Nebeško modre plastične vrečke, ki si jih morajo na svoja obuvala nadeti obiskovalci baročne Katarinine palače pri Sankt Pteersburgu, niso prav nič udobne. Toda ukaz - ki bi pravzaprav moral biti prošnja - iz ust muzejske nadzornice je tako osoren, da obiskovalec niti za trenutek ne pomisli nato, da svojih nog ne bi pridno vtaknil v omenjene vrečke. Starodavni parket je pač treba ohraniti v vsem njegovem sijaju.

Drugo nadstropje, osma soba
Turisti, ki se odločijo za ogled Katarinine palače, imajo pred sabo le en cilj. Osmo sobano v drugem nadstropju. Zato se na razkošne sobane, skozi katere jih vodi pot do omenjene sobane v drugegem nadstropju, sploh ne ozirajo kaj dosti. Hitro drsijo skozi jedilnico, knjižnice, spalnice, dokler ne prispejo na cilj: v znamenito jantarjevo sobo, 100 kvadratnih metrov veliko sobano, katere stene se s stropom vred bleščijo v paleti barv od rumene, rdeče, oranžne do rjave. Vmes so pritrjeni zlati svečniki, ogledala in slike. Razkošje sobane se dotakne slehernega turista. Ti obnemijo, sliši se le drsenje v plastiko obutih nog, dokler jih nadzornica ne pozove k nadaljevanju ogleda.

Darilo kralja za carja
Toda jantarjeva soba v Katarinini palači ni prava jantarjeva soba. Je le njena rekonstrukcija, izvirnik pa je izginil neznano kam in se kljub trudu mnogih zanesenjakov še ni pojavil. Izvirno jantarjevo sobo je leta 1716 pruski kralj Friderik Viljem I. podaril ruskemu carju Petru Velikemu. Pri darilu je šlo za stenske opaže iz jantarja skupaj z mozaiki, ogledali, slikami in kosi pohištva. "Kralj mi je podaril izredno pomembno darilo... jantarni kabinet, ki sem si ga že dolgo želel," je car Peter zapisal v pismu soprogi Katarini.
 

Prepeljana v Königsberg
Več kot 200 let je bila jantarjeva soba ponos Katarinine palače 25 kilometrov od Sankt Petersburga. Ko so leta 1941 nacisti okupirali precejšen del tedanje Sovjetske zveze vse do Leningrada (kot se je tedaj imenoval S. Petersburg), so umetnino kot "narodni ponos Nemčije" odpeljali v domovino. Opaže so odstranili s sten, jih zložili v zaboje, te pa transportirali v nemško (prej prusko) mesto Königsberg (današnji Kaliningrad) in jih razstavili v tamkajšnjem gradu - saj je bila umetnina izdelana iz pruskega jantarja, se je glasila tedanja argumentacija. Zadnja zanesljiva sled za jantarjevo sobo datira 5. decembra 1941, ko je pod številko 200 omenjena na inventarni listi Katarinine palače.

Leta 1944, ko se je sovjetska Rdeča armada nevarno približala Königsbergu, so nacisti dragocene jantarjeve opaže spet spravili v zaboje, ti pa so se v tedanjem vojnem kaosu izgubili. Kmalu zatem so jo razni zanesenjaki začeli iskati na več kot 100 mestih po kleteh, rudnikih, njivah in podstrešjih.

Replika ni prepričljiva
Četudi so leta 2003 v Katarinini palači namestili rekonstrukcijo jantarjeve sobe, iskalci osmega svetovnega čuda zaleta niso izgubili. "Kopija pač ni original. Preveč se svetlika, nima patine," pravi nemški zbiralec umetnin Tete Böttger, ki je sam dolgo iskal izginulo sobo, dokler ni "spoznal resnice". "Iskanje sem opustil, kajti uvidel sem, da je soba uničena. En del je zgorel v gradu Königsberg, ostanek pa je bil uničen med eksplozijo pri Göttingenu."
 

Z njim se ne strinja nekdanji urednik Spiegla Stefan Aust, ki je v iskanje zaklada vložil precej lastnega denarja. Med drugim je financiral raziskave v obokanih kleteh königsberškega grada in navezoval stike z agenti Stasija, tajne službe nekdanje Nemške demokratične republike, za katere je domneval, da imajo relevantne informacije.

Na svoje stroške je jantarjevo sobo iskal tudi politik Hans-Peter Haustein, in sicer v rudniku v nemški občini Deutschneudorf nedaleč od meje s Češko. To je počel s takšno vnemo, da je pritegnil pozornost tudi ruskih in španskih novinarjev. Kljub temu da ni uspel, je še kar prepričan, da je soba nekje v rudniških rovih na območju omenjene občine.

Izredno strasten iskalec izginulega darila pruskega kralja je bil tudi spodnjesaški kmet Georg Stein. S sobo je bil tako obseden, da se je v trenutku delirija zaradi nesupešnega iskanja zabodel v trebuh in umrl. Resdično: jantarjeva soba nekatere spravlja tudi ob pamet.

Koliko je iskalcev sobe, toliko je tudi predstav o tem, kje naj bi se ta nahajala. Sobo so že iskali na več kot 150 mestih. Neuspešno. Medtem pa obiskovalci Katarinine palače v plastičnih vrečkah drsijo čez repliko znamenite sobe. Večina jih po ogledu osme sobe v drugem nadstropju palače na osmo svetovno čudo pozabi, sem ter tja pa se najde kakšen, ki postane še eden v dolgi vrsti iskalcev izginulega zaklada.