časa, bi lahko delila mednarodne izkušnje. Še vedno se spominjam slovanske duše in praslovanskega telesa.'' To je prebrala dvakrat, ker me je med prvim prebiranjem popadel zelo suh kašelj.

Aha, nekdo je zaloten. © iStockphoto

Inge je bila kakšni dve leti moja občasna ljubimka. Spoznala sva se na podiplomskem študiju, potem pa sva tu in tam delila mednarodne izkušnje na zakotnih kongresih, kjer je bilo dovolj časa za temeljito izmenjavo. Potem sva si oba sčasoma našla stalna partnerja, a ji je očitno postalo dolgčas ali pa je pač bila skandinavsko nenasitna. Lana je vedela za mojo občasno romanco, zato je njen palec brez obotavljanja pritisnil ukaz ''prikaži sporočilo''.

''Saj veš, kaj moraš storiti. Ni treba pred mano,'' je rekla z mešanico odločnosti, grožnje in neomajnosti. Vedel sem, kaj moram storiti in ni mi bilo težko, ker je bila Inge del kongresnega turizma, ki sem se ga dodobra naužil, zato sem hotel ohraniti spomine nedotaknjene. Pa tudi za razmerje z Lano sem si želel, da bi se razvleklo v jesen, zimo, novo pomlad … Vendar me je ta kirurško hladen poseg v zasebnost dodobra razburil in koledar se je zazdel nenadoma dolg kot polarna zima.

Odpredaval sem ji, da se tuje pošte, tujih sporočil in tujih pornografskih posnetkov za domačo rabo pač ne gleda. Omenil sem pravico do zasebnosti kot temelj medsebojnega spoštovanja v odnosu in kot eno osnovnih pridobitev demokracije. Nekaj, kar je samoumevno in se ne izkorišča za potrditev ali ovržbo sumničenj. Navrgel sem še bolečino iz otroštva, ko je moj dnevnik starejši brat razmnožil v tridesetih izvodih in jih razdelil vsem mojim sošolcem kot dokaz, da sem rahločutna ustvarjalna duša in naj me zato nehajo dražiti in pretepati med odmori. Vrnila mi je z nekaj citati o ljubezni in s traktatom o tem, da si dva v odnosu nimata česa skrivati. Če nimam slabe vesti, se tega ne bi smel bati, je trdila. ''Seveda, če pa jo imaš, potem je najbolje, da ti tudi jaz neham pošiljati sporočila,'' je zaključila.

Radovedneži so učinkovitejši od tajnih služb. © iStockphoto

Potem ko sem izpil še dva albanska konjaka in omamil jezo, sem začel razmišljati o njeni trditvi, da si nimava česa skrivati. Je to res? Je res njena stvar, če mi moj prijatelj ali prijateljica piše o tem, da se je zapletel v trikotnik, in ne ve, v kateri kot bi se skril?

Preberite še:

Pasti, če hodite s seks bombo Ko stopi na nudistično plažo moški Kako ji povedati, da je debela?

Jo res briga, če imam v telefonu shranjena nežna sporočila nekdanjih ljubezni, ki jih ne bom nikoli več videl? Mar ne sme imeti slehernik majhnih skrivnosti?

Zvečer, ko sem strmel v svetleče zvezde na stropu, sem razmišljal, ali si res tako zelo zaupava, da branje partnerjevih sporočil ni brezsramen vdor v zasebnost, ampak dokaz popolne predanosti. Ali si tako malo zaupava, da branje partnerjevih sporočil pomeni zaščito pred negotovo prihodnostjo? Je to eno izmed vprašanj, na katero spet ni odgovora?