Poletje je izkoristil za krajši oddih, a glasbenik Steffanio ne počiva. Že 15. avgusta pripravlja zelo oseben projekt – trilogijo pesmi Feniks, Hey Mr. President in Harmony, v katerih prvič podrobno spregovori o boju z rakom, okrevanju in boleči izgubi nekdanje žene. Za Žurnal24 je razkril, zakaj je zdaj pravi čas za to zgodbo.
Nova glasbena trilogija ni le zgodba o njegovi bolezni, ampak tudi poklon nekdanji ženi, ki je lani izgubila bitko z rakom. Čeprav sta se pred leti ločila, sta po njeni diagnozi znova našla stik in ostala povezana do njenega zadnjega dne. Po osebnih izpovedih o bolezni in življenjskih preizkušnjah Steffanio z veseljem spregovori tudi o glasbi. Skupina Game Over je znova na odrih, koncerti so razprodani, nostalgija pa je očitno še vedno zelo živa.
Smo na vrhuncu poletja, večina počiva na zasluženem dopustu, vi pa pripravljate velik projekt. Kaj se obeta?
Vzel sem si teden dni dopusta v Poreču, zdaj pa sem spet v polnem pogonu. Pripravljam trilogijo pesmi Feniks, Hey Mr. President in Harmony. Vse tri povezuje rak in to, kako je bolezen zaznamovala moje življenje – od diagnoze in zdravljenja do obdobja, v katerem sem danes.
Gre torej za vašo najbolj osebno glasbo doslej?
Zagotovo. Govorim o svoji bolezni, pa tudi o tem, da je moja nekdanja žena pred dvema letoma umrla zaradi raka. Vse je povezano v eno zgodbo.
Kaj sporoča pesem Feniks?
Govori o tem, kako sem zbolel, kako sem se pobral in predvsem o tem, da želim motivirati ljudi, ki se znajdejo v podobni situaciji. Če si v breznu, se lahko dvigneš. Verjamem, da je pravilen način razmišljanja izjemno pomemben. Pozitivna naravnanost sama po sebi bolezni ne odpravi, ti pa da moč, da narediš vse, kar je v tvoji moči.
Je bil prav način razmišljanja ključ do vašega okrevanja?
Mislim, da ja. Raka sem napadel z vseh strani, ampak prav ta miselnost me je gnala, da sem vztrajal tudi pri vsem drugem. Če bi obupal, verjetno ne bi imel energije za vse ostalo.
V bolnišnici pa ste spodbujali tudi druge bolnike.
To mi je ogromno pomenilo. Ko sem videl, da sem komu vlil upanje, sem tudi sam dobil novo energijo. Bila je prava verižna reakcija. Takrat sem si vsak dan ponavljal afirmacije. Govoril sem si, da sem najbolj zdrav človek na svetu. Marsikomu se to zdi nenavadno, meni pa je pomagalo.
Katere življenjske spremembe ste naredili v času zdravljenja?
Oddaljil sem se od ljudi, ki sem se jim smilil. To je najslabše, kar se ti lahko zgodi. Zelo sem zožil svoj krog, veliko sem hodil v naravo in se umaknil od negativne energije. Veš čas pa mi je ob strani stala mama.
V eni od pesmi omenjate tudi alternativne pristope, po katerih ste posegli v času zdravljenja raka.
Res je. Poleg uradnega zdravljenja sem uporabljal tudi nekatere alternativne metode. Sam verjamem, da mi je pomagala kombinacija vsega – klasične medicine, alternativnih pristopov in predvsem pozitivne naravnanosti. Ne morem reči, kaj je bilo odločilno, vem pa, da skupaj pri meni delovalo.
Kaj je glavno sporočilo trilogije?
Da se lahko človek pobere tudi iz najtežjih življenjskih situacij. Feniks ni pesem samo o raku. Je pesem za vse, ki imajo občutek, da so obstali na dnu. Rad bi, da jim da upanje, da se lahko – tako kot feniks – znova dvignejo iz pepela. Da ljudem pokažem, da tudi po najhujših življenjskih udarcih obstaja pot naprej. Če bo vsaj enemu človeku zaradi teh pesmi lažje prebroditi ovire, bo projekt dosegel svoj namen.
"Ko me je bivša žena poklicala in povedala, da ima raka, sem ji stal ob strani do zadnjih dni"
Del trilogije je tudi pesem Harmony. Kakšna zgodba se skriva za njo?
To je pravzaprav ljubezenska pesem. Napisal sem jo v času, ko sva bila s pokojno bivšo ženo srečna skupaj. Takrat sem jo želel izdati, potem pa sva se razšla in sem jo pospravil v predal.
Zakaj ste se zdaj odločili, da jo vendarle objavite?
Ker sva se štiri leta po ločitvi pobotala. Ne kot partnerja, ampak kot človeka. Ko je zbolela za rakom, me je po letih poklicala. Od takrat sva bila veliko v stikih. Pogovarjala sva se po telefonu in drug drugemu stala ob strani. Nekaj dni pred njeno smrtjo sva govorila zadnjič. Zato se mi zdi prav, da ta pesem zdaj ugleda luč sveta. Na neki način jo posvečam tudi njej.
