Sanje mnogih, ki si želijo čas v tujini in spoznavanje tuje kulture preživeti z opravljanjem prostovoljnega dela, je pred enim letom izživela mlada popotnica Ida Glušič. Absolventsko leto je izkoristila za odkrivanje Tanzanije in pomoč tamkajšnjim ljudem, od te izkušnje pa je odnesla veliko. Tudi pogum, da se je pred dvema mesecema samostojno odpravila na potovanje po Bližnjem vzhodu, kamor je odšla le z enosmerno letalsko karto in nahrbtnikom:"Namesto šole je moj učitelj postal svet: sopotniki na potovanjih, domačini in nešteta izkustva. Na svojih poteh in pri odkrivanju lepot sveta opravljam različna prostovoljna dela in živim pri domačinih. Trenutno maham iz vasice Wadi Musa v Petri iz Jordanije, kjer delam v hostlu."
Zakaj ste se odločili za prostovoljstvo? In zakaj prav Afrika?
Pri prostovoljnemu delu lahko s svojim znanjem in izkušnjami nekaj dobrega naredim za soljudi. Poleg tega mi omogoča globlji vstop in pogled v dogajanje v neki skupnosti. V Mozambik sem kot prostovoljka odšla preko organizacije Pota. Zame je bilo to potovanje ključno, saj sem zaradi predhodnega obiska Afrike imela dovolj poguma, da se v Tanzanijo odpravim sama. Tam sem si prostovoljno delo iskala preko portala workaway. Za nekaj urno prostovoljno delo na dan dobiš prenočišče in prehrano. Najpomembnejše pa je, da pridobiš nove izkušnje, znanja in vpogled v drugačno kulturo.
Tanzanijo sem odkrila čisto po naključju. Med absolventskim stažem sem na vsak način želela na pustolovščino izven Evrope. Zaradi situacije s koronavirusom in takrat najstrožjimi ukrepi so bile moje možnosti zelo omejene. Hkrati sem na družbenih omrežjih spremljala ljudi, kako množično dopustujejo na Zanzibarju. Glede na to, da me je Mozambik pred dvema letoma tako očaral in da sem se resnično želela še enkrat vrniti v podsaharsko Afriko, nisem kaj dosti razmišljala. Vedela sem, da ne želim Tanzanije in Zanzibarja doživeti na turističen način, pač pa se čim bolj vpeti v njihova življenja in pobliže spoznati njihovo kulturo. Pogledala sem možnosti prostovoljnega dela, uradnih jezikov (drug uradni jezik je angleščina, kar me je prepričalo), pogoje za vstop v državo in čez slab mesec sem že letela v Arusho.
Mesec marec v okviru projekta Glas generacije namenjamo ženskam; učiteljicam, popotnicam, zdravnicam, medicinskim sestram, športnicam, igralkam, cvetličarkam, trgovkam, pevkam, mamicam, babicam, sestram, prijateljicam, ženam ... Teme bodo predvsem spremembe, ženska moč in ženski vpliv na vsa področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.
Kaj ste doživljali, ko ste se preselili v Afriko? S čim vas je Tanzanija najbolj očarala?
Ob pristanku na letališču Kilimanjaro v Tanzaniji je vame puhnil vroč afriški zrak in takoj sem se počutila, kot da sem spet doma. Potem pa sem se še dva dni ščipala, da sem resnično dojela, da mi je kljub vsem covidnim omejitvam uspelo.
Gostitelj me je pričakal na letališču in takoj sem se počutila sprejeto. Prvi mesec sem stanovala pri lokalni družini nekoliko izven centra Arushe. Obkrožena sem bila s čudovito pokrajino ob vznožju gore Meru. Bujna narava je ena izmed stvari, ki me je takoj očarala. Nato pa gostoljubje moje gostiteljske družine in ostalih domačinov v vasici Shangarai.
