Ana Maria Mitič: "Nisem šla skozi lahko razvezo, bilo je boleče"

Odnosi so vaša priljubljena tema. Kaj ste se o njih naučili skozi življenje?

Odnosi so nekaj, kar me neizmerno veseli, včasih pa tudi bremeni. Sem empatična oseba. Hitro zaznam čustva drugih, njihove potrebe in jim z veseljem ustrežem. A z leti sem ugotovila, da moraš imeti mejo tudi do sebe. Kje še daješ iz ljubezni in kje se že preveč razdajaš. Materinstvo me je tega naučilo zelo neposredno. Vedno rada povem, da ni samo mavrica. Če si kdo predstavlja, da je starševstvo predvsem kupovanje luštnih oblekic in fotografiranje nasmejanega otroka, potem vidi samo vrh ledene gore. Otrok ti namreč razkrije tudi lastne vzorce. Pokaže ti stvari o sebi, ki jih prej nisi videl.

Najprej imaš ves čas za partnerstvo, potem pride otrok in se želiš v celoti posvetiti njemu. Ob tem pa se začnejo odpirati vprašanja: kaj si prinesel iz svoje družine, kaj želiš ohraniti in kaj spremeniti. Prav zato so odnosi temelj srečnega življenja. Niso vedno med in mleko, so pa največja priložnost za osebno rast.

Današnji starši se pogosto znajdejo pod pritiskom, da morajo otrokom omogočiti vse.

Res je. Vsi bi radi otrokom dali tudi tisto, česar sami nismo imeli. Sama sem otrok Jugoslavije in imam občutek, da smo imeli precej idilično otroštvo. Ogromno prostega časa, ogromno igre in veliko manj organiziranosti. Danes pa se včasih zdi, da mora imeti otrok pet dejavnosti, tri treninge, dva tečaja in še nekaj zraven. Pri sinu sem precej dosledna. Eno športno in eno kulturno dejavnost. Dobi možnost, da preizkusi različne stvari, ne želim pa, da bi bil njegov urnik bolj natrpan od mojega.

Saša Despot

Zelo odkrito govorite o materinstvu po razvezi, za kar so vam številni hvaležni.

Ker je to pomemben del mojega življenja. Ne bom rekla, da sem šla skozi lahko razvezo. Nisem. Bilo je zelo boleče obdobje. A zelo zgodaj sem sprejela odločitev, da otrok zaradi mene ne bo trpel. Nikoli nisem govorila slabo o njegovem očetu. Otrok ni kriv za odločitve odraslih. Poleg tega ima iskreno rad oba starša. Moja naloga ni bila, da mu odpiram oči ali razlagam svojo resnico. Moja naloga je bila, da sem varen prostor. Da ve, da se lahko vedno vrne k meni, da se lahko nasloni name in da mu bom stala ob strani. To ni vedno preprosto. Včasih je zelo boleče. Najhuje je, ko vidiš otrokovo stisko in je ne moreš rešiti. Ko veš, da ga nekaj boli, pa tega ne moreš odvzeti namesto njega. Takrat se naučiš spuščanja. Sprejmeš, da ne moreš nadzorovati vsega. Da ima tudi otrok svojo pot. Seveda bi ga rada zaščitila pred vsem. Ampak ne morem. In tudi ne smem.

Nikoli nisem govorila slabo o njegovem očetu. Otrok ni kriv za odločitve odraslih. Poleg tega ima iskreno rad oba starša. Moja naloga ni bila, da mu odpiram oči ali razlagam svojo resnico. Moja naloga je bila, da sem varen prostor.

Kljub temu ostajate optimistični?

Moram. Če bi ves čas gledala samo veliko sliko, bi hitro zapadla v žalost. Sem precej melanholičen človek po naravi. Zato živim dan po dan. Kar lahko popravim, popravim. Kar ne morem, vržem čez ramo in grem naprej. To ne pomeni, da me stvari ne prizadenejo. Pomeni samo, da ne želim živeti v vlogi žrtve.

Ste zelo družinski človek, je tako?