Čeprav sta se ločila, sta kasneje spet postala pomemben del življenja drug drugega?
Seveda. Ko je človek v takšni stiski, stare zamere izgubijo pomen. Želel sem ji pomagati, kolikor sem lahko. Sam sem šel skozi podobno izkušnjo in sem dobro vedel, kaj doživlja.
Vajina ljubezenska zgodba se je začela kmalu po tem, ko ste premagali raka.
Res je. Ko sem leta 2013 izvedel, da sem zdrav, sem jo istega leta spoznal. Bila je zelo pomembno poglavje mojega življenja.
Zakaj se je zakon končal, zdelo se je resnično harmonično, kot opisujete v skladbi?
Med korono sva bila prvič ves čas skupaj. Prej sva oba veliko delala in imela vsak svoj ritem. Ona je vodila salon za pse, jaz sem snemal sinhronizacije in ustvarjal glasbo. Ko sva bila nenadoma skupaj 24 ur na dan, se je dinamika popolnoma spremenila. Očitno tega nisva znala najbolje uskladiti.
Želela sta si tudi otroka, je tako?
Da. Zaradi kemoterapije sem pred zdravljenjem shranil semenske celice, ker sem vedel, da lahko izgubim plodnost. Pozneje sva poskusila z umetno oploditvijo, a nama ni uspelo.
Vas želja po očetovstvu še vedno spremlja?
Če bom nekoč spoznal pravo partnerko, potem zagotovo. Ne želim pa otroka za vsako ceno. To se mora zgoditi naravno, z osebo, za katero oba veva, da je to prava pot.
Vas je ravno izguba nekdanje žene spodbudila, da ste dokončali ta projekt?
Vsekakor. Njena smrt me je zelo pretresla. Zaradi nje sem začel razmišljati o svoji zgodbi, o tem, kaj sem preživel in kako lahko to izkušnjo spremenim v nekaj, kar bo pomagalo drugim. Zato sem trilogijo tudi dokončal.
Bežali so pred oboževalkami, danes z njimi podoživljajo mladost
Poleg solo projekta ostajate dejavni tudi z zasedbo New Game Over. Kako doživljate vrnitev skupine?
Zelo lepo. Game Over je spet aktiven in koncertiramo po vsej Sloveniji. Letošnje poletje je bilo posebno, saj smo nastopili tudi na festivalu Pivo in cvetje.
Tam ste doživeli pravi čustveni vrtiljak.
Res je. Tik pred nastopom je močno deževalo in pred odrom skoraj ni bilo nikogar. Več mesecev smo se pripravljali z bendom in priznam, da sem bil razočaran. Potem pa so že med prvim komadom ljudje začeli prihajati in na koncu je bil prostor poln. To je bil neverjeten občutek. Hvaležen sem vsem, ki so prišli kljub dežju.
Kdo danes prihaja na vaše koncerte? Predvsem stari oboževalci ali tudi mlajše občinstvo?
Veliko ljudi je, ki so nas poslušali že pred dvajsetimi leti. Če si pravi oboževalec, ostaneš zvest. Na koncertih skupaj podoživimo tisti čas, ki je bil drugačen, bolj brezskrben, bolj sproščen. Za uro ali dve spet postanemo najstniki – mi in oni.
V času največje slave ste veljali za eno najbolj priljubljenih fantovskih skupin pri nas. Je bilo res tako divje, kot si marsikdo predstavlja?
Bilo je noro. Bili smo ena redkih slovenskih skupin, ki je potrebovala varnostnike. Po koncertih smo bežali skozi zadnje izhode, ker so nas obkrožile množice oboževalk. To je bilo zelo podobno zgodbam velikih tujih fantovskih skupin.
Pa tisti stereotip "seks, droge in rokenrol"?
Ne. Mi nismo bili tak bend. Nismo živeli tega življenjskega sloga in tudi z oboževalkami se nismo zapletali.
Po razhodu prvotne zasedbe ste ustanovili tudi skupino Explosion.
Res je. To je bila čisto druga zgodba. Če je imel Game Over predvsem žensko občinstvo, je bil Explosion bolj izrazit party bend. Nastopali smo na veselicah in zabavah, kjer je bila energija povsem drugačna.
Sodelovali ste tudi z Urško Čepin.
Posnela sva pesem Heroina in videospot v Srbiji. Imela sva načrte za nastope v tujini, potem pa je prišla pandemija covida-19 in se je vse skupaj ustavilo.
Kakšni so načrti po izidu trilogije?
Najprej si želim predstaviti to zgodbo, ki jo nosim v sebi že vrsto let. Dogodek bo 15. avgusta, ko bom predstavil vse tri pesmi in videospote. Potem pa gremo naprej – z Game Over in z novo glasbo. Dokler bom lahko ustvarjal in s pesmimi ljudem nekaj predal, bom to tudi počel.
Ja to je pa res žalostno,sicer nisem prebral je pa žalostno,pa tudi ne vem kdo je že to