V Afriki me vedno znova navduši odprtost ljudi. Ko srečaš nekoga na ulici, ga na ves glas toplo pozdraviš in obvezno spregovoriš nekaj besed. V Tanzaniji govorijo swahili, tako da sem se prve dni intenzivno učila najosnovnejših fraz, da sem potem lahko na ulici odgovarjala na raznorazna vprašanja, v primeru, da me je kdo ogovoril. To pa se je dogajalo zelo pogosto. Ker je bila vasica nekoliko izven centra mesta, so tja redko zahajali tujci in takoj se je razvedelo, da je ‘muzungu’ (belka) na obisku. Vsa ta pozornost mi je šla sprva pošteno na živce, vendar se enostavno nisem mogla skriti in čez čas mi je to prišlo v navado.
Kako je živeti v kulturi tako drugačni naši? Ste imeli kaj težav s prilagajanjem?
Moja dobra lastnost je, da sem fleksibilna in izjemno hitro se vključim v drugo kulturo. Takrat njihove navade postanejo moja realnost. Vseeno pa je prvi dan običajno zame kar velik izziv. Vedno imam neka pričakovanja in predstave, kako bo tam potekalo delo, kaj bom počela in nikoli ni 100% tako, kot je opisano na workaway profilu oz. na fotografijah. Najbolje je, da nimamo pričakovanj. Tega se poskušam naučiti, vendar mi zaenkrat še ne uspeva prav dobro.
Več težav imam po navadi s prilagajanjem, ko pridem nazaj v Slovenijo. Še danes se spomnim, kako sem jokala v avtu, ko sem prišla nazaj v Slovenijo. Vse se mi je zdelo tako sivo, pusto. Ljudje tako zaprti, zamišljeni, nobenega veselja. Takoj sem začela pogrešati odprtost ljudi, da pozdraviš ljudi na ulici, da te sosed brez razloga povabi na skodelico črnega čaja, pa pisane obleke, sproščenost ljudi, spontan afriški ples in afriško glasbo. Obožujem afriške pop pesmi. V Sloveniji sem še teden dni hodila v afriškem krilu, ker se nisem mogla navaditi, da moram spet nositi hlače. V Tanzaniji, kjer sem se nahajala, so ženske obvezno nosile krilo. Hlače so bile zahodnjaški vpliv in ker sem se želela čim bolj vključiti v kulturo in jo spoštovati, nisem nikoli nosila hlač, sploh pa ne kratkh, kakor tudi ne preveč razgaljenih majic (zaradi večinoma muslimanskega prebivalstva, sploh na Zanzibarju).
Največ težav sta mi povzročali vročina in močna vlaga. V Tanzaniji sem bila v deževni dobi in zaradi pogostih tropskih neviht je bila ves čas v zraku vlaga. Včasih se mi je zdelo, da se potim od jutra do večera. Če nisem mogla spati, sem se pokrila z mokro odejo. Druga stvar so bili antimalariki, ki so imeli stranske učinke, in pa komarji, ki so našli mojo kri kljub uporabi mreže.
Kaj ste tam najbolj pogrešali?
Prvih nekaj dni sem pogrešala čokolado, palačinke in sir (smeh). Potem pa je tanzanijska hrana postala ena izmed mojih najljubših! Če sem kaj pogrešala, je bila to zagotovo pitna voda. Kupovanje flaširane vode in potem sežiganje plastičnih odpadkov na vrtu za hišo mi je dalo misliti, kako smo lahko hvaležni za pitno vodo v Sloveniji.
Kako je potekalo vaše delo in zadolžitve?
Pred odhodom v Tanzanijo sem imela zagotovljeno le prvo prostovoljsko izkušnjo, potem pa sem si delo iskala sproti. Vsak mesec sem v drugem delu države odpravljala drugačno prostovoljno delo. Daljše udejstvovanje je po mojem mnenju bolj učinkovito in bolj se lahko povežeš z ljudmi in ne hitiš tako. Edina slaba stvar pri tem je, da so zaradi tega poslavljanja zelo težka.
