Pri starih kamnitih hišah, v Sloveniji jih je še precej, veliko tudi naseljenih, ni težava le energijska obnova, lastniki se soočajo tudi z vlago in načeto nosilnostjo konstrukcije. Na forumih je precej vprašanj o obnovi hiš, ki so bile v drugi polovici 19. stoletja grajene iz kamna. Večina lastnikov sprašuje, ali je treba 50, 60 in več centimetrov debel kamniti zid sploh toplotno izolirati in kako, saj želijo zmanjšati stroške ogrevanja v njej in povečati bivalno udobje.
Kamen je dober akumulator toplote, a nima izolativnih lastnosti
Kamnit zid zaradi debeline in masivnosti ter lastnosti kamna zelo dobro akumulira toploto, kar je poleti velika prednost, saj so prostori v takih hišah vedno prijetno hladni, pozimi pa je to prej slabost, saj toplota iz prostora prehaja v zid, se tam zadržuje in zgolj počasi sprošča nazaj v prostor. Kamniti zid nima toplotnoizolativnih lastnosti. Z vidika energijske učinkovitosti bi bilo treba zato kamnit zid toplotno izolirati, saj 50 centimetrov kamna pomeni le toliko kot en centimeter toplotne izolacije, torej nič.
Skoraj zagotovo je treba toplotno izolirati kamniti zid počitniške hiše, saj pozimi lahko traja več dni, preden jo res ogrejemo, pravi neodvisni energetski svetovalec Matjaž Valenčič. Brez toplotne izolacije bivalno ugodje v teh hišah ni najboljše.
Univerzalnega odgovora ni, vsaka hiša je zgodba zase
Čeprav je odločitev o toplotni izolaciji na prvi pogled logična, pa običajno ne gre tako preprosto, saj je ta na vrsti šele, ko so odpravljene vse druge morebitne pomanjkljivosti, napake in težave, ki so značilne za kamnite hiše. Vprašanje je predvsem, ali je res treba vsako kamnito hišo toplotno izolirati? Mnenja so različna. Večina strokovnjakov za energijsko učinkovitost hiš bo svetovala, da je toplotna izolacija smiselna, arhitekti, ki se ukvarjajo tudi s proučevanjem stavbne dediščine, pa bodo lahko rekli, ne, ni nujno, da je kamnita hiša toplotno izolirana, poskrbeti je treba le za ugodne bivalne pogoje.
Univerzalnega odgovora na vprašanje o toplotni izolaciji kamnite hiše ni, pravi Matjaž Valenčič. Vsaka hiša je namreč zgodba zase, poleg tega je, kot smo že omenili, odvisno, ali je naseljena stalno ali občasno, v kakšnem stanju je, kakšna je njena konstrukcijska nosilnost.
Če gre zgolj za obnovo kamnite hiše, pri čemer ne bodo potrebni posegi, za katere je obvezno gradbeno dovoljenje, je odločitev o toplotni izolaciji zunanjih sten prepuščena lastniku, če pa je prenova tako korenita, da posega v konstrukcijo hiše, in je zato potrebno gradbeno dovoljenje, pa je treba izvesti tudi toplotno izolacijo, ker to zahteva zdajšnji gradbeni zakon, pojasni Valenčič. Izjema so le spomeniško zaščitene stavbe, podrobnosti o njihovi obnovi pa so zapisane v smernicah za energetsko prenovo stavb kulturne dediščine.
Najprej pregled in sanacija konstrukcije, potem toplotna izolacija
Če se odločimo, da bomo v kamniti hiši zmanjšali toplotne izgube in jo izolirali, je treba prej pregledati in po potrebi urediti več drugih elementov hiše. Preveriti je treba trdnost in stabilnost obstoječe hiše, ogroženost lokacije zaradi plazov in poplav ter stopnjo vlage v nosilnih zidovih.
Pred vsako obnovo je treba poznati sestavo njenih zunanjih sten, te so namreč lahko zelo različne, ne glede na to, da gre za kamnito hišo. „Zidovi stavb so bili običajno zidani tako, da so bili boljši ali bolj obdelani kamni uporabljeni na zunanjih straneh zidu, njegova sredica pa je bila zapolnjena z nasutjem. Pri zidanju so uporabljali skromno apneno malto – apna, kot veziva, je bilo v njej pogosto le za vzorec, visoka pa je vsebnost zemlje, ki je v malto prišla skupaj s peskom. Način gradnje je pogojeval debelino zidov (do 70 cm in več),“ piše Aleksandra Torbica v knjigi Kraška hiša, priročnik za obnovo.
„Ko poznamo sestavo zunanjih sten, je treba narediti izračun gradbene fizike, s katerim izračunamo toplotno prehodnost, temperature, difuzijo vodne pare in druge parametre gradiv, vse to pa nam omogoči, da spoznamo lastnosti stavbe in posameznih delov. To je osnova za načrtovanje prenove,“ pravi Matjaž Valenčič. Sledi izračun rabe energije in ocena stroška ogrevanja. Če izmerjeni in izračunani rezultati denimo pokažejo, da je temperatura stene primerna in na njej ne nastaja kondenzat, hkrati pa so toplotne izgube velike, lahko to steno izoliramo. Vendar če se bo naložba v izolacijo povrnila šele po 30 letih, ta ukrep ni gospodaren, ne smemo pa pozabiti, da se bo izboljšalo bivalno ugodje.
Največkrat je glavna težava kamnitih hiš vlaga
Takrat, ko so jih gradili, so nosilne zidove postavljali neposredno na teren, če so naredili temelje, pa jih seveda niso pred vlago zaščitili s hidroizolacijo. Kamen je porozen material, ki vpija vlago, zato se iz zemljine dviguje po zidu navzgor. To je kapilarna vlaga, ki je prisotna v večini starih hiš brez hidroizolacije.
