Julija si bil v Zambiji skupaj z ekipo študentov medicine. Zakaj si se odločil, da greš delat v Afriko, lahko bi šel tudi na dopust na Tajsko?
Zdelo se mi je, da bo to odlična izkušnja pred začetkom pripravništva. Na faksu mi je bila zanimiva tropska medicina, je eksotična, prvinska, želel sem videti ne toliko tropske bolezni, ampak zdravstvo v teh najrevnejših državah. Že v četrtem letniku sem šel na izmenjavo v Indonezijo, ki me takrat iz več razlogov ni najbolj navdušila, a nisem hotel dovoliti, da bi me ena taka izkušnja odvrnila od novih.
Kako to, da ste se odločili za Zambijo?
V sklopu sekcije za tropsko medicino potekajo odprave v Ugando, Malavi, Zambijo, Madagaskar in na Papuo Novo Gvinejo. Na odpravo se gre za tri mesece, ko se ena konča, gre kmalu tja nova, tako da je bila odločitev poleg naših želja odvisna tudi od obdobja, ko smo želeli na odpravo. To so misijoni ali kakšne manjše, odročne bolnišnice, kamor slovenski zdravniki hodijo že dolgo, tako da nas tam pričakujejo in so nas zelo veseli.
Ste morali sami kriti stroške?
Ja, celotna izvedba sloni na članih odprave, zbiranje sredstev je bilo naša skrb in dolžnost, to se ve od začetka. Prejšnje odprave dajo podatke o finančnih načrtih. Glavni stroški so letalske karte, bivanje, vize, zavarovanja, cepljenja, potem pa se poskuša zbrati čim več denarja za bolnišnico: za sanitetni material, zdravila, zelo zaželjeno je tudi, da se zbere še nekaj denarja za kakšno obnovo, nakup aparature ali kaj podobnega. Nekaj zdravil smo peljali s sabo, toliko kot letalske družbe dovolijo. Vsa ta zdravila morajo imeti certifikat Rdečega križa, navadno pa se jih porabi že v prvem mesecu odprave, potem se dokupujejo.
Koliko sredstev ste zbrali?
Okrog 12 tisoč evrov.
Kakšen je bil prvi vtis, ko ste prišli, je bilo tako, kot ste si predstavljali?
Ogromen prepad je prvi vtis. Na letališču so nas pričakali ljudje iz bolnišnice in sestra Veronika, ki vodi misijon in je nekakšna direktorica bolnišnice. V prestolnici je vse: ceste, nakupovalna središča, kjer ni nobenega pomanjkanja, so pa zahodnjaške stvari precej drage. Ko se zapelješ malo ven iz glavnega mesta, na levi in desni ni ničesar, samo savana in koče iz gline, pokrite s slamo. Ljudje živijo tako kot pred sto leti, le ena razlika je, vsak ima mobilni telefon. Tudi če ni pitne vode, elektrike, imajo mobitel. Celo v bolnišnici se je zgodilo, da včasih pol dneva ni bilo vode.
Kje ste delali vi?
Misijon je dobrih sto kilometrov iz Lusake, cesta do tja je popolnoma ravna, le dva blaga ovinka sta in precej kontrolnih točk policije. Misijon je približno kilometer z glavne ceste, do tja pelje niti ne makadamska, ampak prašna cesta. V misijonu je cerkev, bolnišnica, pisarne, vrstne hiše za osebje ... Bolnišnica je namenjena za toliko prebivalstva, kot ga je v Ljubljani, velika je pa kot dva zdravstvena domova, pa tudi aparatur ima le toliko. V tej bolnišnici sta samo dva zdravnika, doktorja medicine, eden je tudi vodja bolnišnice. V ambulantah pa delajo zdravstveniki, ki bi bili pri nas primerljivi z diplomiranimi medicinskimi sestrami. Ti delajo po protokolih: če ima pacient določene znake, ga sprejemejo, če ne, ga pošljejo domov in naročijo na kontrolo. Zdravnika se ukvarjata le z najresnejšimi zadevami, paciente, ki so v bolnišnici, na primer pregledata ta dva zdravnika.
