Babica Maja Golob se je po spletu dogodkov namesto na večmesečni študijski izmenjavi na Finskem znašla na povsem drugem mestu. Pridružila se je medicinsko-humanitarni odpravi študentov medicine v Zambiji. Temu sedaj pravi usoda.
Po njenem mnenju večina ljudi iz zahodnega sveta luksuza, ki ga premoremo, niti ne ceni dovolj. "Morda se sliši klišejsko, a resnično se ne zavedamo, kaj vse imamo. Rešilca, ki pride po nas kamorkoli in kadarkoli, ki vedno dela in je založen do stropa. Zdravnika, ki je specializiran za težko srčno operacijo. Zdravila in material, ki ga ne zmanjka. Delujoče sterilizatorje, luči v operacijski, ki ne ugasnejo po pomoti. Sistem, ki ne pusti nikogar brez pomoči," razlaga popotnica.
"V Afriko se je odpravilo s humanitarno odpravo študentov medicine. Bivali so v vasici Nangoma, ki je med Slovenci zelo priljubljena. Že pred leti je tja pripotoval slovenski misijonar pater Stanko Rozman in za vaščane skupaj s slovenskimi prostovoljci zgradil cerkev. Vse od 90. let je to destinacija številnih slovenskih odprav, ki si trudijo izboljšati kakovost življenja tamkajšnjih prebivalcev, predvsem na medicinskem področju. Zadnja leta poleg absolventov medicine in dentalne medicine člane odprav predstavljajo tudi drugi profili, kot so fizioterapevti, medicinske sestre in babice,"
Maja Golob
Ste vedeli, v kaj se podajate? Kakšen je bil vaš prvi vtis ob prihodu v Afriko?
Pred odpravo sem imela možnost govoriti z vrstniki, ki so se že vrnili domov. Njihove zgodbe so me v enaki meri pomirile in navdušile. Brskala sem po spletnih straneh in družbenih omrežjih odprav, ki so delovale prejšnja leta. Tako sem si lahko ustvarila precej dobro sliko o razmerah in morebitnih zagatah, ki nas čakajo. Seveda te noben pogovor in fotografije na telefonu ne morejo pripraviti na resnično izkušnjo.
Moj prvi vtis je bil, da tam čas teče drugače. Počasi. Kot da bi se znižal pritisk, kot da je vse mehkeje. Presenetilo me je, da je bil v glavnem mestu Spar, prodajali so na primer tudi Vegeto. Vožnja po luknjasti in ovinkasti cesti, polni ležečih policajev in številnih policijskih kontrol, je trajala dve uri. Zdelo se mi je, da se vozimo najmanj osem ur.
Morda zato, ker med nami petimi, vso osebno prtljago, nekaj ogromnimi torbami, nabitimi z medicinskim materialom ter hrano za naslednje tri tedne v kombiju, ni bilo niti pedi prostora več. Mojim sotrpinom je sicer kljub temu uspelo zatisniti oči. Očarana sem bila nad surovo, a vseeno ganljivo pokrajino v barvah zahajajočega sonca, tako da sem vse napade težkih vek premagala. V naši hiški pa je že prvi večer, takoj po našem prihodu, zmanjkalo elektrike.
Imamo ljudje o Afriki nekoliko popačeno, stereotipizirano mnenje?
Težko rečem, ali je mnenje ljudi o Afriki pravilno. Navsezadnje je Afrika izjemno velika in raznolika. Drznem pa si reči, da se od tistih, ki so jo obiskali, le redkokdo vrne razočaran.
Kakšno se vam je zdelo življenje tam, če ga primerjate z življenjem v Sloveniji?
Zanimivo se mi je zdelo dojemanje tujcev. Če v Sloveniji zagledaš nekoga, ki je očitno tujec, ga boš varno opazoval iz daljave in morda dregnil kolega, ki tujca ni opazil. V Afriki pa so ob tujcih vsi zelo zvedavi in zelo topli. Ta iskrena toplina je sicer pogosto pomešana s pomanjkanjem občutka za osebne meje. Otroci pritečejo do tebe, te krepko primejo za roko, ti s kretnjami pokažejo, da se skloni nižje in te glasno, samozavestno vprašajo: 'Kdo si?' Opazujejo te skozi okno, kako kuhaš kosilo, in ti z dvorišča kaj vzkliknejo.
