V petek, 20. marca, je v KUD France Prešeren prišel "zabluzit" kitarski virtuozni mojster iz Los Angelesa Eric Sardinas.
Njegov južnoameriški blues je sicer krik bolečine, ampak te bolečine avtor poslušalcu ne posreduje počasi kot utapljanje žalosti, ampak mu s tempom in sunkovitimi zvočnimi okraski sporoča, da nam dvigne glavo in gre naprej. Tako nekako je bilo videti predstavljanje četrtega izdelka Eric Sardinas and The Big Motor , označenega za album s prebrisanim občutkom za dogodivščino, domišljijo in s popadljivim kitarskim razkošjem.
V preseku novejših in starejših komadov ni smel manjkati niti Roadhouse Blues od Doorsov. Močno podlago za kitarski "slide" v tisoč variacijah sta Sardinasu ustvarjala basist Levell Price in bobnar Bernie Pershey. Zadnji je na odru sunkovito "mlatil" svoje bobne, v zaodrju pa se je med tem, ko se je Eric pripravljal na intervju, navduševal nad potico.
Prevod intervjuja:
► Kot pomembni blues mesija, kaj bi rekli, da je tako posebnega na tradicionalnih blues vzorcih glasbe?
E: Tradicionalna blues glasba je za moje pojme pravzaprav zmes človeškega duha in energije, ki izhaja iz duše, iz srca. Je zelo primarna in povezana s človeških duhom. Zame je infrastriktura, na kateri stoji precej današnje glasbe. So korenine, iz katerih jaz izhajam. To je najmočnejši način moje komunikacije z mojimi vplivi iz tradicionalnega Delta bluesa, Chicago bluesa, Texas bluesa, country bluesa… v splošnem gre za povezavo človeškega duha in inštrumenta.
► Bi lahko izpostavil kakšna imena iz vsakega žanra?
E: Seveda. Pre-War Blues, karkoli iz Blind Lemon Jefferson iz teksaškega območja. Znotraj Delta bluesa imamo imena, kot so Charlie Patton, Buckle White, Fred McDowell, Robert Johnson, Sun House. Nato pridemo do country bluesa, kjer najdemo imena Blind Willie McTell, Temple Red do zgodnejšega Chicago bluesa kot so Elmore James, Muddy Waters in Howlin' Wolf. V petdesetih letih znotraj rock 'n' rolla Chuck Berry in T-Bone Walker. Ko so se začela šesrtdeseta, je bilo veliko uporniških kolizij in novih odkritij. Pre-War in zgodnji blues izvajalci so bili še vedno na sceni, začela se je razvijati folk scena. Vse to skupaj je prispevalo k razbitju vsega na dele. Ta mešanica je vse skupaj “kolidoskopirala” v blues in rock 'n' roll. Ostalo je zgodovina, se reče.
► Kaj pa moderni pristopi… kaj je novega v blues svetu?
E: Vsi ljudje , ki sem jih pravkar omenil in vsi, ki bi jih lahko, tudi tiste, ki jih ti poznaš ali jaz kot glasbenik, so z glasbo v zgodovini naredili nekaj na svoj način. Premaknili so glasbene standarde na svoj način. To so naredili s svojim zvokom in svojim stilom, ki je skoraj tako unikaten kot prstni odtis. Med vsemi se jih je veliko tudi izgubilo. Ne zdi se mi, da je moderni pristop precej drugačen od začetkov zvrsti. Širimo meje že ustvarjenega, ustvarjamo inovacije, pomembne pa so korenine in tvoj glas, ki ga moraš najti znotraj glasbe. Dandanes je veliko tega.
► Tvoj novi album naj bi ljudi odpeljal na potovanje. Kaj misliš s tem?
E: Gre za potovanje v glasbenem smislu. Nočem zveneti poceni, ampak zdi se mi, da so naša življenja kot eno veliko potovanje. Vloga glasbe se mi zdi nek tihi val v življenju. Če ti je všeč ena pesem, obiščeš koncert, ti je všeč glasbenik ali bend celo življenje, so to sami spomini, ki te odpeljejo od enega prostora do drugega. Mislim, da je v tem lepota glasbe.
► Če je pesem All I Need metafora za veliko motor, kakšna metafora je potlej komad As The Crow Flies?
E: Gre za pesem iz srca, zelo emocionalno obarvano. Ima preprosto sporočilo, ki je posvetilo srca širitvi obzorja do prostora, kamor hočeš priti. Vsakdo ve, kako je biti nekje drugje.
