Trinajstim radovednežem je lokalni turistični vodnik Edvard Gruden na hladno nedeljo, bilo je okoli ledišča, skoraj dve uri razkrival nadvse pestro zgodovino Kranja. Svojo pripoved je popestril z razlagami o imenih ulic, hiš in tudi o pomembnejših Kranjčanih. Z žalostjo je spregovoril o prestavljanju vodnjaka sv. Janeza Nepomuka, ki zdaj sploh ni več vodnjak, ker v njem vode, in je prepuščen v nemilost razposajenim otrokom ob zidu dvorišča gradu Khislstein.
V Kranju so ponosni na tri Plečnikove stvaritve. Najbolje se godi dvema: to je stopnišču, vodnjaku in arkadam ob prezbiteriju Roženvenske cerkve oziroma na vrhu Vodopivčeve ulice (nastali v letih 1954 in 1955) in pročelju Prešernovega gledališča s prepoznavnimi arkadami in lučmi. Stopnišče z vodnjakom, vrh katerega se iz petelina pretaka voda v kamnite posode, pa je tudi eden najbolj pogostih motivov mesta Kranj.
Precej slabše je s propadajočo Bežkovo vilo na Koroški cesti, ki so jo zgradili leta 1936 za zdravnika Jožeta Bežka. Mlajši brat zdravnika, Nikolaj Bežek, je bil Plečnikov študent in je pod njegovim mentorstvom oziroma tudi sam dizajniral Bežkovo vilo. Sedanji uporabniki oziroma lastniki, med njimi je tudi Planinsko društvo Kranj, naj ne bi bili zelo vzorni skrbniki. Vila je že dlje časa preurejena v pisarniške namene in za notranje prostore je poskrbljeno. Težava pa je zunanjost. Pred leti so sicer zamenjali streho in ustavili propadanje, a pročelje in ograja ne moreta biti nikomur v ponos, je bil kritičen vodnik Gruden.
V Bežkovi vili, ki se je na sprehodu sicer nismo ogledali od blizu, je bil prvotno urejen delovni prostor oziroma ordinacija in bivališče za samskega moškega. Njena navzven vidna posebnost je, da je spodnji del pročelja obdan s kamni, zgoraj je omet. Relief nad vhodnim portalom Bežkove vile je delo kiparja Lojzeta Dolinarja iz leta 1970: v njem je upodobil moškega, ki obira zdravilne rastline, in žensko, ki zdravi mladeniča, medtem ko je na sredini maska zdravnika Bežka, je pojasnil vodnik. V notranjosti pa je veliko opreme iz lesa, kajti Plečnik je imel les izredno rad in ga je uporabil, kjer ga je le mogel. No, njegova ljubezen do lesa izvira morda že iz dejstava, da je bil njegov oče tesar, pozneje, ko je delal v Gradcu, pa se ni izkazal le z natančnimi risbami, kot je zelo znano, ampak tudi z veliko sposobnostjo oblikovanja in uporabe lesa... V vili je lesena stena, stopnišče je leseno, osrednji prostor je, kot je to moderno tudi zdaj, delil z lesenimi stebri ... A vse to danes na žalost propada. Danes je vse podvrženo dobičku, zato javni prostori izgubljajo, je opozoril vodnik Gruden.
"Kranj si zasluži posebno ljubezen"
Kranj je imel več urbanističnih problemov. Od tega, da je bilo mesto zaprto, posamezne lokacije niso bile ustrezno urejene in arhitekt Plečnik, prepričan, da si Kranj zasluži posebno ljubezen, se je lotil iskanja rešitev. Konec 40. in začeteku 50. let prejšnjega stoletja je tako v že častitljivi starosti napravil več osnutkov in načrtov za ureditev vhoda v mesto in propileje pred gledališčem.
