Večino poletij sem muziciral. Enako je bilo tudi tistega poletja v znanem turističnem kraju. Običajni večerni špil, ko me je med premorom ogovorila prava lepotica:
"Živjo, stari! Od kdaj pa ti tukaj igraš?"
"O, živjo lepotička! Tele počitnice sem tu! Kaj pa ti tukaj? A si na počitnicah?"
"Ja, staro mamo imam tukaj!"
"Fino! Ej, imamo konec odmora. Se dobiva jutri čez dan pred slaščičarno?"
"Z veseljem! Tako ali tako se pošteno dolgočasim. Ob petih popoldne?"
"Velja!"
Naslednjega dne sem bil točen, kot ponavadi. Nisem dolgo čakal, ko sem jo že zagledal, kako je prihajala z lahkotnim korakom, vsa cvetoča in dehteča! Pozdravila sva se, se objela in ... Mmmmmm, celo prijateljski poljub mi je namenila.
Ja, z Mimi sva bila sošolca in vedno sva si bila malce všeč. Klepetala sva o tem in onem, ko sem na nogi začutil nekakšno toplino. Hm, hecno, ponavadi mi je ob dekletu zadrhtelo srce ali pa so se mi zašibile noge, ne pa neka nenavadna toplina ... Pogledal sem navzdol:
"O, ti hudič majhni! Marš!" sem zavpil. Ob meni je namreč stal majhen kuža, dvignil nogo in me meni nič, tebi nič, polulal po hlačah.
Mimi se je namuznila in se začela smejati ter rekla:
"Ha, ha, ha! Kar stal si in držal! Ho, ho, ho ...!"
Hja, kaj pa naj bi storil? Naj bi brcnil ubogega, nič hudega slutečega kužka, ki je bil kužek v pravem pomenu besede? Hlače bodo šle v čistilnico, jaz se bom pa stuširal in preoblekel! No, nerodno mi je pa vseeno bilo. Na hitro sem nekaj zamomljal in ves rdeč v obraz odhitel v sobo.
Nekaj je pa vseeno odličnega v tej moji anekdoti. Ali poznate reklo: "Še tega nisi vreden, da bi te pes poscal!" No, meni tega pač nihče ne more nikoli reči, ker sem tega več kot očitno vreden!
Bralec Norbert Narsej