Zelo. Morda me je prav zato tako bolelo, ker moja družina ni ostala v obliki, kot sem si jo predstavljala. A družine ne more zgraditi en človek sam. Danes razumem, da obstaja veliko različnih poti do sreče. Moj brat je postal oče zelo mlad. Takrat sem mu govorila: "Pa saj si še otrok!" On pa mi je odgovoril: "Pravi čas nikoli ne pride. Midva si to želiva in bova že." Danes ima skoraj odrasla otroka in vidim, da je imel prav. Po drugi strani imam prijateljice, ki so se odločile, da otrok ne bodo imele. In so prav tako zadovoljne. Pomembno je samo, da živiš svoje življenje. Ne življenja, ki ga od tebe pričakujejo drugi.

Čeprav veliko govorite o ustvarjanju, se zdi, da je danes v središču vašega življenja predvsem materinstvo.

To brez dvoma. Vse drugo pride za tem. Lev je star sedem let in še vedno zelo potrebuje mamo. Morda tudi zato, ker živimo v okoliščinah, ki niso vedno preproste. Sama sem skozi svojo izkušnjo veliko razmišljala o deljenem skrbništvu in o tem, kako sistemi gledajo na otrokovo dobrobit. Razumem namen. Otrok ima dva starša in oba naj bi bila vključena v njegovo življenje. V teoriji je to lepo. V praksi pa je veliko odvisno od zrelosti odraslih. Če sta oba sposobna komunikacije, sodelovanja in postavljanja otrokovih potreb pred lastne zamere, je lahko to zelo dobra rešitev. A življenje ni vedno tako preprosto.

Sama sem skozi svojo izkušnjo veliko razmišljala o deljenem skrbništvu in o tem, kako sistemi gledajo na otrokovo dobrobit. Razumem namen. Otrok ima dva starša in oba naj bi bila vključena v njegovo življenje. V teoriji je to lepo. V praksi pa je veliko odvisno od zrelosti odraslih. Če sta oba sposobna komunikacije, sodelovanja in postavljanja otrokovih potreb pred lastne zamere, je lahko to zelo dobra rešitev. A življenje ni vedno tako preprosto.

Ste imeli občutek, da vas sistem včasih ni slišal?

Mislim predvsem, da je sistem pogosto preobremenjen. In ko si preobremenjen, začneš stvari reševati po modelih. Po pravilnikih. Po predpisih. Življenje pa ni predpis. Vsaka družina ima svojo zgodbo. Vsak otrok ima svoje potrebe. In včasih se mi zdi, da se premalo posluša tiste nianse, ki niso zapisane v dokumentih. Ne govorim o primerih, kjer je jasno, da nekdo ni sposoben starševstva. Govorim o tistih bolj subtilnih situacijah, kjer so lahko posledice za otroka dolgoročne in zelo resnične, pa jih je na papirju težko dokazati.

Pogosto poudarjate pomen odnosa med materjo in otrokom.

Verjamem, da ima mama posebno vlogo. Morda sem nekoliko tradicionalna, ampak sama materinstvo razumem kot prostor topline, razumevanja in brezpogojne podpore. To ne pomeni, da očetje niso pomembni. Ravno nasprotno. Fant še posebej potrebuje očeta, ker se skozi njega uči moškosti in identitete. Ampak mame pogosto prevzamemo tisti del, ki je manj viden. Tolažbo. Regulacijo čustev. Poslušanje. Skrb za vsakodnevne malenkosti. In to je včasih zelo naporno.

Tudi osamljeno?

Zelo. O tem se premalo govori. Veliko ljudi vidi samo javno podobo. Delo. Nastope. Televizijo. Ne vidijo pa večerov, ko si sama. Ko otrok ni pri tebi. Ko je hiša tiha. Takrat se moraš soočiti sama s sabo. In ni vedno prijetno. Ampak ravno čez te trenutke sem zrasla.

Kje ste našli največ opore?

