Jaka Tomc, pisatelj in pesnik se je iz lastnih izkušenj s promocijo in prodajo knjig odločil, da odpre lastno založbo. Odprta je od leta 2010 naprej. Kakšne so izkušnje po sedmih letih?
Za začetek je v Sloveniji živeti kot pisatelj ali pesnik lahko zgolj hobi ali dejansko služba, od katere lahko živiš?
Odvisno. Za nekatere je hobi, za druge vir dohodka. Sam pisanja ne smatram kot hobi, čeprav od njega za zdaj še ne morem živeti. Nekateri pa verjetno lahko. Nihče pa v Sloveniji ni obogatel s pisanjem izključno za slovenski trg. Vsaj jaz še nisem slišal zanj.
Meniš, da zaradi zaslužka tega veliko nadarjenih pesnikov, pisateljev odneha? Mnogi natisnejo nekaj sto izvodov, ki jih potem ne morejo prodati.
Če je tvoj glavni cilj zaslužek, potem je bolje da se sploh ne lotiš pisanja. Tudi sam sem nekoč naivno mislil, da bom napisal knjigo, prodal nekaj deset tisoč izvodov, pustil službo in se preživljal izključno s pisanjem. A sem hitro pristal na trdnih tleh. Danes sem vesel, če se knjiga pokrije, če naredim minimalen dobiček. Pisatelji in pesniki odnehajo iz različnih razlogov. Nekateri zaradi denarja, drugi ugotovijo, da bi se raje posvečali drugim dejavnostim, tretji so razočarani, ker vidijo, da za njihovo knjigo ni zanimanja. Tako kot povsod, je tudi pri pisanju prisotno sito, je pa res, da je to včasih nepošteno in izloči avtorje, ki so res dobri.
Kakšni so bili tvoji začetki?
Svoj prvi roman sem začel pisati leta 2008, pred tem sem napisal nekaj pesmi. Začelo se je v pisarni kadrovske službe nekega podjetja. Napisal sem en stavek in ga v naslednjih dneh raztegnil na nekaj poglavij. Seveda to ni ušlo mojim nadrejenim in so mi dali na izbiro – ali delaj tisto, za kar si plačan, ali pa daj odpoved in piši knjige. Dal sem odpoved, odšel za tri tedne na Kubo in po vrnitvi dokončal prvi del romana. Potem sem ga poslal na vse večje slovenske založbe, interes pa je pokazala le novomeška Goga. Mudilo se mi je z izdajo, zato sem se odločil, da ga raje izdam v samozaložbi. Ali bolje rečeno pri svoji založbi, ki sem jo ustanovil hkrati z izidom prve knjige.
Koliko knjig si do zdaj prodal? Je to veliko/malo v primerjavi z največjimi slovenskimi knjižnimi uspešnicami?
Prodal sem okoli 2500 svojih knjig. Govora je o šestih knjigah. Če prodajo primerjam z največjimi slovenskimi uspešnicami, se sliši malo. A dejstvo je, da v Sloveniji lahko govorimo o uspešnici že po prodanih 500 izvodih. Meni je to številko uspelo preseči z dvema knjigama – Maničnim poetom in Zgodbo o Davidu Locku. Potem je tu še pesniška zbirka Mali užitki s prodanimi skoraj 400 izvodi, kar je za pesniško zbirko veliko.
Si prišel na police knjigarn v prvo vrsto. Kako to poteka v Sloveniji?
Knjigarne imajo svojo politiko razvrščanja knjig na izpostavljene police in v izložbe. Najprej seveda poskrbijo za svoje knjige, torej knjige matične založbe. Do zdaj se je samo Manični poet znašel v izložbi ljubljanskega Konzorcija in sploh nisem vedel za to, dokler me ni na to opozorila prijateljica. Najnovejša knjiga – 720 utripov srca – je v Konzorciju izpostavljena med domačimi in prevedenimi kriminalkami. To vem, ker tja pogosto zahajam. Kako je po drugih knjigarnah, pa ne vem. Po navadi te dajo na polico, po abecednem vrstnem redu. Če knjigo sploh naročijo. Je pa jasno, da ne morejo izpostaviti vseh knjig, ne glede na to, kako močno si avtorji tega želimo.
Kaj pa knjižnice? Kaj ima neki pisatelj od tega?
Knjižnice so za avtorja dobre iz več razlogov. Prvič, znajo kupiti precej izvodov tvoje knjige. Tu je tudi zanka, saj je težko priti do njih direktno, brez distributerja. Ko imaš enkrat knjigo v knjižnicah, se začne zabavni del spremljanja izposoj. Na portalu COBISS lahko praktično v živo preverjaš kje so tvoje knjige izposojene ali rezervirane. Če se ti to da. Jaz to počnem praktično vsak dan, ampak to sem jaz. In izposoje so ključ do tistega, kar je cilj številnih avtorjev, kar se tiče knjižnic, to je knjižnično nadomestilo. Do katerega pa ni lahko priti, saj avtor potrebuje v koledarskem letu 800 izposoj. To nadomestilo potem znaša od dobrega stotaka do nekaj tisočakov.
