Bomo v Kinu Šiška slišali tudi vaše največje hite?
Matjaž Pegam: Seveda, igrali bomo vse nove komade in veliko starih.
Katero prizorišče v Ljubljani vam je sicer najbolj všeč?
Pegam: Orto.
Goran Šalamon: In Menza pri Koritu na Metelkovi. Klubi so prostori, ki nam najbolj ležijo. Čisti klubi, brez okraskov in druge navlake, da je publika blizu, da je gužva in naglas.
Kako to, da ste se potem odločili za Kino Šiška?
Pegam: S Kinom Šiška se pogovarjamo, odkar smo se pred dvema letoma znova aktivirali in še preden se je sploh odprl, a smo hoteli za koncert v Kinu Šiška imeti nek dogodek. Takrat nismo bili prepričani, ali se bomo sploh lotili snemanja plošče, pravzaprav smo bili prepričani, da se ga ne bomo lotili.
Da sploh ne bi več snemali plošč?
Pegam: Ja. Zbrali smo se, da bi samo igrali, potem pa so začeli nastajati komadi.
Šalamon: Že od začetka smo delali nove komade, ampak če si ploščo postaviš kot cilj, zna biti obremenjujoče, zato se s tem nismo hoteli obremenjevati.
V Menzi ste, ko ste se znova zbrali, imeli dva koncerta.
Pegam: En je bil celo nenapovedan.
Zakaj?
Pegam:Zakaj pa ne? Zdelo se nam je ok.
Drugi je bil napovedan, a brez večje reklame. Ste bili presenečeni nad polno dvorano?
Pegam: Ne. Presenečeni bi bili, če ne bi bila (smeh).
Šalamon: Z obiskom se nismo obremenjevali, v bistvu smo bili bolj prepričani, da bomo štartali v prazen prostor, ne pa v prostor ljudi, ki se nas še spomnijo, ki še poslušajo takšno glasbo in ki so še pripravljeni iti na koncert DG. Moram reči, da smo bili prijetno presenečeni nad tem, da se nikjer, kjer smo igrali, ni zgodilo, da ne bi bilo polno.
Po mnenju kolegice je bil vaš najboljši koncert v klubu Metulj v Bistrici ob Sotli. Imate nanj tudi sami dobre spomine?
Pegam: Imamo spomine (smeh). To je res poseben plac.
Šalamon: Najbolj se spomnimo tega, da je bilo zaodrje takšno, da se nisi mogel postaviti pokonci, in da je bilo v prostoru, kjer smo špilali, toliko vode od našega švica, da je kapljal s stropa.
Koliko se je v 30 letih spremenila publika?
Pegam: Občutek imam, da se pleme, naša najbolj zvesta publika, nič ne menja. Nekaj jih ne hodi več na špile, veliko starih prijateljev pa vidimo. Fino pa je, ker je veliko novih.
Kaj pa reakcije publike?
Šalamon: Ne, tudi v zadnji rundi smo bili prijetno presenečeni, da so reakcije še vedno praktično enake kot včasih.
Se vas pripombe, da ste izgubili del energije, dotaknejo?
Pegam: Energije imamo v tem trenutku več kot kadarkoli prej. Imamo tudi dober motor, mladega bobnarja in basista, ki poganjata bend.
Bobnar se tako ali tako vsake toliko časa zamenja in ima novo energijo ...
Pegam: Ok, tukaj smo imeli, ne bom rekel nesrečne roke, nekaj menjav.
Nesrečne roke v kakšnem smislu?
Šalamon: Da se nismo ujeli v tem, da bi se brez rezerv vključili v bend.
Pegam: Vedno smo imeli odlične bobnarje, a je bilo vedno nekaj karakternih neharmoničnosti, z dvojčkoma Gregel pa se mi zdi, da funkcioniramo odlično.
Kakšen karakter pa mora biti?
Pegam: Ne karakter, itak smo vsi posebni karakterji, skratka vsak ima nek svoj mali egotrip, a si v principu želimo, da so zadeve neproblematične in da ni nervoze. Predvsem mora biti stabilen človek z določeno količino energije, jebe, problemov pa tudi veselja, volje in optimizma.
Šalamon: In pripravljen na določeno količino odgovornosti, da se prilagodi ostalim članom benda.
Pomemben del vaše glasbe so tudi besedila. Ste kdaj razmišljali, da bi jih izdali kot zbirko pesmi?
Šalamon: Namena nisem imel, ker so narejena za komade in z njimi najbolje funkcionirajo, tam naj tudi ostanejo. Zaenkrat mislim, da jih ne bom.
Ali najprej nastane besedilo in potem glasba?
Šalamon: Ne. Komadi so že čisto končani, ko se gre na besedila. Če hočeš, da besedilo enovito funkcionira z glasbo, ne gre drugače. Na začetku sploh nismo imeli besedil, važna je bila kompaktnost zvoka.