Prvi mesec sem stanovala pri lokalni družini v vasici nekoliko izven centra Arushe. Moja gostitelja sta bila mlad par s triletnim sinom, izšolana za turizem in z dobrim znanjem angleščine, kar mi je bilo v veliko pomoč. Vodila sta majhno safari agencijo, obenem pa gostila številne prostovoljce, ki so jima pri tem pomagali. Moje delo ni bilo pretirano zahtevno. Vsak dan sem objavila eno objavo na Facebooku in Instagramu in tako promovirala različne safarije in najboljše turistične aktivnosti, ki jih je organizirala agencija, kot so na primer ogled Narodnega parka Serengeti, kraterja Ngorongoro, trekingov na najvišjo goro Afrike – Kilimandžaro – in počitnice na Zanzibarju. Poleg oglaševanja sem pomagala pri vsakodnevnih opravilih in pleskanju rešetk za okna. Delo je bilo zelo različno in sproščeno.
V mesecu aprilu sem se preselila v mesto ob Indijskem oceanu, Dar es Salaam. Tam sem pomagala organizaciji Hope&Wonder, ki skrbi za otroke s posebnimi potrebami. Noben od teh otrok ni govoril, niti hodil, ves čas so potrebovali našo pomoč. Z otroki sem preživela veliko časa, jih hranila, previjala, skrbela za higieno prostorov, z njimi hodila na sprehode po vasi. Slednje je bilo moje najljubše opravilo, saj sem lahko na ta način spoznala okolico in domačine. Neprestano so me spraševali, če so to moji otroci (smeh).
Zadnjih par tednov pa sem preživela na Zanzibarju, kjer sem na jugu otoka v vasici Kizimkazi skrbela za posest s hišo in njen tropski vrt. V sirotišnici sem resnično veliko delala, delo na Zanzibarju pa je bilo malo bolj počitniško. Moja naloga je bila, da vsako jutro zalijem del vrta, sicer pa da skrbim za posest, da ne bi začela propadati.
Česa vsega ste se z delom v tujini naučili in komu ter zakaj bi ga priporočili?
Z delom v tujini sem se ogromno naučila. Takšne pustolovščine človeku prav razširijo obzorja. Ljudje imajo različne poglede in različno razmišljanje. In mogoče ni vse vedno tako prav, kot smo vajeni iz naše kulture. S potovanji sprejemamo drugačnost, manj sodimo in smo bolj hvaležni za vse dobrine.
Zagovarjam daljše, počasnejše in okolju prijaznejše potovanje, kar prostovoljno delo omogoča. Za prostovoljno delo doma ali v tujini ni starostne omejitve in priporočila bi ga čisto vsem. V Egiptu sem pred mesecem dni spoznala Američana, ki se je po upokojitvi odpravil v Tanzanijo in Egipt, kjer opravlja raznorazna prostovoljna dela. S tem aktivno preživlja najlepša leta svojega življenja, s svojim znanjem pa pomaga drugim in obenem bogati svet.
Menite, da je Afrika v zahodni civilizaciji prikazana na ustrezen način?
Na splošno opažam preveč posploševanja, poenostavljanja, stereotipizacije in neprimernih izrazov v medijih. Ljudje še vedno govorijo o človeških rasah, ‘črncih’ in ‘črni celini’, kar so neprimerni in slabšalni izrazi, ki bi se jih morali izogibati. Kar se tiče stereotipizacije, imajo nekateri popačeno podobo o Afriki in na afriška ljudstva gledajo kot na prvinske in necivilizirane ljudi.
Afrika ima veliko kontrastov. Sama sem na svojih poteh srečala raznorazne ljudi z različnimi navdihujočimi ali pa žalostnimi zgodbami; od uspešnih odvetnikov do alkoholiziranih prostitutk, ljudi, ki so finančno odlično preskrbljeni, in ljudi brez prebite pare. Človek je samo človek. Ljudje smo, ne glede na to, od kod prihajamo. Kakršnokoli posploševanje v eno ali drugo smer iz naše strani se mi zdi neupravičeno.
Katere navade, miselnost ste prevzeli od tamkajšnjih ljudi? So vas lepo sprejeli?
