Kot nam je povedal Teodor Markoč, eden od treh turističnih vodnikov, so z vodenjem po rapalski meji, italijanski obrambni liniji, ki je na tem območju tekla od gore Črna prst preko sedla Vrh Bače, Soriške planine do Porezna in je je največje povezano območje gorskih utrdb pri nas, pričeli pred petimi leti. "To julijsko nedeljo nadomeščam svojega tasta, Jožeta Dakskoblerja, ki je prava legenda teh vodenj, in je tudi član zgodovinskega društva Rapalska meja, medtem ko sem sam v prostem času veliko ukvarjam z organizacijo gorskih tekov oziroma maratonov in ultramaratonov ..."
Ta turistični produkt, Voden pohod po rapalski meji, ki ob povratku vključuje domačo enolončnico v gostišču Lajnar, je nastajal postopoma ob sodelovanju omenjenega zgodovinskega društva in upravljalca smučišča, podjetja Soriška planina Alpventure, ki je pred tremi leti zgradilo gostišče Lajnar in uredilo kamp Soriška planina. V teh poletnih dneh sta tako gostišče kakor tudi kamp polna, med turisti pa prevladujejo tujci.
"Običajno pride na vodenje 10 radovednežev, a prišlo jih je tudi že 30, zato smo takrat organizirali dve vodenji. V preteklosti smo imeli tudi daljše pohode, na sedlo Vrh Bače, kjer je čudovita utrdba, a tak planinski pohod zahteva precej kondicije. Za ta voden ogled pa uporabljamo dvosedežnico, s katero se pripeljemo skoraj na vrh Lajnarja, sledi sprehod do vrha Lajnarja, Slatnika in Možica in nato pešačenje nazaj na Soriško planino. To je res sprehod in ker ni fizično naporen, je primeren tudi za mlajše. Pomembna pa je seveda ustrezna obutev. Veliko je sicer tudi navedenega na tablah, a živa pripoved je nekaj povsem drugega," je razložil Markoč in dodal, da na vodenjih poskušajo povedati manj znane zgodbe, zajeti nekaj zgodovine in pri tem ne biti suhoparni, predvsem pa izpostavljajo vztrajnost domačinov, ki želijo ostati na tem območju.
Rapallo, rapalska pogodba
Rapalska pogodba je bila podpisana 12. novembra 1920 v letoviškem mestu Rapallo blizu Genove, novo mejo, dolgo 250 kilometrov, pa so na terenu dokončno določili in označili z mejniki leta 1924. Potekala je po vrhovih: Peč-Jalovec-Triglav-Možic-Porezen-Blegoš-Črni Vrh nad Cerknim-Bevki-Hotedršica-Planina- Javornik- Biška gora- Griž- Snežnik-Kastav- vzhodno od Matulj v morje. V zgodovinske društvu Rapalska meja pravijo, da spoštujejo trpljenje slovenskega naroda med 2. svetovno vojno ter napore, ki so leta 1947 doprinesli k podpisu Pariške pogodbe ter ukinitvi rapalske meje. Takšne krivične meje danes k sreči ni več. Z okupacijo slovenskega ozemlja leta 1941 je namreč Italija rapalsko mejo državnopravno izničila in jo z razvodja med Črnim in Sredozemskim morjem premaknila južno od Save. Po 2. svetovni vojni je Italija še vztrajala na rapalski meji z argumentom, da takratne meje niso določili fašisti.
Ena od poti
S Soriške planine se nas je skupinica radovednežev pripeljala z dvosedežnico skorajda do vrha Lajnarja, kjer je bunker z litoželezno kupolo oziroma opazovalnico. Po ogledu vojašnice na Lajnarju smo se povzpeli še na Možic.
Razgledi so zares čudoviti, na Črno prst, pravi botanični vrt, ki je izredno bogat z vodnimi viri, na Porezen, Podbrdo, na Sorico ... Z Možica se nudi, kot je opozoril Markoč, tudi edini možni kraj, ko, ob ustrezni vidljivosti, vidiš hkrati Bohinjsko in Blejsko jezero. Lep dan je izkoristilo tudi več jadralnih padalcev, ki pa morajo biti zelo vešči, saj je, kot je poudaril vodnik, tu termika zahtevna.
Neverjetno se zdi, kako neki so Italijani pritovorili kar tri enake železne kupole, iz katerih so nato opazovali. Vsaka naj bi tehtala od 6 do 7 ton. Gradnja t. i. alpskega zidu je potekala od leta 1927 do leta 1940, in sicer so najprej zgradili poti oziroma mulatjere, nato pa v tajnosti utrdbe, zgradbe, bunkerje.
Na skali (na fotografiji zgoraj) je še vklesan napis: regiment alpinov, bataljon Belluno, ki so delali na trasi Lajnar–Možic leta 1929. Potem pa rimska številka 7 in za njo EF. Fašizem je prišel na oblast leta 1922 in sedem pomeni leto 29, sedmo leto ere fašizma.
