Drama Štorklje umirajo na novo izpisuje eno od klasičnih tem literature in dramatike; gre za še vedno ne izgubljeni in pozabljeni odnos do lastne zemlje, lastne posesti, neke vrste gruntarstvo.
Martin, ki ga srečate v domu za ostarele, pri sedeminsedemdesetih še krepak in življenja željan, se ni pripravljen sprijazniti z uniformnostjo vedenja in domskimi pravili. Za rojstni dan sklene, da hoče nazaj na svojo domačijo, kjer bo lahko po mili volji užival življenje, kakršnega je bil vajen, ne da bi to kogar koli motilo, njemu pa je pomenilo dostojanstvo. Težava je le v tem, da je sin z ženo že prehitel naravni tek dogodkov in očetovo domačijo prodal nekemu Škotu. In da Martin tega še ne ve, kot tudi ne ve, da sin pravzaprav že dolgo ne opravlja več inženirske službe, za katero se je izšolal, saj jo je v tranzicijskih nevihtah izgubil.
Skoraj lapidarno, brez velikih zastranitev napisana drama odvija zgodbo od razkritja do razkritja. Njeni protagonisti si resnice govorijo vse bolj neusmiljeno, kakor jih pač dejstva potiskajo v kot. Pregledna dramska zgradba, razplasteni liki, pribiti v svoje usode, ki mestoma predvidljivo, včasih pa z nenadejanimi obrati vodijo k trpkemu koncu – so poglavitne lastnosti, zaradi katerih bo besedilo z zelo aktualno tematiko našlo tudi hvaležno občinstvo.
