»Želim si, da bi poznal odgovor na vprašanje, kje je potencial slovenskega lesa, a je problematika slovenskega lesarstva globlja,« je priznal Aleš Malnarič, univerzitetni diplomirani inženir lesarstva, predavatelj iz Šolskega centra Škofja Loka, v sklopu katerega deluje tudi Medpodjetniški izobraževalni center. Kot edini na Gorenjskem izobražujejo redne in izredne študente lesarstva in strojništva. Ti že med študijem in pozneje v svojih diplomskih nalogah s pomočjo mentorjev v podjetjih rešujejo realne težave. Na škofjeloški srednji lesarski šoli imajo denimo triletna programa za mizarja in za deficitarni poklic tapetnik. Za slednjega morajo skrbeti, da ne zamre.
Srednja šola za lesarstvo že peto leto sodeluje tudi z arhitektom, kar se, kot pravi Malnarič, pozna tako pri procesih in tudi izdelkih. Vrhunski primer izdelka so glasbila, kjer je potrebno imeti najvišje oblike znanja o lesu, v Škofji Loki pa so se denimo lotili izdelave lesene kadi, pri kateri so lesarjem na pomoč priskočili tudi strojniki. »Razvijamo inovativne učne procese, da bi znanje podajali čimbolj učinkovito in spodbujali ustvarjalnost dijakov,« je poudaril Malnarič in omenil tekmovanja Euroskills, na katerih je potrebna izredna natančnost pri izvedbi po čisto določenem načrtu, a tudi iznajdljivost: in prav tu se izkaže inovativnost. Med zanimivejšimi projekti je Malnarič omenil sodelovanje na dnevih kulturne dediščine, ko so dijaki izdelovali različne predmete iz naplavljenega lesa, Lesni feniks, ko so iz propadlega kozolca izdelali uporabne predmete, in Rdečo piko, ko vsak dijak dobi »en ploh« iz podarjene smreke, na katero je logar vtisnil znamenje: vsi dijaki so nato še z večjim spoštovanjem do veličastnega drevesa napravili svoj izdelek.
Zanimive izdelke in podjetništvo, ki se ga lotevajo mladi v okviru projekta Moje podjetje, je v nadaljevanju predstavila Špela Pezdir, lani dijakinja srednje lesarske šole, zdaj pa študentka višje strokovne šole v Škofji Loki. Z arhitektom Dimitrijem Jerajem sodelujejo pri zasnovi izdelkov, navdihe so iskali tudi na izletih v Planico in Benetke. »Prihodnost je v lesu, za uresničitev pa smo pomembni mi,« je poudarila študentka Špela Pezdir in opozorila, da se da tudi v lesarstvu dobiti službo, ki je dobro plačana, mnogi pa se odločajo za lastno poslovno pot. Podobno meni Aleš Malnarič: potencial slovenskega lesa je v ljudeh oziroma v vsakem od nas in od nas je odvisno, kako ga bomo izkoristili. »Kaj bomo s potencialom, ki ga razvijamo v šoli?«, je zato vprašal udeležence okrogle mize v Mestni knjižnici Kranj.
Milijoni za podjetja s projekti
Danilo Anton Ranc, generalni direktor Direktorata za lesarstvo, je pojasnil, da v Sloveniji posekamo letno 5 milijonov kubičnih metrov lesa, kar štiri milijone pa ga nepredelanega izvozimo. Cilji Direktorata za lesarstvo so do leta 2030 povečati količino doma predelanega lesa na tri milijone kubičnih metrov letno, prihodke od prodaje v lesni panogi na 2,5 milijarde evrov letno in število zaposlenih na vsaj 15.000. Pri tem si prizadevamo predvsem za večjo predelavo domačega lesa v končne izdelke z visoko dodano vrednostjo, ki prinašajo tudi nova delovna mesta ter višji in boljši življenjski standard. Za dosego teh ciljev je bilo doslej lesno-predelovalni industriji oziroma podjetjem z zanimivimi projekti nakazano šest milijonov evrov, verjetno pa bosta na voljo še dva milijona in v naslednjih treh letih za dvig kompetenc še 27 milijonov evrov, je napovedal Ranc in navedel, kako se v Sloveniji spodbuja leseno gradnjo, da bi bili javni objekti zgrajeni iz vsaj 30 odstotkov lesa. Omenil je še prizadevanje mladih, da bi se v večji meri odločali za poklice v lesarstvu, temu pa bodo posvetili tudi prvi dan slovenskega lesarstva, ki ga bodo predvidoma organizirali 11. novembra na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.
