Kaj je bilo tisto, kar vas je pritegnilo za igralski poklic? Ali ste že kot deklica radi nastopali?
Že kot otrok sem zelo rada nastopala in se udejstvovala v različnih oblikah nastopanja, od plesa, glasbe do gledališkega krožka. Kar me je najbolj pritegnilo? Ne vem, ali je bil točno določen trenutek, mislim, da je bila ta želja vedno v meni. Ko sem zbrala pogum, pa sem se vpisala na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani in tako začela profesionalno igralsko pot.
Imate tako lepe spomine na otroštvo?
Moji spomini na osnovno šolo so zelo lepi, imela sem super razred, super sošolce. Bila sem malo bolj piflarka, zelo sem se rada učila, vse me je zanimalo. Cela osnovna šola je bila lepa izkušnja, na katero imam lepe spomine.
Koliko časa se torej profesionalno že ukvarjate z igralstvom?
Z igralstvom se profesionalno ukvarjam od študija, to je zadnjih osem let. Amatersko pa sem snemala oglase ali sodelovala pri predstavah že od malega.
Vas je družina podprla pri odločitvi za igralski poklic?
Družina me je zelo lepo podprla, saj so videli, da mi je to blizu že od malega. V bistvu so bili zelo veseli, da sem se v nečem našla in da imam to srečo, da se s tem lahko ukvarjam poklicno. Zelo me podpirajo.
Zakaj ste se odločili, da odidete v New York?
Da grem v New York, sem se odločila, ker sem imela vedno željo živeti nekje v tujini. Ker sem se v tistem času ukvarjala z manekenstvom, mi je to dalo možnost, da si to željo uresničim. Tako sem se odločila za to pot in sem zelo vesela, da sem se, saj je bila to zelo lepa izkušnja.
Najbolj sem pogrešala družino, bližnje prijatelje in naravo, ki jo Slovenija premore in je v New Yorku ni, razen, če greš v Centralni park, pa še to je zelo specifično.
Kako ste se v Ameriki počutili in kaj ste tam najbolj pogrešali?
Najbolj sem pogrešala družino, bližnje prijatelje in naravo, ki jo Slovenija premore in je v New Yorku ni, razen, če greš v Centralni park, pa še to je zelo specifično. Drugače pa sem tam spoznala prijatelje, ki so mi bili tako blizu, da smo postali neke vrste družina. Življenje tam je bilo zelo intenzivno, ker je New York mesto, v katerem se vse odvija zelo hitro. Poleg tega, da sem veliko delala, je bilo življenje tam zelo pestro, zato je bilo vsega polno, od veselja do žalosti. Je bilo pa veliko vsega, tudi veliko domotožja. Dom sem zelo pogrešala. Hkrati pa tudi veliko radovednosti, ker je bilo vse novo. Tako da vsega po malem.
Kako sta zaslužili denar za potovanje in šolanje v Ameriki?
Denar sem zaslužila z manekenstvom, takrat sem se s tem ukvarjala tudi doma. Pred pa sem kot študentka delala tudi kot natakarica v lokalu in s tem prihranila denar za potovanje, za začetek. Potem sem se tam ukvarjala z manekenstvom, dobila svojo agencijo, služila denar in od tega živela. Hkrati pa sem delala tudi priložnostna dela, kot je bilo varstvo otrok ob koncu tedna, da sem zaslužila denar za sproti in si zapolnila prosti čas.
Tudi manekenstvo je bilo torej velik del tega, da ste odšli v ZDA?
Z manekenstvom sem se v bistvu ukvarjala že doma. Od petnajstega leta naprej, ko so me ustavili na cesti in me povabili v modno agencijo. Za štos sem res šla in tako sem začela delati in celo srednjo šolo je bil to velik del mojega življenja. V sam New York nisem želela prav specifično, da bi se ukvarjala z manekenstvom, temveč sem želela imeti izkušnjo življenja v tujini in New York me je zelo mamil. In nekako sem čutila, da mi manekenstvo ponuja to možnost. Da je to tako delo, ki te popelje v tujino in ti omogoča življenje v nekem mestu, kjer bi bilo na kakšen drug način morda težje živeti.
Hkrati pa ste se prav v New Yorku prvič srečali s študijem igre, je tako?
Tako je, v New Yorku sem zbrala pogum, da sem se začela malo bolj aktivno ukvarjati z igro. Vpisala sem se na dvoletni program Meisner tehnike v William Esper Studiu, kjer sem vzljubila igro in ugotovila, da je to tisto, kar bi rada doštudirala in s čimer se v življenju želim ukvarjati.
Kaj je potem pretehtalo, da ste se vrnili v Slovenijo?
Nazaj sem prišla iz več razlogov. Eden izmed njih je bil ta, da sem se odločila za študij igre v Sloveniji, ker sem si želela živeti in imeti družino v Sloveniji, zato sem se odločila, da bom šla na Akademijo tukaj. Potem pa je bilo še vprašanje delovne vize, ki bi jo morala podaljševati. In še veliko drugih stvari. Veliko mojih prijateljev se je na tej točki že odselilo iz New Yorka in sem začutila, da grem tudi jaz naprej, oziroma se vrnem nazaj domov.
"Vesela sem, da sem v življenje dobila take ljudi"
Pred dnevi ste z orkestrom in Nino Pušlar, ki je za serijo Nemirna kri posnela naslovno skladbo, stopili na oder in tudi zapeli, kako vas je prepričala?
