Kako se počutite po operaciji?
Počutim se dokaj solidno, je pa dejstvo, da je doba okrevanja po tako težkem posegu, ki je trajal skoraj 8 ur, daljša. Bolečine spreminjajo obliko iz meseca v mesec, a pričakujem, da bo vse normalno nekje po pol leta. Pogrešam moč v rokah in šport. (smeh)
Kdaj vas čaka rekonstrukcija dojk?
Rekonstrukcija je bila narejena istočasno kot odstranitev, tako da me zdaj čaka le še popolno okrevanje in nekaj postopkov, ki sledijo tej operaciji.
Na kaj ste pomislili, ko ste se prvič zagledali?
To me radi vprašajo, ampak res ne vem, ker si prve tri dni po tem posegu prikovan na posteljo z različnimi sukcijami in katetrom, tako da se bolj ali manj boriš proti bolečinam, ki jim ni konca. Seveda pa sem bila vesela, ko sem se ob pogledu navzdol prepričala, da prsi še imam. (smeh)
Ste zadovoljni z okrevanjem?
Sem zadovoljna. Imela sem sicer manjše težave s celjenjem, ampak vse potrebuje svoj čas. Še vedno sem zelo utrujena, večino časa počivam in delam vaje za razgibavanje.
Izgubiti dojke je za žensko hud udarec. Ste oklevali z odločitvijo, da bi si preventivno odstranili obe?
Odkar sem izvedela za diagnozo, sem vedela, da bom to storila slej ko prej, tako da posebnega oklevanja ni bilo. Bili sta le vprašanji primernega trenutka in časa za poseg. V bistvu pa je medicina tako napredovala, da tukaj sploh ne gre za to, da bi ženska ostala brez dojk – še vedno lahko nosiš krasen dekolte in se počutiš žensko.
Zakaj so vam zdravniki to svetovali?
Onkolog ti tak poseg svetuje, ko začne voditi tvojo evidenco obolelih v družini in po preiskavah dobiš pozitiven rezultat na genetiki. Pove ti, kakšne možnosti imaš, preventivni pregledi so na pol leta, ker lahko pri okvarjenem genu tako veliko hitreje pride do obolenja za rakom na dojkah. S preventivno masektomijo in takojšnjo rekonstrukcijo se možnost raka na dojkah praktično izniči.
Kako se počuti ženska, ki mora sprejeti takšno odločitev?
Odvisno. Meni ni bilo tako težko, ker sem imela to v družini, in ko gledaš umirajočega za rakom, ti ni ravno lahko … Ni pa lahka odločitev, še danes po posegu ni lahko, ker je v vsakem primeru to tako velik poseg, da res potrebuješ kar nekaj časa, da se sestaviš nazaj.
Kdo vam v teh dneh najbolj stoji ob strani?
Najbolj moj fant Matjaž, najbližji sorodniki in prijatelji. Absolutno potrebuješ nekoga, da ti pomaga, saj ne moreš delati ničesar. Ne moreš voziti avta, se namazati po hrbtu, zapeti modrca ali steznika, ki ga po tej operaciji nosiš približno dva meseca.
Kaj bi svetovali ženskam, ki so se ali pa se še bodo znašle v takšnem položaju?
Zelo veliko žensk se je že obrnilo name in z vsako se prijazno pogovorim. Moj namen pri tem, da sem sploh povedala svojo zgodbo, je bil ozaveščati, in če si javna osebnost, je to lažje narediti. Rak dojke je dolgo veljal za smrtno obsodbo in prav je, da se o tem govori, da se ženske redno same pregledujejo, gredo na preglede in vedo, da pri družinski anamnezi obstaja tudi preventiva.
Se zdaj počutite varno pred boleznijo?
Pred rakom na dojkah da. O drugih boleznih ne razmišljam, ker nikoli nisem. Odločitev za to operacijo je bila glede na dejstva popolnoma razumska.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Glede na to, da prehajam v novo življenjsko obdobje, se počasi podajam v nove poslovne vode, načrtov pa je veliko. Še vedno me kličejo za določena dela v manekenstvu, tako da se bom tudi s tem ljubiteljsko še ukvarjala, saj mi je to delo po svoje še vedno pri srcu, čeprav mi po več kot 15 letih ni več tako zelo zanimivo.
Se je vaš pogled na življenje zelo spremenil?
Pogledi na življenje se spreminjajo pri vseh ljudeh v različnih časovnih obdobjih, prav tako je pri meni. Tudi sama operacija, teden dni bivanja v bolnišnici in okrevanje samo ti da nova obzorja, ki te spremenijo.