Kakšne je občutek, ko pride zdravnik iz Slovenije delati v bolnišnico v Afriko?
Ves čas študija smo bili v velikih bolnišnicah z vso opremo, s sveže preoblečenimi posteljami, v klimatiziranih sobah. Tam so standardi povsem drugačni, ni nas ravno pretreslo, saj smo bili na nek način pripravljeni, ampak ni bilo lahko. Prostori so umazani, vsak oddelek je en ogromen prostor s posteljami ob stenah, vmes pa so le zavese, zrak je zadušljiv. Ne čisti se pogosto, to je druga kultura, ne vidijo vseh nevarnosti, ki prežijo v bolnišnici. Korita za vodo so umazana, blazine na posteljah raztrgane, umazane. Rjuhe bolniki prinesejo s sabo, zdaj se šele gradi pralnica za bolnišnico.
V Indoneziji sem v bolnišnici videl, da so sušili oprane rokavice iz lateksa. Kako je v Afriki?
Mi smo imeli ravno nasproten primer. S sabo smo imeli nesterilne lateks rokavice in nekaj sterilnih, kirurških, ki se uporabljajo za operacije in so bistveno dražje. Ko smo prišli do pacienta, ki ga je bilo treba pregledati, so nam prinesli sterilne rokavice. Nam se niso zdele potrebne, ampak rekli so, da imajo te pač trenutno na zalogi, zato se porabljajo, niso jih kupili samo za nas. Nismo mogli razumeti, da kljub revščini uporabljajo dražje rokavice, čeprav niso potrebne. Na drugi strani pa si pred operacijsko dvorano nisem mogel niti dobro umiti rok, ker je voda iz pipe bruhala v nekajsekundnih presledkih. Tla in površine v operacijski dvorani sicer razkužujejo, ampak nivo antiseptičnosti v teh prostorih je vprašljiv, to me je kar šokiralo.
Za protibolečinsko terapijo je bilo poskrbljeno, ni pa bilo hlapljive anestezije, ki pacienta ohranja v nezavesti, imeli so le to, ki se da intravensko in pacienta spravi v nezavest. Z njo so poskušali nezavest čim dlje ohranjati. Imeli smo tudi urgenco, prometno nesrečo. V tem primeru je bilo protibolečinske terapije premalo na zalogi.
Če imaš notranje krvavitve, verjetno ne preživiš
Kaj se je zgodilo?
Nekdo se je izogibal kolesarju in zapeljal v ljudi, ki so sedeli ob cesti na klopi. Štirje so bili poškodovani, eden je bil že v ob prihodu v bolnišnico v kritičnem stanju zaradi izgube krvi in ta je tudi umrl, ampak izid je bil najboljši, kar se je v teh razmerah dalo. Preiskav, s katerimi bi se dalo takoj ugotoviti krvavitve v glavi ali trupu ni, ni na primer CT-ja, imajo le ultrazvok, kirurga, ki bi takoj operiral in znal zaustaviti krvavitve, ni. Blažje poškodbe se pozdravi, v primeru notranjih krvavitev pa težko preživiš. To je bila zame prva taka urgentna situacija, ampak delali smo po navodilih vodje bolnišnice, tako da je šlo.
Nismo imeli določenih stalnih zadolžitev, spremljali smo zdravnika na pregledih in vizitah, ob torkih in četrtkih, ko izvajajo operacije, smo sodelovali pri posegih, delali smo v ambulantah. Izvajali smo tudi obrezovanje, ki se izvaja na terenu, gre se po vaseh, sredi ničesar in operirali smo navadno v šolah na mizah. Opremo smo imeli s sabo, imajo takšne pripravljene pakete, v vrečki je vse, kar potrebuješ, in to sterilno: anestetik, skalpel, komprese, igle, šivi ... Kljub okolju s to opremo komplikacij skoraj ni.
Je to njihova tradicija?