Kaj pa ko ste delali glasbo za gledališke predstave Matjaža Pograjca?
Šalamon: Videli smo scenarij za predstavo in se pogovarjali z njim, kakšen filing naj bi imel komad in v kakšno atmosfero naj bi se vklopil, besedila pa so v tem primeru imela komponento navezanosti na predstave.
Kako to, da ste nehali sodelovati z njim?
Pegam: Mislim, da je bilo prav, da smo nehali sodelovati, pa ne zato, ker bi bilo kaj narobe, ampak zato ker smo sklenili nek ustvarjalni cikel. Je pa tetaer zabaven in bi z veseljem še delali za predstave.
Je pa ena predstava že skoraj en album ..
Pegam: Ja, albumi so se kar navezovali na predstave.
Če bi še delali za teater, bi potem izdali več albumov.
Pegam: Nisem vedel, da tako dolgo nismo izdali albuma.
Šalamon: Jaz tudi ne. Čisto na koncu, ko smo že pripravljali promo materiale, smo ugotovili, da je minilo že deset let.
Naslov albuma je Planet starcev, med drugim ste dejali, da zato, ker je svet neprijazen do mladih. Se vam zdi do starih prijazen?
Šalamon: To ime ni strogo vezano na demografske kategorije. Liberalni kapitalizem je star, okostenel in konservativen sistem in naslov se v veliki meri veže na situacijo te prevladujoče ideologije. Cel svet je ena velika korporacija, od katere 98 odstotkov ljudi nima nič. Problemi se ne rešujejo z neko radoživostjo, svobodoumnostjo, ampak s prepovedmi in pravili tistih, ki jim je najlepše. In ponavadi so to starci. Če že ne fizično, pa zagotovo mentalno.
Pegam: Vsi samo čakajo in upajo, zelo malo ljudi pa naredi kaj za spremembe. Vedno se moraš vprašati, kaj si sam naredil za to.
Zdaj je pomembno, da ločuješ odpadke.
Pegam: Jaz jih.
Po lastni volji ali volji komunale?
Pegam: Po lastni volji.
Je na albumu kakšen eko komad?
Šalamon: Je. Ljubiva za svet.
Pegam: Eko? Kaj je pa tu ekološkega?
Šalamon: To, da naj bi se človeška vrsta nadaljevala in razvijala naravno, ekološko, ne pa s pomočjo načrtovanja po meri in željah kogarkoli, genskega inženiringa. To je ekologija, a ni? Da normalno združiš moškega in žensko in potem čakaš, da vidiš, kaj bo prišlo, ne pa da programiraš naslednike.
Je to tudi najbolj romantičen komad na albumu?
Pegam: Najbolj romantična je Romantika (smeh). Sicer pa tako močne ideje, kot je ideja Planeta starcev, še nismo imeli. Na koncu smo zadevo zapakirali z dizajnom, ki je čisti presežek, plošča kot celota pa vsaj zame navdušujoče popolna.
Šalamon: Vsebinsko ima plošča vse in je zaokrožena.
„Demolition Group za promocijo nikoli ne bodo naredili ničesar in sodelovali v ničemer, kar jim ne bo po volji?“ ste zapisali leta 2008. Na primer?
Pegam: Za tem še vedno stojimo. Določene stvari nam ne pašejo in v določene ne pašemo niti mi.
Šalamon: Vseljudski bend ne bomo nikoli.
Ali ste bend za 1. maj?
Šalamon: Smo.
Kje bi pa najraje igrali za 1. maj?
Šalamon: Pa niti ne bi igrali za 1. maj, 1. maj je dan za piknik.
Pegam: In letos smo ga primerno proslavili, ker smo imeli interno zabavo ob izidu plošče.
„Demolition Group nikoli več ne bodo posneli novega albuma, če jim ne bo po volji.“ Ste ga kdaj posneli, pa vam ni bilo po volji?
Šalamon: Kar se tiče albuma, je bilo mišljeno bolj v tem smislu, da nam, ko smo spet začeli špilati, ni bil cilj, da na pas mater posnamemo ploščo.
Aktualni singel ima naslov Gospodar. Kdo je vaš gospodar? Žena?
Pegam: Ne. Človek se z leti zbrusi, sploh moški. Ko si mlajši, imaš kup stvari, ki ti gospodarijo in se jim moraš prilagajati, z leti večina tega ugasne in ni več zelo pomembna. Seveda pa ne živimo vsak na svojem planetu.
Vi ste na vašem planetu.
Pegam: Ja, na Planetu starcev, ampak živimo v okolju, kjer kljub vsemu moraš sklepati kompromise, da funkcioniraš, seveda pa ima tudi to svoje meje.