V družini. Sem zelo družinski človek. To je ena mojih največjih vrednot. Morda me je prav zato tako bolelo, ker moja lastna družina ni ostala takšna, kot sem si jo predstavljala. Ampak življenje ni vedno zgodba, ki jo napišemo sami. Potrebna sta dva človeka. In ko enkrat sprejmeš, da vsega ne moreš rešiti sam, postane lažje. Starši pogosto verjamejo, da lahko z dovolj ljubezni otroka obvarujejo pred vsemi napakami. To je ena največjih iluzij starševstva. Poznam čudovite starše, ki so naredili vse prav, pa se je otrok vseeno znašel na težki poti. In poznam ljudi iz zelo zahtevnih okolij, ki so zrasli v krasne odrasle. Nič ni zagotovljeno. Naša naloga ni ustvariti popolnega otroka. Naša naloga je ustvariti varen dom. Gnezdo, kamor se lahko vrne. In hkrati roko, s katero ga nežno potisneš v svet. Potem pa ga moraš pustiti, da gre. In to je verjetno najtežji del ljubezni.

Sem zelo družinski človek. To je ena mojih največjih vrednot. Morda me je prav zato tako bolelo, ker moja lastna družina ni ostala takšna, kot sem si jo predstavljala. Ampak življenje ni vedno zgodba, ki jo napišemo sami. Potrebna sta dva človeka. In ko enkrat sprejmeš, da vsega ne moreš rešiti sam, postane lažje.

"Ko te enkrat piči kača, se še vrvi bojiš"

Po vseh življenjskih izkušnjah – je v vašem življenju še prostor za novo ljubezen?

(Smeh.) Veste, kako pravijo – ko te enkrat kača piči, se še vrvi bojiš. Ne bom rekla, da se moških bojim. Ravno nasprotno. Odnosi med moškimi in ženskami so me vedno fascinirali. Zanimala so me partnerstva, prijateljstva, vse te dinamike med ljudmi. Tudi danes jih opazujem z veliko radovednosti. Ampak po določenih izkušnjah postaneš bolj previden. Danes si predvsem želim miru. Mirnega dihanja. Lepih odnosov. Kakovostnih ljudi okoli sebe. In nisem več pripravljena sprejeti partnerstva za vsako ceno.

Kaj se je pri vas spremenilo?

Predvsem to, da me ni več strah samote. Mislim, da je to ena največjih svoboščin, ki jih človek lahko doseže. Ko veš, da znaš biti sam s sabo. Da ti ni treba zapolnjevati praznine z ljudmi. Da ne iščeš nekoga zato, ker ga potrebuješ, ampak zato, ker si ga želiš. Tudi svoj notranji krog sem zelo skrčila. Nisem človek, ki bi potreboval sto prijateljev. Ne pomeni mi nič, da lahko za veliko ljudi rečem, da jih poznam. Pomembni so mi tisti redki ljudje, ki jim lahko res zaupam. In ki vedo, kdo sem, tudi ko ni reflektorjev.

Bi danes pri partnerju iskali drugačne stvari kot pred desetimi leti?

Zagotovo. Najprej bi veliko bolj opazovala sebe. Kaj v meni vzbuja ta človek. Je to samo kemija? Je to samo neka strast? Ali pa je nekaj, kar ima potencial trajati? Predvsem pa bi morala biti to oseba, ki razume moj način življenja. Veliko ljudi vidi televizijo, nastope, medije in ves blišč. To se zdi zanimivo. Privlačno. V resnici pa ta poklic prinese tudi zelo neobičajne urnike, veliko odgovornosti in precej nepredvidljivosti. Pogosto rečem, da smo ženske v tem poslu nekoliko zahtevnejše. Ne zato, ker bi bile razvajene, ampak ker ne živimo povsem tradicionalnih življenj.

Pa vendar ste zelo zavezani tradicionalnim vrednotam.

Zelo. V meni je ogromno tega, kar danes radi imenujejo "tradwife". Rada skrbim za dom. Rada kuham. Rada sem mama. Rada imam počasna jutra s sinom in skupne trenutke. Ampak hkrati ne morem biti samo to. Ne morem se odpovedati ustvarjanju. Odru. Glasbi. Televiziji. In če bi v moje življenje prišel partner, bi moral razumeti oboje.

Saša Despot

"Ne paniciraj, improviziraj"

Že zelo zgodaj ste vedeli, da želite igrati klavir.

