Arbitražno sodišče je odločilo ...

Po osmih letih po podpisu arbitražnega sodišča je predsednik Stalnega arbitražnega sodišča Gilbert Guillaume prebral razsodbo, ki odloča o meji na kopnem in morju med Slovenijo in Hrvaško.

Gilbert Guillaume je najprej pozdravil vse prisotne in spomnil na podpis pogodbe 4. novembra 2009, pri tem pa povzel vsebino arbitražnega sporazuma in potek sojenja, pri čemer je sodišče preučilo več kot 2.000 dokumentov in zemljevidov. Sodba ima več kot 380 strani, zato je predsednik poudaril, da bo navedel le nekaj ključnih ugotovitev ...

Obe državi sta se v postopku strinjali glede poteka 90 odstotkov kopenske meje, večje težave pa so nastale pri poteku meje pri reki Muri in Dragonji. Ključno vprašanje pa je bila seveda morska meja.

Pomembne odločitve tribunala ...

Meja na Muri v splošno poteka po katastrskih mejah, pri čemer si je Slovenija želela meje po reki. V primeru vasi Mirišče je tribunal odločil, da električni register, vojaški register, geodetska evidenca podpirajo zahtevek Slovenije. To ozemlje je bilo sicer vpisano v hrvaški kataster, a je pripadnost naselja Sloveniji izkazana vse, odkar je po regulaciji Mure naselje ostalo na levi strani reke. Prebivalci imajo slovenske dokumente, v Sloveniji registrirane avtomobile in nenazadnje tudi volijo v Sloveniji. 

V Murskem Središču meja poteka po sredini reke Mure, kar podpira slovensko tezo, da meja sledi reki. Ob reki Sotli so meje načeloma skladne katastrskim mejam in ne reki.

Vas Drage v Beli krajini na slovenski strani meje.

Na Trdinovem vrhu so katastrske meje skladne s katastrske meje, zato je Trdinov vrh oziroma Sveta Gera je pripadla Hrvaški. Na vrhu sta telekomunikacijski stolp ter vojaški objekt pod nadzorom slovenske vojske, za katerega Hrvaška trdi, da ga je Slovenija okupirala. Guillaume je ob tem podaril, da sodišče nima pristojnosti, da bi Sloveniji po željah Hrvaške naložilo umik z vojaškega objekta.

Leskova dolina oziroma Tomšičeve parcele ostanejo del Slovenije. Območje je bilo v Avstro-Ogrski del Ogrske in del hrvaške katastrske občine Prezid, z rapalsko pogodbo pa je bilo preneseno v katastrsko občino Snežnik, ki leži danes v Sloveniji.

Na podlagi zgodovinskega dogovora med Slovenijo in Hrvaško je tribunal odločil, da je meja na reki Dragonji, tako ostaja na Hrvaškem 200 metrov širok pas s tremi zaselki - Škodelin, Bužini in Mlini-Škrilje. Gospodinjstva med njimi tudi hiša Joška Jorasa pa so povezana s slovensko infrastrukturo, prebivalci pa so nosilci pravic in obveznosti zavarovanj v Sloveniji.

Meja po Dragonji se konča na sredini kanala Sv. Odorika oziroma ob izlivu Dragonje.

Kaj pa Piranski zaliv?

Piranski zaliv so bile do 25. junij 1991 notranje vode SFRJ in ker ni bilo nobenih dokazov o razmejitvi, morajo pri delitvi meja upoštevati ista pravila kot pri delitvi meje na kopnem.

Tribunal je tako mejo odločil na podlagi preteklih dejanj obeh držav - nadzorov in obvestil policije, soglasji državnih organov, ravnanja ob nesrečah na morju. Iz vseh teh ravnanj so določili, da Slovenija ni imela ekskluzivne jurisdikcije v Piranskem zalivu, Hrvaška pa ne do sredinske črte.

Mejo so določili, kot prikazuje spodnji zemljevid. Velika večina Piranskega zaliva je pripadla Sloveniji. Meja se začne pri izlivu reke Dragonje in do točke 45° 30' 41,7'' severno in 13° 31' 25,7'' vzhodno.

Morska meja se nato nadaljuje južneje od črte ekvidistance do osimske meje, kompenzira namreč ukleščenost slovenske obale. Območje slovenskega stika z odprtim morjem, ki ga lahko letala in ladje prosto uporabljajo, je široko 2,5 navtične milje od osimske meje.

V koridorju imajo vse države pravico nemotene plovbe, preleta in polaganja cevi ali kablov, to je po besedah Guillaumeja zato, da lahko mednarodne ladje prosto dostopajo do slovenskih pristanišč.

Na tem območju pa prosto razpolaganje ne velja za naravne vire. 

Stalno arbitražno sodišče - PCA

Hrvaške na razglasitvi ni bilo

Na razglasitvi v Haagu je bila prisotna slovenska delegacija, ki jo zastopa zunanji minister in podpredsednik vlade Karl Erjavec in odvetniška ekipa, med tem ko je Hrvaška že pred nekaj dnevi dala jasno vedeti, da jih ne bo. Hrvaški novinarji sodbo v Haagu kljub temu spremljajo.

Državi sodbo prejeli že dopoldne ...

Kurir Stalnega arbitražnega sodišča je sodbo, ki jo je ob 14. uri začel prebirati Gilbert Guillaume, obema veleposlaništvoma Slovenije in Hrvaške na Nizozemskem v fizični obliki dostavil že zjutraj. Po prvem prebiranju so z njo že seznanili državni vrh. A ker je sodba v angleščini, delovnem jeziku sodišča, bo za natančne mednarodno pravne razlage in interpretacije počakati na uradni prevod.

V skladu z arbitražnim sporazumom imata nato državi pol leta časa za pripravo na izvajanje odločbe, vključno s spremembami nekaterih nacionalnih zakonov. 

Kdo je odločal?

Arbitražno sodišče sestavlja pet arbitrov. Gilberta Guillaumeja, Vaughana Lowa in Bruna Simma sta državi skupaj imenovani z liste, ki jo je pripravila Evropska komisija. Po enega pa je vsaka država imenovala sama: Hrvaška je imenovala Budislava Vukasa, medtem ko je Slovenija imenovala Jerneja Sekolca. Oba sta po prisluškovalni aferi odstopila. 

Slovenca je zamenjal Ronny Abraham, ki je po nekaj dneh odstopil, nato pa je arbitražno sodišče je 25. septembra 2015 imenovalo nova arbitra - Norvežan Rolf Fife je zamenjal slovenskega člana sodišča, Švicar Nicolas Michel pa hrvaškega.

Predsednik tribunala je Gilbert Guillaume.

Stalno arbitražno sodišče - PCA