Nekoč se je količina kapilarne vlage, in tudi meteorne, ki je prodrla v kamne, uravnavala naravno. Pozimi, ko je bilo vlage več, temperature pa nizke, se je zadrževala v konstrukciji, topli poletni meseci pa so kamen izsušili, če ne v celoti, pa vsaj zadostno. Ko so lastniki kamnite hiše začeli oblačiti v fasade, v notranjosti pa stene zaprli s sodobnimi, za paro neprepustnimi materiali, se je proces naravnega izsuševanja upočasnil, v nekaterih primerih pa celo prekinil. Vlaga je tako ostala ujeta v konstrukciji in jo začela najedati.
K povečani vlagi v kamnitih stenah so prispevale tudi drugačne navade stanovalcev. V prostorih se zdaj več kuha, suši perilo, več imamo sobnih rastlin, zato se ustvari več vlage, ki nima poti ven. Dodatno so se razmere poslabšale zaradi bolj zrakotesnih oken, ki jih ima večina starih kamnitih hiš, in slabšega prezračevanja.
Odprava kapilarne vlage zahteva drage posege
Prvi poseg, ki ga je treba izvesti, če želimo kamnito hišo toplotno izolirati, je torej odprava vzrokov za kapilarno vlago v konstrukciji. Možnih rešitev je več, vendar so vse precej zahtevne ali drage. Vkopane dele hiše lahko odkopljemo in postopoma naredimo nove temelje, zaščitene s horizontalno hidroizolacijo, kar je izjemno zahteven poseg. Druga možnost je v dele zidu, ki so pod nivojem talne plošče, vbrizgati hidroizolacijske pene, ki precej dobro preprečujejo dvig kapilarne vlage, odločimo se lahko tudi za vgradnjo sistema, ki deluje po principu elektroosmoze in kapilarno vlago potiska navzdol.
Nekaj vlage mora biti v zidovih
Pri sanaciji vlage v kamnitih zidovih pa je treba biti pozoren, saj lahko povzročimo tudi veliko škode, zato se jo lotimo šele potem, ko je hišo pregledal strokovnjak za sanacije starejših hiš, naredil ustrezne izračune tako statike kot gradbene fizike in na podlagi tega predlagal ustrezne rešitve.
Vlaga, ki se zadržuje v zidu, namreč edina zagotavlja, da je ta še vedno konstrukcijsko trden in stabilen, saj vlaži tudi vezivo med kamni. Običajno je to apnena malta, saj cementa v času, ko je bila hiša grajena, še niso poznali oziroma uporabljali. Če to vezivo ni stalno navlaženo, se spremeni v suho mivko, zato zid izgubi nosilne lastnosti, v najslabšem primeru se hiša lahko celo poruši.
Edina dobra izbira so naravni materiali
Kamnito hišo so v osnovi sestavljali zgolj naravni materiali, zato je smiselno, da takšne uporabimo tudi pri obnovi. Če smo se vlage v zidovih znebili na ustrezen način, je za toplotno izolacijo treba izbrati materiale, ki so paroprepustni, enako velja za materiale, ki jih uporabimo za omete sten v notranjosti. Dobra izbira so kamena volna ali lesne vlaknenke. Nekateri pravijo, da lahko kot toplotnoizolativen material uporabimo tudi ekspandiran polistiren, vendar je v tem primeru dobro izbrati perforiranega, kar pomeni, da ima vsaj delno odprto celično strukturo, skozi katero lahko prehaja vodna para. Zaključni fasadni sloj naj bo tankoslojen, prav tako prepusten za vodno paro, lahko pa se odločimo za apneni zaključni sloj.
Zahteve po toplotni zaščiti starih stavb so pogosto precenjene, prednost naj ima zagotavljanje bivalnega udobja pred energijsko učinkovitostjo, ves čas pa je treba imeti v mislih tudi stroškovno plat posegov, pravi Valenčič.
Pozabimo na izolacijo, naredimo zgolj izsuševalne omete
Če kapilarne vlage nismo omejili oziroma odpravili vzrokov zanjo, je bolje, da misel na toplotno izolacijo opustimo, saj je precej verjetno, da ne bo imela želenih učinkov, ali pa bodo ti bistveno manjši.
V tem primeru so možna rešitev za odpravo ali vsaj omejitev kapilarne vlage izsuševalni ometi, če je urejen tudi odvod vlage iz prostora. Delujejo, dokler so porozni, lahko tudi veliko let, pravi Matjaž Valenčič. Pri njihovi izvedbi morajo biti vsi materiali, ki jih uporabimo, za paro prepustni, to velja tudi za zaključni fasadni sloj. Hiša v tem primeru ne bo dodatno toplotno izolirana, bomo pa v veliki meri rešili problem kapilarne vlage ter preprečili nenehno pokanje fasadnega zaključnega sloja.
Na notranji strani zidov pa uporabimo apnene ali ilovnate omete, dobra rešitev so lahko tudi sodobni izsuševalni ometi, ki vsebujejo veliko količino apna. V primerjavi s klasičnimi apnenimi ometi se bistveno lažje nanašajo in hitreje sušijo. Tako narejene omete barvamo z apnenimi ali drugimi za paro prepustnimi barvami, nikakor pa niso dobra izbira zidne barve, ki na površini ustvarijo za vodo odbojen in za paro neprepusten film.
Več o gradnji, obnovi in rabi energije najdete tukaj.
