Prijatelja Bojana in Marko, ki sta prehodila že skoraj celo Slovenijo pravita, da je prve tri dni kriza, potem pa samo teče. Res je, noge so lahke, bolečin ni, pot teče. Tudi naspala sem se dobro, prenočila sem v majhnem kampu v Čižićih, pravzaprav v Klimnem. Kamp Slani ja manjši kamp, precej miren in intimen, z lepo urejeno plažico ter možnostjo kratkega sprehoda do drugih plaž oziroma naselja Klimno.
Brez Fride
A vseeno je ta pot zame nekoliko težja kot prejšnje, razlog za to je, da z mano ni Fride, moje male zveste psičke. Prevroče je in prenaporno zanjo. A ne morem reči, da me zdaj, ko sem sama, ne stiska nekoliko bolj v temačnem, gosto prepredenem gozdu.
Stezice so vedno bolj ozke in zaraščene, gozd je temen, slišim zvoke živali, ki bežijo pred mano. Vsake toliko se sklonim, da bi pobrala in vrgla palčko, tako sem navajena svoje sopotnice.
A pot kmalu zavije skozi naselja, spet vonjam baziliko in domače živali. Grem mimo spomenika človeku, ki ga je točno na tistem mestu ubila strela.
Čarobni dvorec
Iz številnih kamnitih hiš za oddih odmeva glasba. V eni je glasba še posebej glasna, čeprav je zgodnje jutro, zabave, ki je verjetno trajala vso noč, še ni konec. Fantovščina, ocenim, ko grem mimo in pred hišo vidim same fante.
Spet hodim po gozdu, ko kažipot kaže, da moram nekoliko zaviti z označene poti. Ni treba daleč, že so pred mano ostanki dvorca Gradec.
Dvorec je bil v 12. stoletju dom Frankopanov, ene najbolj znanih hrvaških plemiških družin, ki je gradila mesta in naselja tako po otokih kot v notranjosti. Krk je pod Frankopani dosegel kulturni in gospodarski razcvet.
Maj je in dvorec obdajajo ogromne akacije v polnem cvetenju, ko zapihlja veter, odcvetele lističe raznaša okoli. Kako čarobno! Nekaj dni kasneje se na lokacijo vrnem z možem, šele takrat ugotovi, da je do dvorca mogoče priti z avtomobilom, od parkirišča je le nekaj sto metrov hoje. A kako drugačen je občutek, ko do dvorca prideš po urah hoje skozi gozd, kose možgani že razpihajo in je glava pripravljena vsrkati vso lepoto, ali pa se pripeljati z avtom.
"O njo pa poznam!"
Nato se skozi Risiko spuščam proti obali, domačina vprašam, če sem na pravi poti, Camina Krk ne pozna, ima pa v Sloveniji sestrično. "O njo pa poznam," vzkliknem, ko mi pove ime. Mali, mali je svet.
Kot vedno v pogovorih z domačini tudi njega zanima, kako si upam tako hoditi kar sama. "Imate vsaj solzivec?" me vpraša. "Za katero žival?" me zanima. "Za človeka, za človeka! Ima svakojakih," pravi. Ne le, da me tako razmišljanje čudi, tudi žalosti.
Do Vrbnika je še okoli sedem kilometrov, mi pove sogovornik. "Samo sedem," sem zadovoljna, on pa šokiran. "Samo, to je za vas samo?" se čudi. Ja, res je, dolžina poti postaja zelo relativna, potem, ko prehodiš 15 kilometrov, je res pred tabo še "samo" sedem kilometrov.
Vedno sem želela spoznati to mestece, nikoli nisem mislila, da bom tja prišla peš!
Zadnji del poti poteka ob morju, zrak ima 26 stopinj. K sreči pihlja burja, valovi udarjajo ob obalo, razgledi na obalo so prelepi. v daljavi se izrisuje Vrbnik. Vedno sem želela spoznati to krasno mestece na pečinah. Nikoli si nisem mislila, da bom vanj vstopila peš.
Vrbnik, zibelka glagolice, hrani še številne druge primere sakralne arhitekture, pa tudi številne druge znamenitosti, kot so Klančić - najožja ulica na svetu, družinska knjižnica Vitezić ali ostanki srednjeveškega obzidja, ki ena od številnih sledi, ki so jih na območju Vrbnika pustili krški knezi Frankopani.
Zdaj, ko to pisanje zaključujem, je že jesen. Po tem, ko sem spomladi zaključila krožno camino pot po Krku v Vrbniku, sem se odločila, da zaradi vročine, zadnji dve etapi prehodim jeseni. Pot od Vrbnika do Baške in nato pot iz Baške do Kornića, potekata po strmejšem, kamnitem delu, kjer ni sence. Prehodila ju bom v naslednjih dneh.
Kaj naj torej rečem razen: se nadaljuje!