V resnici je ideja prišla s strani Pop TV, vendar je bila Nina zelo vesela. Poklicala me je, nato sva se dogovorili in imeli kratko vajo. Jaz sem bila za, a hkrati me je bilo tudi strah oziroma sem imela malo treme, ker to ni moje področje, a me je Nina zelo podprla. Na odru sva res uživali in je bilo na koncu super. Celoten nastop je bil tako res lepa izkušnja.
Kako ste se sicer povezali z ostalimi igralci v Nemirni krvi, med vami so tako igralske legende kot tudi mladi talenti?
Res smo se lepo ujeli, občutek je, kot da smo ena velika družina. Sploh z mlajšo generacijo smo res postali prijatelji tudi v zasebnem življenju. Vesela sem, da sem s tem projektom dobila v svoje življenje take ljudi. Zelo lepo smo se povezali, sami super ljudje in ekipa.
Katera vloga vam je do sedaj predstavljala največji izziv?
Največji izziv mi je bila vloga Elektre, ki sem jo igrala v SNG Maribor, štiri leta nazaj. Iz več razlogov, takrat sem šla čez hecno obdobje, vloga pa je bila velik izziv, bilo je tudi veliko besedila in mi je povzročala malo preglavic. Je bila pa predstava nato zelo fina in nekako mi je uspelo iti čez ta krč, kot temu pravimo v igralskem poklicu. Ker je bila vloga težka, se je verjetno ravno zaradi tega razvilo nekaj lepega.
Kako jemljete igralski poklic, kot igro ali kot resno delo?
Recimo, da igralski poklic jemljem kot poklic, odkar sem zaključila z Akademijo, ker sem od takrat poklicna igralka. Morda sem takrat vse skupaj jemala preveč resno. Zelo podpiram to, da se dramski igri igra reče z razlogom, ker konec koncev le igramo in ravno ta igrivost je v igralskem poklicu zelo pomembna. Poskušam ga ne jemati preresno in se znotraj tega čim več igrati, ker je konec koncev zelo zabavno biti igralec.
Se vam pogosto zgodi, da pozabite besedilo in improvizirate?
Besedilo si kar enostavno zapomnim, se je pa seveda že zgodilo in takrat improviziram. Sicer pa imam na snemanjih večjo težavo s tem, da mi kaj postane zelo smešno in se nato težko zresnim, zato moramo ponavljati kader, ker se jaz smejim. To je večja težava. Besedilo pri serijah vedno lahko poveš malce po svoje, na odru pa je druga zgodba. Načeloma pa si besedilo zelo dobro zapomnim.
Kaj pa slava in oboževalci, ki pridejo z igralskim poklicem in tako popularno serijo kot je Nemirna kri, vas to obremenjuje?
V bistvu me je zelo lepo, ko me ljudje ustavijo na cesti ali se želijo fotografirati. To so po navadi ljudje, ki spremljajo serijo in imajo same pozitivne besede, tako da me nič ne moti. Vesela sem vsakega, ki me ustavi, lepo je slišati, da je serija ljudem všeč, tako da se z veseljem fotografiram in dam avtogram.
Mlada mamica in uspešna igralka
Ste mama dve leti starima dvojčkoma, kako usklajujete materinstvo in igralstvo?
Materinstvo in igralstvo zaenkrat usklajujem po svojih najboljših močeh, je pa res, da v tem nisem sama, daleč od tega. Potrebno je veliko podpore, s Petjo imava veliko podpore in pomoči, ima dve super babici, dva super dedka, oziroma najine starše, imava še super varuško in vrtec, tako da se vsi skupaj odlično usklajujemo. Vsi nama ogromno pomagajo. Res pa je, da se tudi Petja ukvarja z igro, je prav tako igralec in razume to področje, tako da se nekako znava podpreti v tem in kombinirati stvari.
Kako ste izbrali imena za dvojčka, Lev in Ivan, stoji za izborom imen kakšna zgodba?
Najprej sva izbrala ime Ivan, ki nama je bilo vedno všeč. Lepo zveni in tudi pradedek pri nas je bil Ivan. Ko pa naju je presenetila novica, da bova dobila dvojčke, se je bilo treba spomniti še enega imena in meni je bilo vedno zelo lepo ime Lev, tako da sva se potem hitro odločila še za to ime. Pa še lepo se sliši skupaj, tako da ni bilo nekih dvomov.
Kje in kdaj sta se s Petjo spoznala, ker sliši se pravljično, mlada igralca se zaljubita in ustvarita lepo družino ter hkrati uspešno delujeta tudi na umetniškem področju?
S Petjo sva se spoznala, ko sem delala predstavo v Mariboru, to je bilo pred štirimi leti. Skupaj sva delala, se družila, nato sva postala zelo dobra prijatelja, vse ostalo pa je zgodovina.
Kako bi opisali vajino mlado družino?
Na splošno je imeti dvojčke zelo lepo in težko hkrati. Trenutno smo v fazi, v kateri se sinova neprestano prepirata za mojo pozornost, si kradeta igrače in se nimata najraje, ob redkih trenutkih, ko se imata rada, se objameta ali si pritisneta poljubček, pa je to zato toliko lepše. Naše življenje je trenutno zelo pestro. Otroka sta na tem, da poskušata govoriti, imata svoj jezik in vse to je zelo zabavno poslušati, kako se rojeva govor. Zagotovo pa ni dolgčas, doma je zelo glasno in živahno (smeh).
