Življenje mrtvih hlač

Za seboj imajo glasbeni maraton, ki traja že dolgih 27 let. Bend, znan tudi kot Die Roten Rosen (Rdeče vrtnice), je od svojega daljnega nastanka v letu 1982 v svoji diskografiji zabeležil 22 albumov. Kljub zavidljivi kilometrini pa so še vedno zmožni uprizorili koncert na visoki energični stopnji. So eden tistih bendov, za katere se zdi, da se ni nič spremenilo.

Lovljenje primarne strasti se ujema s pozo peterca, ki ostaja zvesta najstniški populaciji, tudi izgled benda ustreza tej oznaki. Vokalist Campino pri svojih 47-ih letih tako na odru deluje kot malce postarani najstnik, tudi ostali člani ne zaostajajo za njim. Dobro uro pred nastopom nam je odgovarjal basist Andi (Andreas Meurer).

Generalno vprašanje za začetek. Kako se počutite tu?
Andi: V preteklosti smo že igrali na Szigetu. Vedno smo se hoteli vrniti, kar pa se v zadnjih letih ni naredilo. Veseli smo, da zopet nastopamo na tem festivalu.

Kaj je po vašem mnenju zaščitni znak tega festivala?
A: Odvija se na posebnem prostoru na otoku ob reki, kar mu daje posebno atmosfero. Možno je videti veliko različnih stvari, kar ga razlikuje od ostalih festivalov.

Kako stoji danes glasbena punk scena v Nemčiji v primerjavi z vašimi začetki?
A: Ko smo začeli, v Nemčiji niti ni bilo bendov, ki bi igrali omenjeno zvrst glasbe. Danes je zgodba precej drugačna. Če gledamo sceno, se je že sam pomen vrednotenja zvrsti precej spremenil. Danes ima vsak svoje stališče o tem, kaj naj bi bil punk rock. Jaz danes ocenjujem bende le na podlagi tega, ali so mi všeč ali ne ter na podlagi njihove glasbe, besedil in njihovega sporočila.

Kaksen pomen pa ima punk za vaš bend?
A: Punk kot gibanje se je končalo že zelo kmalu po nastanku, glasba pa je živa še dandanes. Če pogledamo današnje bende kot so Green Day, Billy Talent in podobni, ti črpajo iz istih bendov kot mi. Če ne bi bilo punk rocka, tudi Die Toten Hosen ne bi bilo. Se vedno poskušamo gojiti ideje iz tistega časa, ki jih vpletamo v svoj koncept. Poskušamo obdržati kontrolo nad svojim ustvarjanjem, imamo svojo glasbeno založbo v Nemčiji in svoj menedžment, ki skrbi za naše turneje. Gibanja kot je nekdaj obstajalo pa danes v glasbi ne vidim.

Kaksne prvotne elemente punka poskušate v glasbi obdrdžati in kaj radi spreminjate?
A: Vedno radi razvijamo. Kot sem rekel, če pogledamo bend kot je Green Day, lahko vidimo, katere plošče so poslušali. In v tem ni nič slabega, vplivi so vedno vidni. Pa naj gre ya The Clash

Če bi morali izpostaviti kakšne svoje komade iz celotne ere oziroma recimo od devetdesetih let do danes, kateri bi to bili?
A: Veliko jih je. To, kar bomo igrali nocoj, se nam zdi, da tudi danes dobro funcionira. Tak komad je recimo Pushed again ter nekateri z najnovejšega albuma.

Kako danes gledate na komad Zehn kleine Jagermaister?
A: Uživamo, ko ga igramo v živo in uživamo, ko opazujemo reakcije ljudi. Preprosto gre za zabaven komad. Ne zdi se nam, da bi morali biti pretirano resni ves čas, vcasih se je treba tudi pošaliti. In to je bila naša šala. Nismo pričakovali, da bo postal tako velik hit, pa ne le v Nemčiji, tudi na Poljskem je komad doživel velik uspeh.

Ste mogoče slišali slovensko verzijo tega komada od skupine The Drinkers?
A: Ne. Me pa zanima. Ko se pojavi na Youtubu, jo bom poslušal.