Tudi odrasli niso ravno sramežljivi. Ko sem se nekega dne odpravila na sprehod po vasi, mi je začelo slediti približno deset ljudi. Čeprav sem vljudno pojasnila, da želim po napornem tednu biti malce sama, samo poslušati glasbo in urediti svoje misli, tega niso dobro razumeli. Ko sva s kolegico tekli po vasi in nato po kolovozu naprej v neznano, da se malo razmigava, se nama je vedno pridružilo nekaj otrok, ki se jim je zdelo blazno zabavno, da tečeva. Teka ne razumejo čisto. Zdi se jim nesmiseln, brez cilja.
Pričakovala sem tudi mir in tišino v večernih oziroma nočnih urah, pogled na zvezde in spokojnost. Kje pa! Iz vasice smo zelo pogosto slišali glasbo pozno v noč, lajanje potepuških psov, občasne pijane prepire in peteline zelo zgodaj zjutraj. Vseeno smo po neki čudni logiki spali kot ubiti.
Katere vrednote so pri njih v ospredju? Ste se od njihovega načina razmišljanja in dojemanja česa naučili?
Prevladujejo sproščenost, toplina in radovednost. Od Zambijcev, kot tudi ostalih prebivalcev drugih afriških držav, se lahko naučimo predvsem potrpljenja in sposobnosti, da živimo v trenutku. Na začetku bivanja v Afriki nas je njihova neobremenjenost s časom, pravili, dogovori, urnikom in kljukanjem ciljev frustrirala. Čez čas, ko uspeš to ponotranjiti, vidiš, da je kanček te miselnosti bistvena sestavina za barvito in izpopolnjujoče življenje.
Kako pa ste navadili njihovega zdravstvenega sistema?
Kaj je njegova največja pomanjkljivost?
Če se dotaknem babiške oziroma porodniške problematike; ženske imajo pogosto štiri do osem otrok (rekord, ki sva ga osebno videli s kolegico, je devetorodka), razmak med nosečnostmi je prekratek, saj skorajda ni zavestnega načrtovanja družine in rabe kontracepcije. Ženske pogosto rojevajo zelo mlade. Najmlajša porodnica je štela štirinajst let. Ogromno je anemije zaradi slabe prehranjenosti žensk in pogostih nosečnosti s prekratkimi razmaki. Tudi nosečnice s HIV niso redke.
Problematična je tudi zelo pogosta raba antibiotikov brez prave indikacije. Nekateri pacienti imajo po tri predpisane antibiotike, čeprav jim v Sloveniji ne bi predpisali niti enega. Uporaba razkužil je skromna. Misijonska bolnišnica je preprosta, a za njihove razmere nadstandardno opremljena in ima več ločenih delov. Nekateri bolniki, ki jim bolnišnica Nangoma ne more pomagati, so poslani v nekakšen zambijski UKC v Lusako.
Njegova pomanjkljivost je predvsem pomanjkanje opreme, prostora, zdravil, specifičnega znanja in tudi kadra. Oddelki bolnišnice so zelo skromno urejeni, ponekod je zaznati vonj po trohnenju. Postelje so dotrajane, plastične vzmetnice so polne lukenj in se ob straneh parajo. Po dve ali tri postelje si delijo preprosto omarico ali mizico. Nad vsako posteljo visi mreža proti komarjem, ki pa je pogosto scefrana in torej svoje vloge ne opravlja več optimalno. Okna so v resnici steklene žaluzije, ki jih zaradi starih mehanizmov ne moreš vedno premikati po želji in potrebi. Klimatiziranih prostorov seveda ni. Zaradi varčevanja se pogosto zgodi, da se izklopita elektrika in voda. Izklop ni vedno predvidljiv, zgodi se tudi, da se elektrika izklopi med operacijo.
