Naš uspešni pisatelj Jaka Tomc odkrito govori in piše tudi o svojem boju z bipolarno motnjo. Na Facebooku je nedavno objavil zapis, v katerem je razkril tudi, da je bil kar desetkrat hospitaliziran in kakšno je v resnici življenje v naših psihiatričnih ustanovah.
"Nekateri me sprašujejo, zakaj nisem bolj kritičen do slovenske psihiatrije. Da gotovo v Polju ni bilo ves čas samo lepo. Da bi moral imeti drugačen odnos do stanja na področju duševnega zdravja, ki ni rožnato. Tole vam povem. Desetkrat sem bil hospitaliziran v ljubljanski psihiatrični kliniki. Skupaj sem tam prebil kako leto in pol svojega življenja. Od tega sem bil, če seštejem, kak mesec privezan. Da bi se kdo izživljal nad mano, se ne spomnim. Bile so situacije, v katerih se nisem počutil dobro. Ko sem želel iti na WC, pa nisem mogel, ker sem bil oviran, pa sem dobil 'račko' ali kahlo ali plenico. Sprejel sem situacijo, ker je nisem mogel spremeniti. Poskusil sem z upiranjem, s prepričevanjem, s pretvarjanjem, da sem v redu. Rezultat je bil isti. Torej sem čakal. Včasih več dni skupaj," je med drugim zapisal.
Psihiatri so potrebovali kar osem let, da so našli ustrezno kombinacijo zdravil zanj. "Sem zaradi tega jezen? Se sekiram zaradi izgubljenih let? Ne. Nikoli se nisem. Veselim se dejstva, da lahko danes normalno funkcioniram na vseh področjih. Včasih sem bil daleč od tega. Stranski učinki so lahko hudi. Ravno zato je zelo pomembna komunikacija s svojim psihiatrom ali lečečim v bolnišnici. Jaz sem zamenjal več psihiatrinj, tudi zaradi zdravil, ki mi niso ustrezala," pravi Jaka, ki so ga pri tridesetih so me skušali spraviti v invalidsko penzijo: "Uprl sem se in odločno pojasnil, da si želim delati. Da je še vse pred mano. Da zmorem. Nisem se predal in ponosen sem na to. Najbolj pa me je iz greznice potegnila psihoterapija. Veliko ljudi še vedno ne loči med psihiatrom, psihologom in psihoterapevtom. Psihiater postavlja diagnoze in predpisuje zdravila. Psiholog vam bo ponudil v reševanje psihološke teste. Psihoterapevt vas bo posedel na kavč in se pogovarjal z vami. Ali pa boste vi govorili. V vsakem primeru boste odkrivali VZROKE za svojo bolezen oziroma stanje, v katerem ste, pa vam ni všeč."
Pravi, da je za njim osem let mirovanja bolezni in da zato zaupa psihiatrom, zdravilom in psihoterapiji: "Lahko bi napisal še veliko, a naj zaključim s sledečim stavkom. Če si pripravljen sprejeti zdravljenje, se pogovarjati o svojem psihičnem stanju in se ne bojiš sodobne medicine, potem si na dobri poti. Veliko psihičnih bolezni je (za zdaj) neozdravljivih, a se da z njimi kakovostno živeti. Sam poznam kar nekaj čudovitih ljudi z diagnozo in vsak po svoje shaja z njo. Živijo pa polno in plodno življenje."
Ti ljudje so prvič družbeno stigmatizirani in drugič psihiatriji služijo kot poizkusni zajci. Uporabljajo paleto zdravil učinkov pa malo ali nič. Veliko prej bomo imeli zdravila za rakasta obolenje medtem, ko bodo ostali možgani in psihične bolezni še vedno velika neznanka..
Koraki na poti k temu, da bodo bolezni, ki se tičejo psihe, "enakovredne" drugim boleznim, ki nas pestijo. Recimo zlom roke je sprejemljiv, psihični zlom je pa kaj ? Nekaj, česar se morajo ljudje sramovati? Prvi je bil neroda, drugi… ...prikaži več si je/so mu naložili več, kot je zmogel.
Barbka Špruk, ki je poznana vsaj delu javnosti, ima o tem drugačno mnenje, poznal sem pa osebo, ki je imela o tem tudi drugačno mnenje, a ga ne more več deliti z nami.