Avstrijci dobijo subvencijo na les iz Slovenije
Da ne znamo izkoristiti lesa, je izpostavil tudi predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije Branko Meh, sicer tudi sam lesar, lastnik lesnega podjetja, ki je začel svojo pot prav v lesarski šoli v Škofji Loki. Slovenija je s 67-odstotno pogozdenostjo na četrtem mestu v Evropi, 72 odstotkov gozdov pa je v zasebni lasti. »Z lesnimi gospodarstvi v preteklosti nismo bili zadovoljni, nato smo ustanovili državno podjetje, da bi vzpostavili verigo od gozda do izdelka in vključili podjetja, mojstre obrti. A tudi zdaj slovenska podjetja nimajo hlodovine, saj jo po višji ceni kupijo tujci. Vse preveč se izvaža tudi samo žaganega lesa. Avstrijci denimo dobijo subvencijo na slovenski les,« je navedel Meh in se zavzel za oživitev lesnega podjetništva in vzpostavitev podjetja v Sloveniji, ki bi izdelovalo iverne plošče. Lesna in pohištvena panoga je v vzponu, podjetja se zavedajo, da morajo vzpostaviti drugačne poslovne modele in pridobiti izobražen kader, in samo upamo, da koronakriza lesarstva ne bo pokopala, je sklenil Meh.
»Dnevno dobivamo na našo šolo klice iz podjetij, da potrebujejo mizarje in tehnike, a tudi oblikovalce in inženirje. Tudi informatika prihaja na velika vrata in klasična proizvodnja se bo umaknila računalniško vodenim strojem. A nakup računalniškega stroja ni dovolj,« je opozoril Aleš Malnarič iz ŠC Škofja Loka in potrdil, da je med koronakrizo lesarstvo celo v vzponu, leseni izdelki pa so po njegovem mnenju postali bolj priljubljeni.
Direktor LIP Pohištvo Bohinj Niko Ravnik in dr. Jana Vilman, vodja projekta Uporabimo lokalni les pri Turizmu Bohinj, sta opozorila na primer dobre prakse, ko so v bohinjskem podjetju (ta ima zdaj proizvodne prostore v najemu, saj ustreznega večjega zemljišča v Bohinju zaenkrat ni) izdelali pohištvo iz domače smrekovine in ga priporočili lastnikom turističnih oziroma namestitvenih objektov. V tehnologiji smo zastali in tako nismo primerljivi z Avstrjci, od Avstrijcev tudi kupujemo zlepljene plošče, kajti te, ki jih kupujemo, so cenejše, kot če bi jih lepili sami. Kvaliteten les sicer lepimo tudi sami, je povedal Ravnik.
Zmoremo ustvarjati lastne zgodbe
Dr. Jana Vilman pa je opozorila, kako pomembno je, da turisti prepoznajo lokalno noto, zato tudi LIPP-u Bohinj nudijo podporo pri oblikovanje novih linij pohištva. Da je to prava pot, je potrdil tudi Branko Meh in navedel, kako se tega lotevajo na Tirolskem, kjer so turistične sobe opremljene z masivnim pohištvom. Tega izdelujejo številna podjetja, povezana z obrtniki, medtem ko se le odpad pri proizvodnji uporabi za kurivo.
»Obiskovalec naj takoj dobi občutek, da je les res tukaj doma, zato naj bodo igrala, avtobusne postaje, klopi, ograje iz lesa. In stavbe naj bodo iz lesa,« poudarja dr. Jana Vilman. Naslednji prostor, ki ga obiskovalec doživi, je nastanitveni obrat. »Tu se zopet sreča s konstrukcijo stavbe in opremo interierja. Bo videz spominjal na italijansko ali skandinavsko oblikovanje ali naj se v njem odslikava tradicija lokalnega okolja? Naši avstrijski sosedje gradijo imidž preko oblačil in interjerja, zavedajo se, kaj je pojmovano kot domačno in avstrijsko. Čeprav smo del alpskega prostora, zmoremo ustvarjati lastne zgodbe,« je prepričana dr. Jana Vilman.
Primer dobre prakse z oblikovanjem pohištva iz lesa slovenskega porekla za turistične nastanitve je predstavljen na razstavi Slovenski les in ustvarjalni izzivi, ki si jo je mogoče ogledati v Mestni knjižnici Kranj do 30. oktobra.