Ima morda tudi prednost?
Izjemno pozitivno nas je presenetilo široko osnovno znanje zdravnikov in ostalega osebja. Delajo vse; od carskih rezov, naravnave kosti, zdravljenja okužb, do zdravljenja nevroloških bolezni.
Ker ni na voljo ogromno zdravil, usposobljenega kadra in ustreznih naprav, kot sta CTG in vakuum, in ker je velika operacijska soba v celi bolnišnici samo ena, se mora osebje zanašati predvsem na svoje čute in znanje. Namesto da določiš lego otroka z ultrazvokom, se moraš zanesti na otipavanje trebuha. Namesto da ženski enostavno daš umetne popadke ali epiduralno, moraš znati spremeniti položaj, žensko pomiriti. Moderna oprema je nadvse dobrodošla in nam je marsikaj olajšala, je pa dejstvo, da ob kopici piskajočih naprav kar malo pozabimo na rojevajočo žensko. Ona ni več središče pozornosti, temveč so naprave. In če ostanemo brez njih, se znajdemo v težavah.
Ste določene prakse in navade prenesli tudi v svoje življenje v Sloveniji?
V Slovenijo sem si želela prenesti znanje šivanja porodnih poškodb, saj se že dolgo govori, da naj bi se babice tega posega naučile in prevzele šivanje vsaj lažjih poškodb. Kljub babiškim izkušnjam, ki sem jih dobila v Nangomi, je slovenski način dela tako zelo drugačen, da se večine principov v tukajšnje porodne sobe ne da lepo prenesti. Veliko stvari, ki jih tam dela babica, ker drugega kadra ni, je tu domena zdravnika. S seboj pa sem prinesla malo več mirnosti oziroma sposobnosti življenja v trenutku. Del Afrike ostane s tabo za vedno.
Kako Afričani dojemajo rojstvo? Gojijo do življenja nasploh različen odnos kot mi?
Na začetku me je delo v porodni sobi zelo šokiralo. V Sloveniji smo vajeni načrtovanih, zelo želenih otrok, solz sreče, fotografij na družbenih omrežjih in individualiziranih napisov z imenom. Vajeni smo tudi intenzivnega dojemanja porodne bolečine, različnih zvokov, premikanja, prepleta močnih čustev.
Navadno imajo ženske kar precej otrok, več, kot smo jih vajeni v razvitem svetu. Predstavljam si, da zaradi pomanjkanja kontracepcije in znanja o načrtovanju družine večina zanositev ni načrtovanih.
Vam je kakšen dogodek iz porodnišnice, bolnišnice prav posebej ostal v spominu?
Iz porodnišnice mi je ostalo v spominu nekaj dogodkov, ki nihajo od blago presenetljivih do naravnost strašljivo nepričakovanih. Doživela sem med drugim, da je 'medicinski brat' porodnico, ki med popadki ni bila tiho, udaril po nogi in hrbtu.
Videla sem primer, ko se je otrok rodil v slabšem stanju in je potreboval kisik, sta starša brez besed odšla in ga zapustila.
Doživela sem, da smo pri nosečnici ugotovili okužbo s sifilisom. Ko smo želeli kontaktirati partnerja, da preverimo še njegov status in zdravimo oba, so naposled prišli trije moški. En najlepših spominov pa je bil, ko sva s sodelavko uspeli usposobiti inkubator, kamor sva kasneje prestavili prezgodaj rojena dvojčka.
Od časa celotnega potovanja mi tudi zdaj, po petih letih, ostaja v spominu iskreno, intenzivno otroško veselje ob nam še tako nelogičnih malenkostih. Na dvorišču za našo hiško je bila izkopana luknja, namenjena odmetavanju in sežiganju odpadkov. Otroci so pogosto brskali po naših smeteh in marsikaj, kar smo zavrgli, se je njim zdelo fascinantno. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko so našli skoraj izpraznjeno stekleničko olja za lase. Tako lepo jim je dišala, da se jih je zbralo več kot deset in so ostanke olja drug drugemu vtirali v lica.
