Gorenjski muzej, danes osrednja regionalna ustanova za varovanje premične dediščine na Gorenjskem, je svojo zgodbo kot spominski muzej začel leta 1953 prav v hiši, v kateri je zadnja leta živel in umrl dr. France Prešeren. Največje zasluge za predstavljanje Prešernovih nagrajencev gre kustosinji Bebi Jenčič (1948-2016), ki je skoraj 40 let vodila Prešernov spominski muzej, leta 1981 pa se je domislila, da bi predstavljali Prešernove nagrajence in izbor njihovih del.
Leta 1953 se je dogajalo
Za osvežitev, kaj se je dogajalo v letu 1953, je vse navzoče na včerajšnji slovesnosti ob odprtju nove razstave pred gradom Khislstein, kjer so osrednji razstavni prostori Gorenjskega muzeja, spomnila Jelena Justin, vodja programa Gorenjskega muzeja.
"Umrl je Stalin; končala se je Korejska vojna, katere posledice so vidne še danes; prišlo je do tržaške krize zaradi italijanske oblasti nad cono A; kronali so lani preminulo kraljico Elizabeto II; slavna Audrey Hepburn je zaslovela s filmom Rimske počitnice; izšel je prvi roman o legendarnem tajnem agentu Jamesu Bondu, roman Casino Royale; na vrhu Everesta je prvič v zgodovini stala človeška noga.
Kaj pa lokalno? Predvajana je bila črno-bela romantična komedija Vesna, ki je postala brezčasna in jo še danes z veseljem pogledamo; na trg brezalkoholnih pijač je prišla Cocta; Slavko Avsenik je v Ljubljani ustanovil trio in začela se je zgodba o uspehu; izšla je znamenita pesniška zbirka Pesmi štirih – Kajetana Koviča, Cirila Zlobca, Janeza Menarta in Toneta Pavčka.
V Kranju pa se je uradno začela zgodba ohranjanja kulturne dediščine. Skrb za dediščino je privilegij in čast, ki jo v Gorenjskem muzeju z vsem spoštovanjem do preteklosti opravljamo že 70 let. In hvala vam, ker to prepoznate!"
V muzeju so ključni ljudje
Navzoče sta pozdravila mag. Marjana Žibert, direktorica Gorenjskega muzeja (na fotografiji spodaj), in Janez Černe, podžupan Mestne občine Kranj, ki je ustanoviteljica muzeja. Oba sta se zaposlenim zahvalila za delo in tudi, kot je poudarila direktorica, v Gorenjskem muzeju usmerjeno spodbujanje pozitivnega odnosa do celotne kulturne dediščine. Kajti na podlagi zavedanja o preteklosti lahko razumemo sedanjost in prispevamo k stalnemu dialogu ter hkrati krepimo slovensko narodno zavest.
"Svoj prispevek dajemo kulturi, znanosti, šolstvu, turizmu in prostočasnim dejavnostim. Skrb za premično dediščino v Kranju ni stara le 70 let, Kranjčani so želeli ustanoviti muzej že na začetku 20. stoletja, takrat je bila narodna čitalnica središče kulturnega dogajanja v mestu in pobudnica za ustanovitev muzeja. Leta 1937 so Kranjčani ponovno začutili potrebo po predstavljanju svoje bogate zgodovine, a je njihove načrte prekrižala 2. svetovna vojna. Po vojni se je pri ustanavljanju muzeja izjemno angažiral prešernoslovec Črtomir Zorec, Gorenjski muzej je bil tako ustanovljen 1. januarja 1953. Takrat se je naš muzej, ki je svoje prve prostore imel v Prešernovi hiši, imenoval Mestni muzej, vodil ga je dr. Cene Avguštin, ki je bil hkrati tudi kustos, " je razložila mag. Marjana Žibert in v nadaljevanju naštela vse pomembne prelomnice.
Leta 1963 se je Mestni muzej združil z Muzejem revolucije v Gorenjski muzej Kranj, pred tem se mu je priključil še Pokrajinski muzej za Gorenjsko. Razstavne prostore je imel v Mestni hiši. Do leta 1993 je imel svoj sedež v kranjskem župnišču na Tavčarjevi ulici, nato v gradu Khislstein. Med obnovo grajskega kompleksa je imel muzej svoje upravne prostore na Savski 34, leta 2012 sta se uprava in strokovne službe preselila na Tomšičevo 42 oziroma Lovski dvorec, v gradu Khislstein pa so bili urejeni novi prostori za knjižnico, pedagoško dejavnost in razstave. Od leta 1996 so del Gorenjskega muzeja tudi muzeji v Bohinju, od leta 2020 pa Galerija Prešernovih nagrajencev.