Točno tako. Bila sem precej vztrajna. Tako dolgo sem staršem govorila o klavirju, da so se nazadnje vdali in me vpisali v glasbeno šolo. To je bila ena najboljših odločitev mojega življenja. Glasba me je naučila discipline, vztrajnosti in dela. Danes se veliko govori o tem, da mora biti vse zabavno. Jaz sem še generacija, ki je poznala tudi precej stroge mentorje. Vaditi je bilo treba, tudi kadar ti ni bilo do tega. Ampak prav v tem je bila vrednost. Ko premagaš odpor, ko narediš nekaj, kar ni prijetno, dobiš potrditev, da zmoreš. In to ostane s tabo vse življenje.

Koliko vam danes pri ustvarjanju pomaga klasična glasbena podlaga in to, da ste se že kot gimnazijka kalili v improvizacijskem gledališču oziroma v priljubljeni Impro ligi?

Zagotovo ogromno. Pa ne samo zaradi discipline. Tudi zaradi improvizacije. Moj življenjski moto je: ne paniciraj, improviziraj. Nikoli ne bo popolnih pogojev. Nikoli ne bo popolnega trenutka za odločitev. In tudi kadar misliš, da imaš vse pod nadzorom, bo življenje poskrbelo za presenečenje. Vprašanje je samo, kaj narediš s tem. Improvizacija je bila pomemben del vaše poti že pred televizijo. Absolutno. Z improvizacijskim gledališčem smo bili zelo uspešni. Večkrat državni prvaki. Takrat sploh nisem vedela, kako pomembna šola bo to za življenje. Pri improvizaciji nikoli ne veš, kam bo prizor šel. Naučiš se zaupati sebi in soigralcem. Naučiš se sodelovanja, tudi kadar si z nekom popolnoma drugačen. Kasneje sem ugotovila, da mi je prav to dalo veliko odpornost. Ne samo za oder, ampak za življenje.

Prav improvizacija ostaja eden vaših zaščitnih znakov.

Res je. Ampak ljudje pogosto mislijo, da improvizacija pomeni, da nisi pripravljen. V resnici je ravno obratno. Da lahko dobro improviziraš, moraš biti izjemno pripravljen. Moraš imeti ogromno znanja, izkušenj in materiala, iz katerega lahko črpaš. Potem pa si dovoliš svobodo.

Kdaj ste ugotovili, da je šanson pravzaprav vaša prava izrazna forma?

Pošteno? Pri skoraj štiridesetih. Včasih potrebuješ desetletja, da se kocke sestavijo. Bila sem pianistka, improvizatorka, igralka, voditeljica, avtorica. Vse to sem bila. Potem pa je prišel Festival slovenskega šansona in naenkrat sem začutila: to je to. Šanson namreč omogoča vse. Lahko sem smešna, lahko sem žalostna, lahko sem nežna, lahko sem družbeno kritična. Lahko pripovedujem zgodbe in uporabljam glasbo kot podaljšek besed. Takrat sem si rekla: "Ana Maria, to si ti." Samo štirideset let si potrebovala, da si to ugotovila.

To je bil zame velik notranji premik. Dolga leta sem iskala svojo izrazno obliko. Bila sem pianistka, voditeljica, igralka, improvizatorka. Vse to sem bila. Potem pa sem ugotovila, da šanson združuje vse. Besede. Glasbo. Humor. Ironijo. Nežnost. Družbeno kritiko. Intimo. To je prostor, kjer sem lahko popolnoma jaz.

Vaš album je zelo oseben.

Popolnoma. Vedno pravim, da je to moje darilo sebi za štirideseti rojstni dan. Nekateri napišejo knjigo. Nekateri posadijo drevo. Jaz sem posnela album. V njem so moje zgodbe. Moji padci. Moja vprašanja. Moja veselja.

Pred kratkim mi je nekdo, ki ga poznam že od gimnazije, rekel: "Ni ti treba razlagati, kako si. Poslušal sem tvoje šansone." In res je. V šansonu ne moreš lagati. Tam si popolnoma razgaljen.

Prvi šanson je nastal po razvezi?

Da. Pesem V našem belem hodniku govori o zelo težkem obdobju. O osamljenosti. O trenutkih, ko se svet okoli tebe normalno vrti naprej, ti pa doma poskušaš sestaviti samega sebe. A ni pesem o obupu. Je pesem o upanju. O tem, da pride nov dan. Da se nekega jutra zbudiš in ugotoviš, da si spet sposoben dihati. Da si še vedno tukaj.

