Si predstavljate, kako se med vsakodnevnimi opravili počutijo slepi in slabovidni? Kako zaznavajo okolico, ko se odpravijo v trgovino, na kavo? Muzej Sensorium v predmestju Rige ponuja prav to – uro in pol trajajoč vpogled v njihovo zaznavanje sveta.
Takoj ob prihodu nas je pozdravila slabovidna vodička, ki je ena od šestih zaposlenih v uspešnem latvijskem socialnem podjetju – prav vsi so slepi in slabovidni.
Razložila nam je osnoven koncept njihove ekskurzije – v popolni temi se bomo podali v šest različnih prostorov, skozi katere se bomo premikali zgolj s pomočjo dotika. Pri iskanju morebitnih ovir si bomo lahko pomagali z orientacijskimi palicami. Predlagala nam je tudi, naj mižimo, saj nas bodo sicer bolele oči. Ker nas bo samo pet, se bomo lažje premikali po prostoru, ne da bi se zaleteli drug v drugega. Pogovarjali se bomo v angleščini. Zatem smo iz predprostora, kjer sprejemajo goste, stopili na hodnik, ki je že povsem svetlobno izoliran in se podali oziroma, bolje rečeno, se opotekli proti dnevni sobi.
A tudi izčrpna navodila in pojasnila vodičke nas niso pripravila na nove občutke. Ko ne vidiš, vsakdanji predmeti dobijo povsem nov pomen. Precej dolgo smo potrebovali, da smo ugotovili, česa se dotikamo, hvaležni pa smo bili tudi, da smo muzej obiskali v zimskem času in bili obuti v dovolj trpežne čevlje, sicer bi nas prsti v natikačih od vseh nenamernih udarcev že kmalu začeli boleti.
Palice, s katerimi si sicer pomagajo slepi, so nam delale več škode kot koristi, zato nam je vodička predlagala, naj pot raje nadaljujemo brez njih.
Vampir ali angel? Ko ne vidiš, ni več samo po sebi umevno ...
Dnevna soba je predstavljala precej znano okolico, v kateri vsak dan preživimo veliko časa, naslednja soba je bila za nas večji izziv. V njej so zaposleni replicirali muzej umetnosti s številnimi skulpturami različnih živali, ljudi, simbolov …
Skupaj smo ugibali, kaj skulpture predstavljajo, nekajkrat celo uganili pravi odgovor, nato pa angela zamenjali za vampirja, s čimer smo našo vodičko kar pošteno nasmejali. Spraševali smo se tudi, kako hitro se bodo okrepila druga čutila, saj kakšnega bistvenega izboljšanja še nismo opazili.
Na srečo je sledila pot v trgovino, kjer smo lahko obudili še en čut – voh, kar nam je precej olajšalo prepoznavanje artiklov, vsaj tistih brez embalaže. Ingverja pač po vonju ne zgrešiš tako zlahka.
- Preberite tudi reportažo iz Rige: Oddih v moderni evropski prestolnici, ki vas ne bo preveč udaril po žepu
Bi po zvoku prepoznali šivalni stroj?
Najbolj pa smo se "lomili" na sprehodu po mestnih ulicah in skozi park. Zvok avtomobilov, tramvajev in drugih ljudi zna biti brez vizualne podlage kar nekoliko strašljiv, za povrh smo se podali še čez most, da smo vendarle prispeli do klopic v parku. Tam smo se po nekaj minutah drenjanja, ki bi bilo najbrž ob belem dnevu v parku videti precej komično, vendarle uspeli usesti.
Vodička nam je nato zavrtela še nekaj zvokov, ki smo jih morali prepoznati – šivalni stroj, mačje predenje, dežne kapljice na oknu …
Za zaključek pa je sledil še obisk kavarne, kjer nam je vodička odgovorila na vsa vprašanja, povezana z življenjem slepih in slabovidnih. Komu je lažje, tistim, ki so slepi od rojstva, ali tistim, ki oslepijo v 50. letu? Kaj najbolj pogrešajo? Kako težko se je gibati po mestu med avtomobili, pešci in kolesarji? Psi vodniki v Latviji niso pogosti spremljevalci slepih in slabovidnih, nam je povedala vodička, in tudi sicer niso prav dobro seznanjeni s konceptom terapevtskih živali. Ko smo omenili Tačke pomagačke, je bila nad idejo navdušena – očitno pa se tudi sama besedna zveza zdi v latvijščini precej komična, saj jo je še večkrat ob hihitanju ponovila.
Pred vstopom v predprostor smo imeli kratke predpriprave na hodniku. Vodička je rahlo priprla vrata, a že majhen snop svetlobe se nam je zdel odveč. V predprostoru, ki je zelo blago osvetljen, je bil občutek skorajda nevzdržen - kot bi gledal naravnost v sonce. Dekle, ki je bilo z nami v trdi temi, je pohitelo v stranišče, a smo kmalu zaslišali njen vzklik, ko je povsem avtomatično prižgala luč in so jo zabolele oči.
Ko smo si nekoliko opomogli, smo si za konec ogledali še fotografije prostorov, po katerih smo se gibali, a presenečeno ugotovili, da smo si jih predstavljali precej drugače. Občudovanje, ki smo ga že prej čutili do slepih in slabovidnih, ki kljub temu živijo polno življenje in se ne izogibajo novim izkušnjam, pa se je ob odhodu iz Sensoriuma še povečalo.