Najlepše mi je bilo, ko sem pri prvih gostiteljih postala del družine. Kamorkoli so šli oni, je bilo samoumevno, da grem zraven tudi jaz; na zaročno zabavo, k zdravniku po zdravila, na sv. krst, na sredino lokalno tržnico po enotedensko zalogo sveže zelenjave … Ne samo z gostiteljsko družino, ampak tudi s sosedi sem spletla posebne vezi, saj so bile domačinke približno iste starosti kakor jaz. Skupaj smo plesali Jerusalemo, igrali nogomet, pekli banane in obiskovali njihove sorodnike v vasi. Ob večerih sem jim pomagala pri peki muffinov, ki jih je potem ena izmed punc v šoli prodajala za malico. Resnično sem se počutila sprejeto. Nikoli se nisem počutila osamljeno, tudi ko sem sama stanovala v zanzibarski hiši sredi busha. Tam so me obiskovali bližnji sosedje in mi pomagali pri črpanju vode z generatorjem, ali pa smo samo klepetali ob dobri afriški kavi.
Ena izmed stvari, za katero upam, da sem jo prevzela od domačinov, je gostoljubje in pa veselje do življenja. Tam smo si vedno vsako stvar delili, pa naj je bil še tako majhen košček neke sladkarije.
Opazila sem razliko pri dojemanju časa. Tam je šlo vse bolj počasi in ob večurnem posedanju sem imela včasih občutek, da ‘zabijam’ dragoceni čas, ker ne delam nič koristnega. Čas je pri nas vendar denar! Včasih je dobro, da ne počnemo nič in samo živimo v sedanjosti. Za Tanzanijce je to nekaj čisto sprejemljivega. Čez čas sem se navadila počasnejšega tempa, da samo klepetam z domačini, pijem črni čaj z mlekom, grem na dolg sprehod, ne gledam na uro in sem zgolj v sedanjem trenutku.
Še ena stvar, ki bi jo rada izpostavila. Za srečo ne potrebujemo veliko materialnih stvari. Naj opišem na primeru igrač. Delala sem tudi v slovenskem vrtcu, kjer so imeli otroci na razpolago toliko igrač, da se na koncu niso mogli odločiti, s katero bi se igrali, nazadnje pa so jim vse postale nezanimive. V Tanzaniji so se otroci (ne vsi, nočem posploševanja) igrali z doma narejenim avtomobilom iz recikliranega materiala ali zgolj s prazno kolesarsko gumo. Opazovala sem jih, kako so pri tem uživali. V mozambiškem vrtcu so imeli za igrače lesene kocke, ki so kar naenkrat postale avtomobili, telefoni, najokusnejša hrana ... Njihova domišljija je bila brezmejna.
V Tanzaniji ste bivali med epidemijo koronavirusa. Kako so na bolezen gledali domačini? Ste opazili drugačno dojemanje bolezni med domačini in na primer doma v Sloveniji?
Tanzanijo sem med drugimi izbrala tudi zato, ker je med epidemijo neovirano sprejemala turiste. Meni je bilo kar malo neprijetno, ko sem se prvi dan peljala z lokalnim avtobusom ’dala dala’, ki je vedno tako natlačena, obenem pa nikoli tako polna, da ne bi vanjo stlačili še kakšne osebe. Iz Slovenije pa sem bila mesece vajena na 2 metrsko varnostno razdaljo z obvezno kirurško masko.
A sem se nemudoma prilagodila, da v Tanzaniji obstajajo drugačna pravila kakor pri nas in čez par dni sem po pravici pozabila, da korona sploh obstaja. Ko je bila Slovenija v najhujšem zaprtju, sem v Tanzaniji na zaročni zabavi obedovala z ogromno množico ljudi.