"Muzej so zbirke, so izjemni predmeti lokalne in nacionalne dediščine, so številne razstave in katalogi, otroške delavnice, nešteta vodstva po razstavah. Kljub vsemu pa smo v muzeju ključni ljudje, ki uresničujemo njegovo poslanstvo in smo gibalo njegovega razvoja," je prepričana mag. Marjana Žibert in se posebej zahvalila zdajšnjemu kolektivu Gorenjskega muzeja, ustanoviteljici muzeja, Mestni občini Kranj (ta na leto, kot je omenil podžupan Černe, namenja skoraj 400 tisoč evrov), ministrstvu za kulturo in Občini Bohinj.
Naša dediščina nastaja doma, v naših skupnosti, ko se odločimo dragocen predmet, fotografijo, zgodbo, modrost, hišo, staro tovarno ohraniti za potomce. To je dediščina, s katero živimo in ji pripadamo, je sklenila direktorica.
Naslov včeraj odprte razstave, pri kateri so sodelovali prav vsi kustosi, zaposleni v Gorenjskem muzeju, je Ne hranimo v oblaku. A zakaj so ga izbrali? Temelj vsakega muzeja so predmeti. Zaradi zbiranja predmetov je muzej tudi nastal. So tisti, ki nam govorijo zgodbo preteklosti, ki nas določa. Muzealci hranijo predmete v skladiščih - muzejskih depojih. Ne moremo pa jih shraniti v oblaku, v virtualnem skladišču datotek in podatkov, po možnosti stacioniranem v Silicijevi dolini, so razložili avtorji razstave obiskovalcem na odprtju.
Kustosinja Anja Poštrak, ki je skupaj z mag. Barbaro Kalan vodila projekt razstave, je pojasnila, da so osnova razstave, ki je razdeljena na sedem sklopov, privlačne zgodbe izbranih predmetov, predmeti pa so tudi srce Gorenjskega muzeja.
"To niso naši najdragocenejši ali najbogatejši predmeti, ki jih hranimo, pa vseeno je bilo prvo merilo za njihov izbor ponos, bogastvo, bogastvo vsakdanjega življenja na Gorenjskem. Vsak predmet nosi tudi zgodbo svojega prihoda v muzej. Včasih se težko postavimo v čevlje predhodnikov, ki so na terenu zbirali predmete. Izvor predmetov je neznan in smo kar obupali, odkod smo jih dobili v muzej ... Z razstavo se tudi zahvaljujemo vsem, ki jim je bila pomembna skrb za premično kulturno dediščino, našim predhodnikom, kustosom Gorenjskega muzeja in vsem, ki jih imamo zabeležene v dokumentacijski mapi Nove pridobitve."
Priklon muzeju in zaposlenim
Velik aplavz si je ob koncu slavnostnega govora zaslužila mag. Barbara Ravnik (na fotografiji spodaj), ki je 15 let kot direktorica vodila Gorenjski muzej. Navzoče je prevzela z mislimi o dr. Francetu Prešernu in se pri tem navezala na govore profesorja Franceta Drolca ob Prešernovem grobu ob Trenutkih tišine na predvečer pesnikove smrti.
"Zdravljico nam zavidajo največji narodi na svetu in preko nje nam je želel Prešeren sporočiti toliko svojih spoznanj, da se jih le malokrat zavemo v vsej njihovi veličini... Sredi zime smo, v resnici, pa tudi v prenesenem pomenu, se lahko veselimo dobre letine. Z obletnico se zaokroži obdobje življenja, sklene se umetniški opus, odpadejo luskine civilnega. Ostanejo pa kategorije lepote in duha, ki jih bo tehtala zgodovina in ki bodo oplajale ljudi drugih časov in drugih okolij. Zato se želim tudi jaz prikloniti današnjemu slavljencu, Gorenjskemu muzeju, in njegovim zaposlenim, saj delate v duhu Prešerna za nas in naše potomce."
Razmišljala je tudi o vlogi muzeja v današnjih časih, ki ga sicer sproža že sam naslov razstave Mi ne hranimo v oblaku. "Oblak, to neotipljivo in v trenutku in oziroma po potrebi nedostopno skladišče marsičesa, si lahko razlagamo na več načinov, ne le digitalno. Saj poznamo frazem zidanje gradov v oblakih, ki daje posredno slutiti, koliko so ti gradovi vredni. Muzeji pa so tisti, ki edini skrbijo za trdne materialne dokaze o ljudeh, njihovih usodah, dogodkih v točno določenem času in prostoru. Seveda so tudi ti dokazi lahko žrtev napačnih razlag in interpretacij, a ker so materialni in skrbno hranjeni, omogočajo tudi nove razlage in spremenjene interpretacije," je dejala.