Gruden je opozoril, da je imel Plečnik sprva povsem drugačen načrt za ureditev trga (med župnijsko cerkvijo in gledališčem). Menil je, da bi gledališče kot osrednji kulturni hram v Kranju moralo imeti veliko bolj impozanten videz. Zamislil si je, da bi ozaljšal samo pročelje gledališča oziroma ga polepšal s poslikavami in dodatki, tako da bi stavba, nekdanji ljudski dom, izstopala iz dolgočasnega videza. Pozneje si je premislil in se odločil, da je treba tudi graditi ... Trg se je odločil tlakovati, prostor pred gledališčem pa tudi nekoliko dvigniti. S tem je sporočil, da se človek ob obisku gledališča tudi duhovno dvigne. Dodal je portal in ozke propileje, pet obokov, ki slonijo, portal iz hotaveljskega marmorja in dodal kandelabre z lučmi, ki imajo na fasadi dodane luči. Vse ima videz mestne lože. Kot velik estet je določil ozke propileje, kajti večje bi pokvarile gabarite trga, prav tako ni hotel zakriti pogleda na župnišče, ki je najlepši primer baročne arhitekture v Kranju. Nasprotoval pa je postavitvi tako velikega Prešernovega spomenika, ki je imel nekoč dvainpolkrat višji podstavek kot je danes in je popolnoma obvladoval trg.
"Plečnik je sicer oboževal Prešerna, a ta pet metrov visoki spomenik (delo akademskih kiparjev Frančiška Smerduja in Petra Lobode op. a.) je bil prevelik za ta majhen trg, preveč ga je obvladoval in je bil kot tak v resnici tujek. Zato je Plečnik predlagal, da bi spomenik raje postavili na Laborah, kjer je stičišče cest iz Stražišča in Ljubljane. Tam bi uredili ploščda, Prešeren pa bi gledal na svoje mesto ... tako kot denimo David čez reko Arno gleda Firence, ... " je razložil vodnik Gruden. A to se ni uresničilo. Da pa bi vse nekako ublažili, je Plečnik ob spomeniku, ki so ga odkrili 28. decembra 1952, predvidel tri vrbe žalujke. Več kot 40 let pozneje, v 90. letih, ko so bronasti odlitek obnovili, so podstavek znižali za skoraj dve tretjini, in tedaj tudi posadili vrbo žalujko, v liniji arkad pa še tri javorje.
Bronasti petelin naznanja boljše čase
S Plečnikom je sodeloval stavbenik Josip Slavec, in sicer pri urejanju arkad pred gledališčem in pred Roženvenskim stopniščem. Da bi ublažil vpliv Roženvenske cerkve, so najprej pozidali spodnji del in dodali dvojne arkade iz jezerskega lehnjaka. Stopnice se razlijejo kakor nekakšna kaskada in se razširijo.
Osrednji del predstavlja stena s štirimi ponvicami, v katerih se iz kljuna petelina, ki je na vrhu, teče in se pretaka voda. Prvotno je bilo predvideno, da bo petelin iz tolčenega bakra stal na vodnjaku pred kapelo sv. Nikolaja na ljubljanskih Žalah. A si je Plečnik premislil, ga dal uliti v bron in umestil v Kranj.
"Pri Plečniku nič bilo kar tako, vse ima svoj pomen ... Peteline sicer največkrat najdemo na strehah in so simbol zaščite proti požarom. Velikokrat je petelin upodobljen na hišah kot zaščita proti slabemu, tukaj, v Kranju pa je Plečnik poudaril, da petelin ščiti mesto predvsem slabim. Po drugi strani pa je petelin tisti, ki se najprej oglasi in naznani prihod novega dne oziroma svetlobe, simbolno zmago svetlobe nad temo oziroma zmago dobrega nad zlim. In naznanja tudi prihod novih boljših časov ... To stopnišče je tudi eno najbolj fotografiranih lokakcij v Kranju in je izjemno domišljeno, dekorativno in lepo urejeno. In tako danes lahko arhitektu, ker ima ravno rojstni dan, še enkrat rečemo: Hvala, Jože!" je poudaril vodnik.