Ne, razlogi so medicinski. Ministrstvu za zdravje je uspelo obrezovanje spromovirati kot ukrep za zmanjševanje okužb s spolno prenosljivimi boleznimi, predvsem virusom HIV, s katerim je že ogromno okuženih. To je zanimivo, glede na to, da jih v uporabo kondomov niso uspeli prepričati, skoraj nihče jih ne uporablja, za obrezovanje pa so z ozaveščanjem prek lokalnih zdravstvenikov prepričali ogromno ljudi. Obrezuje se največ najstnike.
Imaš občutek, da ste kaj pomagali?
Ja, mislim da smo jim, tako fizično kot tudi s sredstvi, največ jim pomeni, da smo jim prinesli zdravila. Oba zdravnika sta bila zelo hvaležna za pomoč. Najprej si nas ponoči ali zgodaj zjutraj nista upala klicati, ampak povedali smo jima, da smo tam zato, da pomagamo. Tudi zdravstveniki so bili hvaležni za pomoč, v teh ambulantah so najbolj obremenjeni. Bili so nam zelo hvaležni.
Ste imeli kdaj občutek, da z diplomo ljubljanske medicinske fakultete veste več kot tamkajšnji zdravniki?
Naša medicina bolj sledi najnovejšim smernicam, tam pa toliko, kolikor je možno po njihovih standardih. Dostikrat se nam je zdelo, da bi pri nas naročili druge preiskave ali zaradi nevarnosti odpornosti bakterij predpisali druge antibiotike, predvsem pa jih predpisali manj. Tam je še vedno miselnost, dajmo čim več antibiotikov, da bo bolj zanesljivo, pri nas pa se dela preiskave, ki pokažejo, katere bakterije so povzročile okužbo in zdravimo usmerjeno. Tam tega ne preverjajo, ker je prevelik strošek.
Odpravo ste predčasno prekinili, ker se je v sosednjem mestu pojavila ebola. Kaj točno se je zgodilo?
To je bilo zelo nepričakovano. Najprej smo slišali, da so bili sumljivi primeri hemoragične mrzlice v sosednjih državah. Kakšen teden, dva kasneje, je prišlo do potrjenega izbruha ebole v neki vasi na severu Demokratične republike Kongo, ki je severna soseda Zambije. To je bil nov izbruh, ne prenos virusa iz zahodne Afrike. Že isti dan so prišli z ministrstva za zdravje in imeli predavanje o tem, kako preprečevati prenos okužbe. Takrat nam je bilo jasno, da so zadeve resne. Tudi po Afriki ljudje potujejo, predvsem tovornjakarji. Kakšnih deset dni nato ni bilo toliko govora o eboli, nek petek pa nas je po sestanku vodja bolnišnice prosil, če gremo z njim v pisarno.
Kaj se je zgodilo?
V sosednjem mestu Mumbwa so imeli v lokalni bolnišnici pacienta, ki je imel simptome hemoragične mrzlice, sam je povedal, da je bil v stiku z dvema osebama v Demokratični republiki Kongo, ki sta potrjeno umrla za virusom ebole. Šlo je za avtoprevoznika, ki vozil blago iz Konga v Zambijo in ni se vedelo, s koliko ljudmi je bil v stiku. Bilo pa je jasno, da je bil v stiku z ljudmi, ki so blizu nas. Do Mumbwe je kakšnih 40 kilometrov in tudi to mesto je pokrivala naša bolnišnica, paciente se dnevno prepošilja iz ene bolnišnice v drugo. To je bil rdeči alarm, tudi vodja naše bolnišnice je bil prestrašen. Rekel je, da razume, da imamo doma družine in da bo razumel vsako našo odločitev. Vzorce so poslali v Lusako na testiranje, rezultati bi bili znani v ponedeljek.
Vseh pet se nas je strinjalo, da iti naslednji dan v bolnišnico in tam delati vsakodnevne stvari, ni več varno. Vsak pacient bi lahko bil okužen z ebolo. Soglasno smo se odločili, da odidemo.
Je kdo hotel ostati?