Kakšne možnosti ima nekdo, ki se začne ukvarjati s pisanjem, pesnjenjem, pa tudi drugi. Samozaložba ali založba? Kaj je bolje? Kje so prednosti in slabosti? Kaj predlagaš ti?
Če založbe ne pokažejo interesa in avtor verjame v svoje pisanje, mu definitivno priporočam samozaložbo. Če le ima denar, da si to lahko privošči. Prednost samozaložbe je, da si sam svoj šef in da je tvoj ves denar, ki ga dobiš od prodaje. Sam odločaš, na kakšen način boš tržil knjigo, sam odločaš, kako bo izgledala. Pri založbah je te svobode manj. Vsaj pri velikih, h katerim avtorji težijo, verjetno zaradi pričakovanih visokih honorarjev.
Obstaja še tretja pot?
Obstajajo založbe, pri katerih sam plačaš strošek knjige, one pa ti nudijo storitev izdelave knjige, da se ti ni treba ukvarjati s tem. Namesto honorarja po navadi dobiš nekaj knjig, ki jih lahko prodaš, ali pa odstotke od prodaje.
Koliko knjig moraš prodati, da si "na ničli" v primeru samozaložbe in v primeru založbe?
Zelo odvisno. Upoštevati je treba strošek izdelave knjige, ki se od knjige do knjige zelo razlikuje. Če imaš kratko prozo ali pa zbirko poezije, je strošek lahko dvakrat ali trikrat manjši, kot če imaš slikanico za otroke. Potem pa je tu cena knjige. Lahko je 10 evrov, lahko je 30. Recimo, da je potrebno prodati med 100 in 200 izvodov knjige, da prideš na zeleno vejo.
Na koncu si se odločil, da ustanoviš kar svojo založbo. Ob neki priliki je z očmi požmrknil celo Leo Oblak? Je to v Sloveniji res misija nemogoče?
Kot sem že rekel, sem se za to odločil, ko ni bilo pravega interesa s strani slovenskih založb za moje pisanje. Danes sem hvaležen, da ga ni bilo. Začetki so bili seveda težki, bil sem sam za vse, izdajal sem zgolj svoje knjige in ljudem na vsakem koraku pojasnjeval, da ne izdajam v samozaložbi, ampak pri svoji založbi. Korak naprej smo naredili predlani, ko se je ekipi najprej pridružil Dušan Marolt, ki danes opravlja vlogo glavnega urednika založbe, kmalu zatem pa je s svojim romanom Kako se znebiti trupla na naša vrata potrkal Borut Marolt, pevec kultne skupine Niet. Nista v sorodu, da ne bo pomote (smeh). Takrat smo začeli delati zares in dokazali, da se da, če je le prava energija.
Kar se tiče Lea Oblaka, pa mislim, da sploh ne ve, da imam lastno založbo. Ob neki priložnosti me je povabil, če bi delal zanj, pa se ni izšlo. Ni imelo zveze z založbo.
Kakšna so tvoja dozdajšnja spoznanja z lastno založbo? Je zdaj kaj lažje "poslovanje“ in posledično tudi pisanje?
Predvsem je, tako kot pri vsakem poslu, potrebno vložiti v založbo veliko časa, denarja in energije. To je osnova. Obkrožen moraš biti z ljudi, ki jim zaupaš in za katere veš, da se na njih lahko zaneseš. To se morda sliši obrabljeno, ampak tako je. Slovenski trg je majhen, založb pa je veliko. Na drugi strani je relativno malo ljudi, ki kupujejo knjige. Glede na to, koliko knjig vsako leto izide in koliko se jih proda, je pravi čudež, da lahko majhne založbe sploh preživimo. A nekako gre. Kot sem rekel na začetku, vesel sem, če poslujemo s pozitivno ničlo. Če pa s knjigo naredimo soliden dobiček, pa to pomeni, da sem zadovoljen jaz, avtor in tisti, kateremu bomo lahko zaradi tega naslednjemu izdali knjigo.
Koliko pisateljev/pesnikov trenutno izdaja pri tvoji založbi? Kakšna so merila, da sprejmeš neko knjigo, pesmarico?
Trenutno ponujamo dela šestih različnih avtorjev. To ni veliko, a kot sem rekel, do predlani sem bil tu samo jaz. Bomo pa letos izdali deli še dveh avtorjev. Merilo je predvsem berljivost napisanega. Izražen mora biti talent za pisanje. Tega je več, kot si mislimo. Bi pa športniki oporekali in rekli, da je talent le deset odstotkov, ostalo je trening. Tudi pri pisanju je tako, morda je le odstotek nekoliko drugačen. Je pa, žal, treba tudi gledati, da bo neka knjiga zanimiva za trg. Da se bo prodajala. Ne glede na to, kako rad bi izdajal knjige razvijajočim se avtorjem in jih s tem spodbujal, je resničnost takšna, da mora založba preživeti. Se pa z Dušanom trudiva, da bi iz množice tekstov, ki prihajajo na naš naslov, izluščila kak biser, ki je ostal neopažen.
