Torej, kje si bila, kaj si počela vsa ta leta, ko te ni bilo na sceni?
Medijsko mogoče res nisem bila izpostavljena, a je bilo dela veliko. Večinoma sem se posvečala svoji trenutno izdani plošči Čas za nas, saj je celoten proces trajal več kot štiri leta. Vmes sem tudi sodelovala v muzikalu Kabaret v Mestnem gledališču ljubljanskem. Obstaja tudi kar nekaj materiala, na katerem sem delala pred to ploščo, vendar sem se v določenem trenutku odločila, da to ni čisto to, kar sem si želela oziroma zamislila, in sem zato to pustila stati in se lotila stvari malo drugače. Tako je nastal čisto nov material.
Imeti desetčlanski bend ni kar tako. Kako jih držiš skupaj?
Mislim, da v tem primeru ni treba, da jih jaz držim skupaj. Če delaš s takimi ljudmi, ki so tako na mestu, tako profesionalni in tako dobri sodelavci, s tem nimaš problemov. Res sem vesela, da sem po vseh teh letih našla ekipo, s katero tako rada delam in s katero se tako dobro počutim na odru. Smo tako različni, a po drugi strani tako podobni, združuje nas ista stvar – želja po še več in sama ljubezen do glasbe. Jaz vedno pravim, če imaš sam pri sebi stvari urejene, imaš toliko manj problemov s samo okolico.
Tvoj prvenec Taka kot sm iz leta 2001 je označen kot prva prava slovenska r'n'b in soul plata. Se strinjaš? Smo imeli od takrat še kakšno pristno?
Zelo težko se postavljam v pozicijo, da govorim o svojem projektu na tak način in da mu jaz sama dajem nekakšen naziv, ne glede na to, da verjetno takrat res ni bilo podobne plošče. Mogoče je bolj pomembno to, da se je ta glasba s slovenščino približala poslušalcem in mogoče opozorila na to zvrst tiste, ki jim ni bila blizu ali je niso poznali. In ne gre za to, kdo je prvi, gre za to, da se glasba in scena razvijata, da se pojavljajo izvajalci, ki so drzni in poskusijo kaj drugega in zaupajo v svoje delo. Seveda so od takrat izšle tudi druge plošče, konec koncev je sama zvrst dobila zagon in večjo prisotnost v mainstream etru.
Kaj je na Janiju Hacetu takega, da z njim že toliko časa sodeluješ? Vaju veže le profesionalna vez, ljubezen do glasbe, ali sta tudi zasebno dobra prijatelja?
Z Janijem sva naredila veliko lepih stvari, a Čas za nas je tudi rezultat sodelovanja z Igorjem Vičentićem in Robertom Jukičem, s katerima sem prav tako stkala vez, ki se je izkazala za zelo plodno. Ker sva z Janijem oba zelo zasedena, se ne vidiva prav pogosto, a Jani je kot oseba in glasbenik še vedno del mene.
Neizpolnjena želja je studijska plošča
Ciljaš še kaj na tujino? So ostale kakšne neizpolnjene želje?
Seveda je tu želja, da bi glasbo lahko predstavljala tudi v tujini, a prva ovira je seveda jezik, saj je na trgu očiten monopol angleškega jezika. Konec koncev, koliko tujih jezikov slišimo na naših radijskih postajah? Potemtakem ne moremo pričakovati drugačne situacije v tujini. Neizpolnjena želja je snemanje plošče z glasbeniki v snemalnem studiu, kar pa je v današnjih časih izjemno težko, razen če za projektom stoji velika založba.
Si v zadnjem času našla kakšnega zanimivega izvajalca, ki si ga večkrat zavrtiš? Kaj priporočaš v poslušanje?
Glasba je vse okoli nas, novi mediji so omogočili predstavljanje glasbe na bolj dostopne načine, a istočasno je zdaj prenasičenost z "izdelki". Efekt je tak kot pri kupovanju v trgovini – zaradi prevelike ponudbe konzument "zmrzne" in ne ve, po čem poseči. A še vedno najdem izvajalce, ki so sveži in imajo svoje videnje, idejo in substanco. Pri meni je še vedno najbolj prisotna Erykah Badu, ki jo cenim kot celovito umetnico.
Se v Sloveniji sploh še splača posneti CD in ga izdati prek založbe? Boš naslednjega ponudila prek spleta?
Cede kot medij je že nekaj let v odhodu, založbe so v stresu na velikih trgih, v Sloveniji to občutimo še bolj, sploh pa so majhni trgi specifični. Komu se izplača izdajati, lahko preverite z analizo prodaje. Naslednji bo zanesljivo ponujen tudi v digitalni obliki, ali bo tu še fizična izdaja, pa ni več zagotovljeno. Tudi če bo, je tu več opcij – CD, vinil, USB.
Kje vidiš prihodnost prodajanja, konzumiranja, poslušanja glasbe?
Glasbo se od prihoda radia konzumira doma, z razvojem tehnologij imamo lahko glasbo vedno ob sebi. Upam le, da ljudje ne bodo povsem izgubili zavedanja, da je glasba duhovna vrednota in da je koncert dogodek, ki človeka lahko izpolni. Ne gre pozabiti, da je glasba energija, tako izvajalci kot poslušalci jo na koncertih dajemo in sprejemamo. Prodaja glasbe je trn v peti že vrsto let, o tem lahko beremo vsepovsod. Dejstvo je, da glasbenik v ploščo vloži ogromne količine časa in denarja, postavi pa se vprašanje, kje se bo to vrnilo. Če ni prodaje, ni produkcije, prostori za koncerte izginjajo, glasbenik pa je prav tako primoran preživeti iz meseca v mesec. Seveda se tu odpre vprašanje, kakšno glasbo hočemo poslušati, "poslovneži" ali ljudje, ki imajo povedati nekaj več. Lahko bi rekli, da imajo ljudje takšne politike in državo, kot si jih zaslužijo, enako pa velja tudi za glasbo.
Doživljaš r'n'b in soul bolj kot studijsko ali bolj kot živo/koncertno glasbo?
Glasbo, ne le r'n'b ali soul, doživljam kot energijo. Posnetek je zapis, ki je v najboljšem primeru sposoben v poslušalcu zbuditi čustva. Energija, sproščena pri snemanju v studiu, se čuti tudi na posnetkih in iskrico na posnetku poslušalci začutijo. Koncert je seveda bolj intenziven, saj se tam sprostijo energije vseh prisotnih. In seveda tudi bolj barvit, saj je v glasbi svoboda, ki jo izvajalec išče, po možnosti najde, in se v njenem "prostoru" tudi igra. "Play music" je angleška verzija, koliko se kdo "igra", je odvisno od posameznika.
Kako, da ste za nocojšnji koncert izbrali ravno novi klub Cirkus? Kateri so sicer tvoji najljubši odri pri nas?
Iskali smo primeren prostor in ravno v tem času se je odprl Cirkus. Sam prostor je zvočno in vizualno primeren. Vsak oder je lahko dober ali slab, dejavnikov za obe možnosti je več. Seveda je za dober nastop pomembno dobro počutje izvajalca na odru, a z leti se naučiš tudi v slabših pogojih čim prej "osvojiti" oder in se posvetiti podajanju glasbe. Je pa dejstvo, da se nerazvitost slovenske glasbe odraža tudi na koncertih, kako so organizirani, ozvočeni.