Komentirala je tudi spremembe v starem delu Kranja. "Ko se sprehodimo po Kranju od gimnazije do Pungarta, ali kdaj pomislimo, koliko lokalov in trgovin se je zamenjalo v času, do katerega nam seže spomin? Je še kateri ostal? Morda Jenkovi dežniki, kakšna gostilna in seveda Prešernovo gledališče. Večina se jih spreminja malodane z letnimi časi, ampak muzej je ostal, trdno v Prešernovi hiši in Mestni hiši ter skupaj z mlajšo sestro, Galerijo Prešernovih nagrajencev, zagotavlja, da Kranj upravičeno nosi naziv mesto kulture in Prešerna," je opozorila mag. Barbara Ravnik.
"V dneh, ko je veliki pesnik ob črkarski pravdi in novi pisariji Čopu ob boku definiral nujnost kultiviranja maternega jezika, da bi v teh krajih čez sto let in več ljudje znali še kaj drugega, kot to, kako se ovcam garje odpravljajo... V teh dneh je pesnik še znal razbičati temeljno spoznanje krivic in poniglavosti z mislimi kot so: Človek toliko velja, kot plača in Lani je slepar starino še prodajal, letos kupi si graščino. Al' danes še znamo? Si danes še upamo misliti s svojo glavo in tisto, kar mislimo, tudi povemo na glas?
Prešernu je totalni etični princip naročila že njegova mati s sporočilom, naj vendarle vselej vse na prav obrne. Že od tedaj odzvanja to sporočilo sinu za strašne odvetniške dni, ki ga še čakajo. Preko njegovega imena pa tudi nam. Prešeren ga je slišal. Ali ga slišimo tudi mi? Tako vsakdanje in zveličavno je postalo izpostavljanje le tisto slabo, kruto in izprijeno, iskati krivca izven sebe, ne da bi pomislili na posledice. Tako bi si želela, da bi zmogel vsak pri sebi sprejeti odločitev, ki nam jo ponuja Prešernova mati. Pri svojem delu in vsakdanjem početju iščimo dobro, pišimo kdaj tudi o lepem, blagem in poštenem. Naj bo to naš osebni prispevek ob slovenskem kulturnem prazniku. Vseh nas, ki nas muze niso poljubile, a sta nam vseeno dana um in srce."
Muzejskim kolegom je slavnostna govornica ob koncu namenila misel, ki jo je prebrala pred dnevi, in si jo, kot je poudarila, velja zapomniti. Prihodnost je zagotovljena tistim posameznikom in družbam, pri katerih so sanje pomembnejše od spominov. Sanje so kot semena svežih idej, te pa edine zagotavljajo napredek, če že ne preživetja.
Informacija še ni vednost
Špela Spanžel, vršilka dolžnosti direktorice direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo (na fotografiji spodaj), se je strinjala s slavnostno govornico, da brez srca in uma ne bi bilo kulturnih institucij. Pohvalila je sijajen naslov razstave in razložila, da ga je tudi sama brala dvojno.
"Tudi ko sem sama kot mlada kustosinja pripravnica delala izpit, so nas učili, da so predmeti srce muzeja, a od takrat se je zelo veliko spremenilo. Dobili smo novo Icomovo definicijo muzejev, ki govori o družbeni odgovornosti, o muzejih, ki so del okolja in se posvečajo komunikaciji navzven. Živimo tudi v povsem drugačni dobi, v dobi, v kateri je na voljo ogromno informacij. Informacije so nefiltrirane in so dostopne vsem.
Če parafraziram Mladena Dolarja, ki je zapisal, da informacija še ni vednost. In ta razlika med informacijami, med obiljem informacij, nefiltriranih, hitrih, vulgarnih, dnevnopolitičnih in med tem, kar pride ven kot vednost, kar je znanje, ki nam je ponujeno, je velika razlika. In tukaj vidimo tudi vlogo kulturnih institucij, ki v okolju delajo mnogo več kot samo hranijo predmete. So točke znanja, prostor srečevanj in vzgoje, in predvsem sami muzealci želijo veliko znanja, profesionalnosti, etike. O tem se veliko pogovarjamo, da je to tudi odsev današnjega časa. Priložnost za refleksijo ob 70-letnici in predvsem pogled vnaprej. Sedemdeset let za muzej je zelo kratka doba in veselimo se naslednjih desetletij," je sklenila in vsem navzočim zaželela prešerno praznovanje z odprto glavo in odprtim srcem ob rojstnem dnevu muzeja.