Ivan Ivačič, prva slovenska tv-zvezda

Razstava, ki je do konca letošnjega leta na ogled v Radovljici, je že druga, ki govori o življenju Ivana Ivačiča. V Posavskem muzeju Brežice so namreč 28. marca, na dan obletnice njegovega rojstva, na spletu odprli prvo razstavo o njem, kajti Ivačič se je rodil na Zdolah pri Krškem. Zdaj to razstavo selijo v Radovljico, hkrati pa Ivačič ostaja tudi v Brežicah kot del večje razstave Po Posavju z žlico in čašo, ki začenja nov cikel ČUTI: 1 – OKUS. Ivan Ivačič je tako del prireditev, ki častijo prehransko dediščino in »podpirajo« Slovenijo kot nosilko naziva Evropska gastronomska regija 2021.

V času od odprtja prve muzejske vitrine marca 2021 je Peter Ivačič, sin mojstra Ivačiča, Posavskemu muzeju Brežice podaril večje število očetovih predmetov, ki so jih postavili na ogled na obeh razstavah. Razstavi bogatijo tudi kuharske oddaje iz arhiva RTV Slovenija, ki prikazujejo njegovo iznajdljivost, šarm in mojstrstvo.

Razstava v radovljiški Šivčevi hiši je sestavljena iz dveh delov in povezuje mesti Radovljica in Brežice, članici Združenja zgodovinskih mest Slovenije in je prvi letošnji dogodek kulturno-zgodovinskega abonmaja.
Prvi del so, kot smo že navedli, zasnovali v Posavskem muzeju Brežice, drugega pa v Muzejih radovljiške občine. V Radovljici je namreč Ivačič živel 12 let, od leta 1972 do leta 1984, v Radovljici pa je tudi pokopan.

Sodeloval tudi pri nastajanju jušne kocke in majoneze

Zgodovinarka Mihaela Kovačič je ob tej priložnosti zapisala tudi Ivačičev življenjepis. Rodil 28. marca 1921 na Zdolah pri Krškem, kot prvi od petih otrok. Ljubezen do kuhanja mu je bila položena v zibelko, saj je mati zelo dobro pekla peciva. Po končani srednji gostinski šoli za kuharje v Zagrebu je slaščičarsko znanje nadgradil v Opatiji, opravil je tudi strokovni izpit za kuharja in pridobil naziv mojster kuharstva in kulinarike. Med 2. svetovno vojno je bil vpoklican v nemško vojsko, odkoder je odšel v rusko ujetništo. Po vrnitvi in končani vojni je nabiral kuharske izkušnje v Dobrni, Rogaški Slatini, ljubljanskem hotelu Bellevue in na Pohorju, tri leta je bil tudi šef kuhinje v hotelu Korotan na Jezerskem.

Pogosto je za predsednika takratne Jugoslavije Josipa Broza – Tita in obiske državnikov kuhal na Brdu pri Kranju in Brionih. Na Gostinskem šolskem centru v Ljubljani, kjer je poučeval strokovne predmete, je vzgojil vrsto dobrih kuharjev. V 60-ih in 70-ih letih je sodeloval pri razvijanju tehnologij za proizvodnjo živil v različnih podjetjih, večkrat odšel v tujino na izobraževanja v podjetji Tuborg in Heinz ter sodeloval pri nastajanju jušne kocke Argo in majoneze Thomy. Od leta 1960 so njegov šarm, iznajdljivost, smisel za humor in kuharsko znanje spoznavale tudi slovenske gospodinje in njihovi možje pred televizijskimi zasloni. Na RTV Ljubljana je do 1975 snemal tematske kuharske oddaje, kjer je kuhal v živo. Leta 1965 je izdal prvo kuharsko knjigo, ki je do danes izšla že v desetih dopolnjenih izdajah.

Uporabil je izjemno veliko posode

Njegova prva kuharska knjiga je izšla leta 1965, z njo pa je želel gospodinjam približati kuhinjo. Najbolj znana, sploh med Posavci, je, kot je zapisala kustosinja Posavskega muzeja Maja Marinčič, avtorica razstave v Brežicah, zdolska gobova juha. Avtorica razstave navaja, da jo je Ivačič pogosto pripravljal, "ko se je vračal v njemu ljubo Posavje, predvsem na Zdole. Velikokrat je zavihtel kuhalnico z lokalnimi gospodinjami, ki so rade kuhale z njim. Večina gospodinj se spominja, da je Ivan pri kuhanju uporabil izjemno veliko posode, ki so jo morale na koncu one pomivati."

Pravila obnašanja iz leta 1965

V prvi izdaji kuharske knjige je Ivačič uvodoma napisal kar eno stran in pol nasvetov, kako se obnašamo v gosteh. Ne bi bilo slabo, če bi jih še kdaj prebrali in nato seveda tudi upoštevali. Prepisali smo jih le nekaj.

Kadar si povabljen, pridi točno, raje kako minuto prej. S tem da zamudiš, delaš iz sebe posebneža, gostitelju pa povzročiš dodatno delo. Opravičljivi so le resni izgovori. Če pa si že zamudil, vstopi tiho in ne moti drugih pri jedi. Ne moreš namreč zahtevati, da se vsi po vrsti s tabo rokujejo, posebno še, če ravno jedo ocvrte piščance "po domače"...

Spij le en aperitiv. Posebej pri večerji ne razpravljaj o dnevnih težavah in o službi. Začetne jedi vzemi malo, čeprav si lačen, sice ne boš mogel slediti celotni pogostitvi. Jemlji od kraja in ne jej samo tistega, česar nimaš doma. Ne govori in ne poj s polnimi usti.

Star slovenski pregovor pravi, da lahko po juhi spiješ 40 dežnih kapelj vina. Ni prav, če že prvi kozarec mešaš z mineralno vodo. S kozarcem, v katerem je več kot pol mineralne vode, tudi ne nazdravljamo. Pij v majhnih požirkih.

Meso reži po malem in ga jej obenem s prikuho.

Pri mesnih jedeh uporabljaj vilice in nož. Pazi, da ta ne bo škripal, ko z njim režeš. Če je top, ne jemlji svojega žepnega na pomoč...

Če ne ješ perutnine s kožico, jo neopazno odstrani. Tudi če v jedi kaj najdeš, kar ne sodi vanjo, tega ne kaži naokrog, ampak porini na rob krožnika in se delaj, ko da ješ naprej...
Ne smej se ljudem, ki jedo žabje krake, polže, kljunačevo drobovino in podobno, in ne jemlji jim z neprimernimi pripombami apetita. S tem izkazuješ le svojo ozkost.
Vsekakor se prilagodi družbi in ne bodi posebno fin...

Če imaš dieto, to tiho povej in jej pač tisto, kar smeš. Gostov res ne zanima, ali imaš čir na želodcu ali na dvanajsterniku in kako je potekala tvoja zadnja operacija.

Bingljati z nogami ni lepo. Tudi sezuvati se ne smeš, čeprav te čevlji tiščijo.

Jej in pij le toliko, da ti ne bo slabo. Če te je pijača prevarila in ne stojiš več trdno na nogah, se potrudi, da neopazno izgineš...

Šele h kavi lahko prižgeš cigareto.

S kavo je pogostitev za naše pojme končana. In če nisi izrecno povabljen, da ostani, je prav, da odideš. Seveda prej pohvali pogostitev in pozdravi gostitelja in navzoče.