V Zgodbe naših mokrišč so se vključile občine Trzin, Medvode, Mengeš in Vodice in v vsaki od njih so na štirih lokalnih morkriščih storili nekaj, kar bo izboljšalo razmere. Ta lokalna mokrišča pogosto spregledamo ali pa označimo kot nepomembne dele narave, sta zapisali Nika Hrabar in Andreja Škvarč iz Zavoda RS za varstvo narave, ki je prav tako sodeloval v projektu.
V Hrašah so tako postavili opazovalnico, ki je stala 23 tisoč evrov, in jo je sofinancirala tudi občina Medvode. Iz nje je možno opazovati in fotografirati številne ptice, ki se tu zadržujejo le občasno ali pa vse leto.
Mokrišča so eden najbolj ogroženih in najhitreje izginjajočih življenjskih okolij. Nosijo številne pomembne funkcije v naravi, ki pa med prebivalstvom niso splošno poznane. Zato je pomembno, da Zgodbe naših mokrišč povečujejo ozaveščenost o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah mokrišč med lokalnim prebivalstvom ter krepijo aktivni pristop k dolgoročnemu in trajnostnemu ohranjanju mokrišč, so zapisali v utemeljitvi projekta Zgodbe naših mokrišč. Preko dogodkov, delavnic in izobraževanj za lokalne vodnike ter promocijskim materialom se bo zavedanje o biotski raznovrstnosti povečalo tudi med krajani, so prepričani na občini Medvode.
V leseni hraški ornitološki opazovalnici so nam v pomoč fotografije 15 ptic, ki jih je fotografiral Tone Trebar, fotograf in ljubitelj ptic. No, na območju hraških mlak so doslej zabeležili že več kot 100 vrst različnih ptic, največ pa jih je ob spomladanskih in jesenskih selitvah. Nekatere vrste, kot so denimo mali in čopasti ponirek, labod grbavec, čopasta črnica in mlakarica, pa tu tudi gnezdijo.
Domačinka Manca Šilar, ki se je v svoji diplomski nalogi ukvarjala z mlakama, in drugi raziskovalci so na mokrišču, ki je nastalo potem, ko je Agrokombinat Emona tam izkopal jami, kamor so odvažali gnojnico, našli še 30 vrst kačjih pastirjev, vsaj deset vrst metuljev, kačo belouško, netopirja in dvoživke.