Odnesli vse, kar se je dalo odnesti
V utrdbah so bivali tako navadni vojaki kot tudi častniki. No, navadni vojaki so bivali v vojašnici za 150 vojakov na 1550 metrov visokem Lajnarju, častniki pa v vojašnici iz lepo vklesanih kamnov pod Korom oziroma Možicem, ki ga zdaj zasedajo ovce. No, prav ste prebrali. Propadajoči objekt, ob katerem je neposrečeno obnovljena kapelica, ob kateri so imeli italijanski vojaki enkrat na teden tudi sveto mašo, ima v najemu pašna slupnost. Več deset ovac je postavalo ob stavbi in precej glasno opozarjalo nase, ker smo očitno zmotili njihov mir...
Ti objekti, v katerih so bodisi opazovali ali pa bivali vojaki vse dni v letu, so tako kot vsi drugi vojaški objekti v Sloveniji, v lasti ministrstva za obrambo. A očitno nikomur ni čisto jasno, kaj početi z njimi. Ker so jih planinci "zamenjali" za smetnjake, so jih upravljalci turističnih objektov s Soriške planine začeli zaklepati. Tako je pod ključem tudi vojašnica na Lajnarju, v kateri je lahko hkrati bivalo 150 navadnih vojakov. Opazovanje v opazovalnicah je potekalo skupaj tri ure, nato je sledil počitek v vojašnici, in nato spet opazovanje.
Iz vojaških objektov so sicer domačini odnesli vse, kar se je dalo odnesti. Železje so prodali, znano je, da so odstranili tudi žičnato ograjo. Bodike so poravnali, razpletli, navili so jo na kolute in nato prodali vinogradnikom na Primorskem. Zanimivo je, da za plačilo niso prejeli denarja, ampak vino, in da so se nekateri vrnili domov tudi brez vina, kajti pot je bila dolga in na poti se je vino pač posušilo...
Na srečo na rapalski meji ni neeskplodiranih ubojnih sredstev kot jih je še zdaj obilo na območju Soške fronte. In vojaški objekti na rapalski meji tudi nikoli niso služili v vojne namene, z žičnice jih tudi ni možno videti. Le tisti najbolj pozorni lahko opazijo nekaj mitraljeznic, ki pa so izjemno dobro skrite. Obstreljevanje torej sploh ne bi bilo možno.
Med t. i. nepristne ostanke blizu Možica pa sodi denimo voziček za žičnico (na fotografiji spodaj), ki so ga izvlekli iz grape pod Poreznom. Nedvomno je bilo potrebno veliko volje, da so ga namestili na mesto, kjer je delovala t. i. teleferika.
O tem, koliko vojakov je bilo nameščenih na rapalski meji, ni znano. V Podbrdu, ki je postal nekakšno središče italijanske oblasti, naj bi bilo službovalo več kot 2000 vojakov, skupaj pa naj bi tam živelo 3000 ljudi. Zdaj na primer v Podbrdu živi le 700 ljudi. Ključnega pomena pa je bila železnica, pomembna pa je bila vojašnica v Petrovem Brdu, ki je bila nekakšno počivališče za častnike. Pozneje so v tej stavbi uredili dom starostnikov in ga še dogradili.
Mali Pariz
V Podbrdu, kjer je danes igrišče, je bil nekoč dva metra globok bazen s premerom okoli 15 metrov. Zgrajen je bil leta 1930 kot okretnica za obračanje lokomotiv. Lokomotive so morale zaradi nove državne meje tu ustaviti in se vračati po isti poti. Po 2. svetovni vojni, ko tega obračališča niso več potrebovali, so ga napolnili z vodo. Vsi Podbrdčani so se tako v tem bazenu naučili plavati in še zdaj se imenuje igrišče na bazenu. Če boste kdaj na morju opazili koga, da plava v krogu, je zagotovo Podbrdčan, je z nasmeškom povedal vodnik.
Ko pa vojaki niso bili v službi, so odšli v Podbrdo oziroma Mali Pariz, Piccolo Parigi. Le zakaj? Tam so bile številne gostilne, po dosegljivih podatkih jih je bilo kar 17, in dve kinodvorani.
O tem, kako zelo ponosni so italijanski graditelji na svoje delo, pričajo obmejni kamni, saj so vsi podpisani. "To jim je dalo nadaljni zagon in motivacijo. En del zgodovine je ostal pozitiven, drugi pa mora nujno ostati kot opomnik, da do česa podobnega ne pride več. Mogoče prevečkrat pozabimo. Po 2. svetovni vojni je bilo veliko uničenega, kar je razumljivo, saj so domačini vse to težko prenašali. Tudi planinske koče so bile namenoma uničene, a tega ne moremo zameriti. Kar pa je še ostalo teh objektov, pa je prav, da vemo, zakaj so nastali in da ni to obdobje, na katerega moramo pozabiti, ampak se iz njega nekaj naučiti," je sklenil Teodor Markoč.
Google je za vsak dan spletnega dela od doma plačal od 400 do 800 dolarjev. V prvem mesecu sem od Googla doma prejel 21.758 $ in 29.467 $ zadnje plače za 3 ure dela na dan...glej več informacij .........>>>>>>>>> 𝐖𝐰𝐰.𝐂𝐚𝐬𝐡𝐝𝐨𝐰.𝐂𝐨𝐦
Odličen tematski izsek iz krajev, ki so tako blizu, pa tako daleč. Svoje doda še izseljevanje ter posledično nizka poseljenost in na zemljevidu dobimo nepoznano področje. ".. pot je bila dolga in na poti se je vino pač posušilo...". To… ...prikaži več so bili težki časi za ravninske pripeke nevajene ljudi.