Anja Ramšak v solzah razkrila svojo družinsko tragedijo

V jutranjem programu Radia 1 je Anja H. Ramšak z Denisom Avdićem in Borutom Andrejašem delila izredno osebno zgodbo o bolezni svoje mame. V studiu sta bila tokrat sama, saj sta bila Lara in Miha odsotna, pogovor pa je hitro postal eden najbolj čustvenih v zadnjem času.

Anja je povedala, da sprva ni kazalo na resnejše zdravstvene težave, nato pa je tik pred operacijo, ki jo je imela njena mama v začetku tega leta, prejela mamin SMS, ki ji je povsem spodnesel tla pod nogami. "Takrat se mi je sesul svet. Bil je kolaps, ogromno misli, a ena je izstopala – moja mami ima raka. Kako naj s tem sploh živim?" Priznala je, da sta jo preplavila strah in obup. Kljub temu je vsako jutro še naprej prihajala v službo, medtem ko se je njen vsakdan povsem spremenil. "Že sama zaskrbljenost te spremeni. Moje poti na Koroško so bile pogostejše, s sestro sva skrbeli zanjo, v Ljubljani pa sva ji uredili stanovanje, ko je imela obsevanja." Kot najtežje je izpostavila trenutke, ko bi sama potrebovala mamo. "So stvari, ki se ti dogajajo, ko rabiš mamo, ona pa se tam bori." Anja je bila navzven močna in stabilna, a večeri so bili drugačni: "Glava gre po svoje. Pridejo misli, ki jih ne moreš ustaviti."

Močno jo je zaznamoval tudi trenutek, ko je prvič videla očeta jokati. "Takšne situacije potegnejo strahove na plano." Opora so ji bili mož Matevž, sestra Maja in tudi delo. "V službi sem začutila lepo energijo, to mi je zelo pomagalo. Najbolj pa to, da je mami res 'fajtala'." Bolezen je spremenila tudi odnose v družini. "Nič več ni samoumevno. Tudi to ne, da bomo imeli božič skupaj. Zdaj ljubezen do družine res čutim."

V nadaljevanju ganljivega jutranjega pogovora na Radiu 1 se je Anji H. Ramšak v studiu pridružila tudi njena mama Meta, ki je prvič javno spregovorila o svoji bolezni, občutkih in boju, ki ga je prestajala v zadnjem letu.

Meta je poslušalce toplo pozdravila, Anja pa jo je uvodoma nagovorila z besedami, da je bila mama dolga leta del radijskega dobrodelnega maratona – vedno prisotna, nasmejana, pripravljena pomagati. Letos pa se je akciji pridružila še na povsem intimen način.

"Za nami je težko leto. Praznovali smo poroko, optimizem je bil v zraku in nismo si predstavljali, kaj nas čaka. A danes so tukaj pogum, upanje in hvaležnost, da si z nami – in to je tudi bistvo maratona," je povedala Anja.

Gospa Meta je priznala, da sta jo skozi zdravljenje spremljala tako pogum in upanje, kot tudi zelo težki dnevi. "Bili so trenutki, ko se ti zdi, da izgubljaš upanje," je iskreno dejala. Na vprašanje, kako je ohranjala moč, je odgovorila preprosto in človeško: "Če sem se zbudila po dokaj prespani noči, sem dobila zagon. Šla sem na sprehod, se zamotila, da nisem preveč razmišljala. Pokonci so me držale tudi pesmi Mance Špik." Najhujše obdobje zanjo je bilo, še preden je poznala diagnozo. "Ko ne veš, kaj je. Ko imaš samo glavobole in čakaš. Jaz sem hotela vedeti, kaj je, da se lahko začneš boriti."

V studiu so čustva prevzela tudi sodelavce, takrat sta se zopet pridružila Lara in Miha. Denis Avdić je opazil, da Lara zadržuje solze, ta pa je povedala: "Tudi sama imam izkušnjo z boleznijo bližnje osebe, ki je žal ni več z nami. Zelo lepo je gledati Anjo in mamo, kako sta povezani."

Na Denisovo vprašanje, kaj sta ji v najtežjih trenutkih pomenili hčerki, je Meta odgovorila: "Anja in Maja sta bili moje sonce. Dali sta mi moč. Ko sem izvedela za diagnozo, sem si rekla – hvala bogu, imam velike otroke. A potem sem pomislila, da me še vedno potrebujeta. In da moramo stopiti skupaj." Ganljivo je opisala tudi trenutke, ki so se ji za vedno vtisnili v spomin: "Nikoli ne bom pozabila, da sem videla moža jokati. In ne bom pozabila rojstnega dneva, ko ste mi podarili knjigo Anite Ogulin in vanjo zapisali: Tako zelo te imamo radi," je besede namenila hčeri Anji in ob tem so ji spolzele solze.

Zgodba gospe Mete je močan opomnik, da je življenje minljivo, a da v najtežjih trenutkih še vedno obstajata upanje in borba. Prav to je tudi sporočilo 28-urnega dobrodelnega maratona – omogočiti pomoč tistim, ki jo potrebujejo, in opomniti, da nihče ne ostane sam.