Po šestih mesecih urejanja dokumentov, med katerimi je moral biti tudi izvid testa na virus HIV, in po 38-urni poti je Boštjan Hribar v kitajskem mestu Jiujiang v zasebni šoli s šest tisoč učenci in 300 učitelji začel poučevati angleščino. V šoli je 20 razredov, v vsakem pa je od 80 do sto učencev. “Pouk se začne ob 7. uri in traja vsak dan do 22.45. Vsak dan! Domov smejo dvakrat na mesec,” opisuje Hribar.
Tujci so čudež
V mestu sta bila z dekletom edina tujca, zato sta tamkajšnjim prebivalcem povzročila pravi šok, saj so nekateri tujca videli prvič v življenju. “Kitajci se tujcem čudijo, jih fotografirajo, tudi na skrivaj,” razlaga, vendar so, kot dodaja, zelo prijazni ljudje, ki želijo pomagati, a ne vedo, kako, ker le redki znajo malo angleško. “Facebook, YouTube, Twitter in podobna družabna omrežja država prepoveduje, imajo pa svojo, kitajsko različico MSN, in sicer QQ,” primerja Hribar.
Obrok točno ob uri
Glede kitajske hrane pravi, da je odlična, zelo pekoča in da je pri nas kitajska hrana popolnoma prirejena našim razmeram. “Izjemno točni so, kar se tiče ure obrokov. Ko je čas za zajtrk, vsi jedo. Vsepovsod. V trgovinah, po mestu ... Enako velja za kosilo in večerjo. Včasih izven tega časa sploh ni mogoče dobiti določenih jedi,” še opisuje Hribar in dodaja, da nekateri Kitajci jejo riž celo trikrat na dan. Okusen obrok je na ulici mogoče dobiti že za pol evra. “Na splošno gledano je Kitajska poceni, ponekod zelo poceni, ponekod pa nesramno draga. Odvisno od tega, kam greš, kje želiš kaj kupiti in kakšne pogajalske sposobnosti imaš."
In glavno kar povzamete iz tega je to, da je fejsbuk prepovedan. Niste normalni.