Pravite, da vas ljudje pogosto najbolj spoznajo skozi vaše pesmi.

Včasih bolj kot skozi pogovor. Pred kratkim mi je nekdo, ki ga poznam že od gimnazije, rekel: "Ni ti treba razlagati, kako si. Poslušal sem tvoje šansone." In res je. V šansonu ne moreš lagati. Tam si popolnoma razgaljen.

V eni od pesmi se lotevate tudi sodobnega fenomena "ghostanja".

Seveda. Pesem Oda vodovodarju je nastala iz zelo življenjske situacije. Govori o mojstrih, ki se nikoli ne oglasijo na telefon. Pa tudi o ljudeh, ki izginejo brez pojasnila. V bistvu smo vsi kdaj malo vodovodarji.

Tudi televizija ostaja pomemben del vašega življenja.

Zelo. Na RTV Slovenija sem začela svojo profesionalno pot in televizijo imam iskreno rada. Pravijo, da ko se enkrat zaljubiš v televizijo, te ne izpusti več. Mislim, da je v tem precej resnice. Ampak imam zdrav odnos do tega. Nikoli nisem gradila svoje vrednosti na prepoznavnosti. To, da si na televiziji, ne pomeni, da si kot človek kaj več ali manj vreden. To je samo del mojega poklica.

Pred kratkim ste prevzeli tudi vodenje oddaje Besedolov.

Ko so me poklicali, sem bila navdušena. Gre za format, ki temelji na jeziku, jaz pa obožujem besede. Obožujem slovenščino. Tudi v razvedrilnem programu se trudim, da ohranjamo spoštovanje do jezika. Poleg tega nisem sama. Za polovico oddaj poskrbi sovoditelj Sandi Morel, kar je veliko olajšanje. Če imaš ob sebi dobro in prilagodljivo ekipo, lahko veliko bolj sproščeno dihaš. To se recimo vidi in čuti tudi pri oddaji Inkognito. Veliko si dovolimo, a ker je med nami iskreno spoštovanje, smo lahko res sproščeni. Zato je verjetno tudi gledalcem oddaja tako zelo všeč.  
 
Kljub temu pa se zdi, da vas oder še vedno vleče nekoliko bolj kot televizija.
 
Oder je užitek. Tam je energija neposredna. Ljudje so pred tabo. Takoj vidiš odziv. Smeh. Tišino. Solze. In meni je to neprecenljivo. Vedno sem bila zelo interaktivna izvajalka. Rada vključujem občinstvo. Rada poslušam, kaj pride iz dvorane. Če kdo kaj pripomni ali vrže kakšno dobro domislico, jo z veseljem vključim v nastop. To je dediščina improvizacije.

Saša Despot

Če pogledate nazaj – kako danes doživljate štirideseta?

Kot obdobje svobode. Prvič imam občutek, da živim bolj po svoje kot po pričakovanjih drugih. Ne vem, kam bo vse skupaj peljalo. Ne vem, kaj bo z glasbo. Ne vem, kaj bo z ljubeznijo. Ne vem niti, kaj bo čez pet let.
In prvič me to ne plaši.

Kaj bi danes rekli sami sebi pri dvajsetih?

Verjetno isto, kar si govorim še danes. Ne paniciraj. Improviziraj. Ker življenje nikoli ne bo šlo povsem po načrtu. In hvala bogu, da ne gre. Najlepše stvari se običajno zgodijo ravno takrat, ko jih ne načrtujemo.

Kaj pa poletje? Kaj si bosta z Levom privoščila po koncu šolskega leta?

Kar bo želel. Sem precej sproščena mama. Ne permisivna, ampak sproščena. Seveda obstajajo meje. Pri disciplini sem lahko zelo dosledna. Ampak ko gre za skupni čas, ga rada prepustim tudi njegovim željam. Najraje imava preproste stvari. Bazen. Izlete. Dneve brez urnika. Morda bo kdo presenečen, ampak živiva precej skromno. Ne potrebujem velikih spektaklov, da bi bila srečna. Največ mi pomeni, da sva skupaj.