Imate uredništvo?
Da. Mobilnega (smeh). Svojih prostorov za zdaj nimamo, morda nekoč v prihodnosti. Tako da za zdaj vsak dela pri sebi doma. Za sestanke je pa na voljo množica lokalov.
Ali zagotavljaš, da bo nekdo, ki bo pri tebi izdal knjigo ali pesniško zbirko na koncu finančno v plusu?
Če knjigo založimo mi, torej krijemo vse stroške, potem lahko stoodstotno zagotovim, da bo na ničli. Glede na to, da imamo malo drugačno politiko honorarjev, ki so odvisni od prodaje knjig, lahko zagotovim, da bodo v primeru uspešne prodaje imeli nekaj od tega. Če se ne bo prodajalo, pa vsaj ne bodo imeli izgube. Seveda pa je možna avtorjeva finančna soudeležba pri izdaji knjige in s tem tudi višji odstotek dobička. Vse je stvar dogovora.
V čem se tvoja založba razlikuje od drugih, večjih?
Gotovo smo bolj fleksibilni. Lahko se hitreje obrnemo. Za zdaj nimamo večletnega načrta izdaje knjig, zato se lahko zgodi tudi, da je knjiga izdana le nekaj mesecev po tem, ko dobimo avtorjev tekst. Nimamo veliko fiksnih stroškov, nimamo zaposlenih, nimamo prostorov, ki bi jih morali plačevati. To so prednosti. Za zdaj. Nimamo pa tudi sredstev, ki jih imajo velike založbe, nimamo infrastrukture, nimamo veliko ljudi. Za zdaj (smeh).
Si že dobil kaj polen pod noge?
Pod svoje noge ne. Lahko pa, da se je kaj dogajalo v ozadju, za kar ne vem.
Ali je založba pogoj, da prideš v izbor, da neko knjigo uvrstijo v izbor za bralno značko?
Kolikor vem, ne. Pogoj, da prideš v program Bralne značke je, da si nominiran ali nagrajen na izboru za najboljšo mladinsko literaturo. Vsaj tako so mi rekli pred leti.
Je to cilj vsakega pesnika/pisatelja, da njegova knjiga pride v roke osnovnošolcem/srednješolcem, kot obvezno branje?
Gotovo je to dobrodošlo. Prej sem govoril o knjižničnem nadomestilu. Če si uvrščen v bralno značko ali te imajo učenci ali dijaki za domače branje, se število knjižničnih izposoj bistveno poveča. Zagotovo pa ni to cilj vsakega pesnika ali pisatelja. Ne pišejo vsi mladinske literature.
Kaj pa pisanje v angleškem jeziku. Je možno s slovensko knjigo prodreti na tuje trge?
Vse je mogoče. Sam sem, ko sem izdal prvo knjigo, rekel, da mi bo najprej uspelo v Sloveniji, potem pa se bom podal na tuje trge. Če prideš tja kot neznan avtor, je težko. Ni pa nemogoče. Je pa treba biti vztrajen in treba je verjeti vase. Pred kratkim sem zasledil, da je recimo Kanadčan Sylvain Neuvel dobil petdeset zavrnitev, potem pa ga je nekdo opazil in so odkupili pravice za film, še preden je izšla njegova prva knjiga Sleeping Giants. Zakaj bi bilo s slovenskimi avtorji kaj drugače? Napisati je treba Kakovostno knjigo, zanimivo, berljivo knjigo, jo prevesti in poskusiti. Nihče te ne bo pričakal z rdečo preprogo, treba si jo je izboriti.
Kakšni so načrti za naprej? Morda prav v smeri tujine? Koliko knjig boste letos izdali, kakšne zvrsti?
Osebno se obračam proti tujini. Mislim, da je čas pravi. V kratkem je predviden prevod romana 720 utripov srca, za katerega dobivam izredno dobre odzive bralcev in kritikov. Ne vem, kaj se bo zgodilo, a če ne poskusiš, se ne more zgoditi nič. Letos smo izdali eno knjigo, do konca leta bomo še dve, kratki zgodbi Dušana Marolta in zbirko pravljic Matica Slapšaka. Za naslednje leto natančnega načrta še nimamo, zagotovo pa bodo izdani nadaljevanje Zgodbe o Davidu Locku, omenjeni prevod 720 utripov srca in vsaj še dve knjigi. Načrt za naprej pa ostaja jasen – odkriti čim več skritih diamantov in jih predstaviti slovenski javnosti. Zato smo tu.