Ne, odločitev je bila soglasna. Seveda nas je motilo, da odprave ne bomo izvedli do konca, razmišljali smo, kako bi lahko pomagali. Še tisti dan, ko smo se odločali, ali gremo ali ne, smo se ves dan ukvarjali s pripravo načrta za primer izbruha ebole. Naredili smo vprašalnik, s katerim bi lahko že na vratih presejali ljudi, ki imajo simptome, katere oddelke bi lahko izolirali, poskušali smo svetovati glede zaščite. Teh skafandrov, debelih rokavic in mask, ki jih vidite po televiziji, tega tam seveda ni, treba je poskušati s splošnimi metodami: razkužili in improviziranimi oblačili ter obutvijo za zaščito in tisti dan smo jih šli tudi kupiti. Proti virusu bi se lahko zares borili šele, če bi država priskrbela potrebno opremo za zaščito, to pa je ogromen strošek.
Če bi ostali in bi se kdo okužil, ali bi pričakovali, da bi Slovenija po vas poslala letalo, tako kot so to za okužene državljane naredile na primer ZDA in Španija?
Tega scenarija si ne želim niti zamisliti. Če bi se okužili, bi nas v tistih okoliščinah zelo verjetno čakala smrt. Tam nas ne bi zdravili s tako terapijo kot pri nas, dolgo bi trajalo, preden bi sploh potrdili, da gre za ebolo. Nedvomno bi pričakovali, da nas rešijo ali nam vsaj pošljejo potrebno opremo za oskrbo, si pa ne predstavljam, kako bi to potekalo.
Iz tvojih odgovorov je jasno, da bila lahko smrtnost za ebolo veliko manjša, če bi bil zdravstveni sistem v Afriki na višjem nivoju. Ali to pomeni, da je strah pri nas odveč?
Zdaj so primeri prenosa tudi v Evropi pri zdravstvenih delavcih, zato si ne bi upal reči, kakšni so možni scenariji pri nas. Me pa tu neprimerno manj skrbi, kot bi me v Zambiji. Oprema je tu neprimerno boljša, dovolj je je, odziv je hitrejši.
Točnega podatka nimam, ta primer avtoprevoznika iz Konga pa ni bil potrjen. Smo pa kmalu izvedeli za nove sumljive primere, ne vem pa, kakšni so bili rezultati testov.
Ali je med kolegi v sekciji razumevanje za to vašo odločitev ali vam kdo očita, da ste pobegnili?
Ne, našo odločitev so sprejeli, navsezadnje smo bili mi v tem dogajanju in odločitev je bila naša.
Se ti zdi medijska pozornost, ki jo namenjamo eboli, upravičena? Nekateri pravijo, da malarija vzame veliko več življenj.
Smrtnost pri eboli je zelo visoka, dejstvo je, da se eksponentno širi, scenariji Svetovne zdravstvene organizacije so precej črni, zdravila ni, zato vsa ta pozornost ni odveč. Seveda je število smrti manjše kot pri malariji, ampak gre tudi za nemoč pri boju z ebolo. Pri malariji so zdravila, ki jo preprečujejo in zdravila, ki jo zdravijo, že zato nas toliko manj skrbi.
Si optimističen glede prihodnosti? Si bolj optimističen, zdaj ko si prišel iz Afrike?
Ja, je odgovor na prvo vprašanje, veselim se tega, kar bom počel zdaj kot zdravnik, mislim, da me Slovenija potrebuje in tudi jaz želim zdraviti v Sloveniji. Glede na to, kar sem videl v Afriki, ne morem reči, da nam je tukaj slabo. Začneš ceniti to, kar imamo, seveda pa ne nehaš biti kritičen.
No, tole pa ne drzi povsem....Kolikor je meni znano, vsak dan cistijo bolnisnico, pravzaprav jo cistita kar dva cistilca; hkrati dvomim da se po sedmih letih studija medicne tamkaksnji zdravniki ne zavedajo nevarnosti okuzb v bolnisnici, ko hkrati znajo… ...prikaži več vse od poroda do popravljanja dimeljskih kil in vedo za vsako novo objavljeno studijo? In cisto nic se vi niste naucili od njih? Dvomim...