Na splošno Tanzanijci niso posvečali preveč pozornosti koroni. Življenje je teklo naprej po ustaljenih tirnicah. Jih je pa po drugi strani korona zelo prizadela, saj njihovi prihodki večinoma izvirajo iz turizma in so imeli zaradi manjšega obiska turistov ogromen finančni primanjkljaj. Upali so, da bodo ljudje v Evropi s cepljenjem spet dobili pogum za potovanja. Moja gostiteljica mi je glede korone pripovedovala, da bi se ljudje verjetno držali pravil, če bi videli, da covidni bolniki umirajo na ulicah kot npr. pri eboli. V državi so imeli sicer nekajmesečni lockdown, ki pa ni deloval. Ljudje se tam preživljajo iz dneva v dan in zaprtje vseh storitev in tržnic je praktično nemogoče. Je pa v Tanzaniji za čudežno zdravilo proti koroni veljal ingver. Nekateri so ingverjevo korenino grizljali kar na lokalnem avtobusu. Na splošno pa so ga vstavili v vse tamkajšnje jedi in pijače. Še dobro, da imam rada ingver (smeh).
Ste bivanje v Tanzaniji izkoristili tudi za odkrivanje njenih znamenitosti? Kaj vse si je tam nujno treba ogledati?
Če je le bilo mogoče, sem se izogibala turistični ponudbi. Enostavno nisem imela posebne želje, poleg tega so aktivnosti za turiste velikokrat zgolj zaigrane predstave, npr. ogled masajske vasi. Sama sem želela pristnost. Vseeno so mi domačini omogočili ogled nekaj čudovitih znamenitosti v Tanzaniji in Zanzibarju. Ker sem delala za safari agencijo v Arushi, sem obiskala Ngorongoro crater.
Safariji v Tanzaniji so čudoviti in teh enostavno ne smeš izpustiti. Poleg Ngorongoro je eden izmed najlepših tudi Serengeti. Bujna narava in živali v naravnem, prostranem okolju resnično vzamejo dih. Z gostiteljem sem odšla še na pohodno turo do Materuni slapov. Na Zanzibarju sem se spoprijateljila z domačini, ki so ponujali raznorazne aktivnosti za turiste. Tam sem plavala z delfini, snorkljala in si ogledala velikanske želve na Prison island-u.
Je tam še mogoče čutiti pristno lokalno okolje, ali ga je svetovni turizem že nekoliko zasenčil?
Definitivno lahko najdeš lokalno okolje. Tanzanija je ogromna država in turistični deli so le okoli safarijev, velikih mest in v okolici gore Kilimanjaro. Takoj ko se odpelješ malce izven večjih mest, lahko začutiš utrip lokalnega življenja. Jaz sem prvi mesec stanovala pri družini, ki je bila približno pol ure oddaljena izven centra Arushe. Obkrožena sem bila s čudovito naravo, redko sem naletela na turiste. So pa predeli, ki postajajo pretirano turistični, še posebej Zanzibar. Tam lahko najdeš ogromno različnih resortov, sploh ob najlepših peščenih plažah. Ogromno je tudi novih gradenj in investicij s strani tujcev, kar predstavlja vedno večji problem za ekosistem. Jaz sem bila tudi na Zanzibarju na takšnem predelu, kjer ni bilo toliko turistov in sem na ta način lahko izkusila življenje skozi oči domačinov.
Kaj je po vašem mnenju največja težava afriških držav?
Ne vem, če lahko odgovorim na to vprašanje, saj sem bila zgolj v parih afriških državah. Vedno je prostor za izboljšave, tako kot v ostalih državah sveta; na področju šolstva, infrastrukture, zdravstvene oskrbe, odnosov, sožitja. Tako kot vsepovsod po svetu je najpomembnejši mir v državi. Brez notranjih konfliktov, kar ljudem omogoča življenje v sožitju s soljudmi in naravo. Osebno mislim, da je težava predvsem vmešavanja ostalih držav sveta in izkoriščanje afriških dobrin za dobičkonosne posle, od katerih lokalni ljudje nimajo nič. Multinacionalke še vedno izkoriščajo tamkajšnje naravne vire in ljudi ter hkrati uničujejo ekosistem in naravo.
